/ 

Kdo se boji Konfucija?

  
Michael Schuman – Muanis Sinanović – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

   

Michael Schuman – Konfucij: In svet, ki ga je ustvaril (prev. Uroš Kalčič), Beletrina 2020.

 

Svet po daljšem obdobju bipolarnosti, znotraj katere sta prevladovali kulturi, ki sta nam vsaj relativno blizu, ameriška in ruska, pa potem po desetletjih ameriške hegemonije, počasi postaja multipolaren. Na prizorišče svetovne politike prihajajo novi močni igralci: Kitajska, Turčija, zopet se krepi Rusija, pa tudi Iran dobiva določen vpliv. Pričakovati je, da se bo to drobljenje nadaljevalo.

Omenjeno pod vprašaj postavlja nekatere osnovne predpostavke družbenega življenja na Zahodu. Ob prevladi liberalne demokracije se je vzpostavila tudi norma distanciranega sprejemanja Drugega: upoštevamo tuje kulture, se z njimi ukvarjamo na univerzah in gledamo dokumentarce o njih. A kaj se zgodi, ko se nam te kulture približajo, ko moramo z njihovimi pripadniki sodelovati na vsakdanji ravni? Pri podrobnejšem pogledu bo liberalni Zahod morda ugotovil, da so v njih prisotne tiste prvine, ki jih sovraži in potiska v odnusu do lastne konservativne tradicije. Desni pol levemu pogosto očita, da pri nekaterih migrantskih populacijah tolerira tiste prakse, ki jih pri njih ne. Če se zadnja desetletja ukvarjamo predvsem s tujimi elementi islama, pa na svetovno sceno vedno bolj stopa Vzhodna Azija, s tem pa elementi njenih kultur, ki se nekaterim v našem okolju morda zdijo čudni ali celo nesprejemljvi. Temeljna duhovna tradicija tega dela sveta pa je – skupaj z nekaterimi drugimi – konfucianizem.

V tem smislu knjiga Michaela Schumana, novinarja, ki živi v Pekingu, in piše za Wall Street Journal, prihaja kot naročena. Gre za publicistični prikaz kompleksnosti Konfucijeve misli, predvsem pa njenih interpretacij in njenega vpliva na zgodovino vzhodnoazijskih družb, s tem pa tudi predvsem na sodobno na svetovno zgodovino. Konfucij je, skupaj Sokratom, Jezusom, Budo, Lao Zijem, Mojzesom in Mohamedom, eden najvplivnejših ljudi v zgodovini, eden od arhetipskih modrecev, ki so pravzaprav ustanovili transzgodovinske civilizacije, takšne, ki presegajo zgodovinska obdobja in produkcijske načine (sužnjelastništvo, fevdalizem, kapitalizem). Njihove ideje so tako globoko vpisane v kolektivno zavest ljudi z različnih področij sveta, da jih opazimo tudi skozi modernistične prakse, tudi v kritikah njih samih. So kot korenine, iz katerih se razrašča družbeno telo narodov.

Proces tega razraščanja odlično opiše Schuman. Prikaže razne etape, vse od samih začetkov Konfucijevega učenja z vsemi njegovimi težavami posvetne narave, do kasnejših mitologizacij, preinterpretacij, navadno v takšnem duhu, da so ustrezale uveljavitvi politične moči določene skupine v določenem času. Pri tem zgledno lovi ravnotežje med zunanjo perspektivo in empatičnim dojemanjem tradicije ter samega nauka: Schuman se posveti notranjemu branju Konfucija, ki ga nato primerja z zgodovinskimi realizacijami. Gre za nekakšno neakademsko, zelo dostopno hermenevtiko. Avtor z njo uspe pokazati, zakaj nekateri nauki kljub modernizaciji ostajajo vplivni – ker so pač neizčrpni. Materialistični sociologi bi rekli, da gre za posebno rabo jezika, kdo drug, da gre za to, da je duh širši od jezika. Prednost obravnavane knjige pa je morda v tem, da se ne spušča v globoka teoretska vprašanja, temveč jih odpira z lastno prakso branja.

V našem okolju, kjer smo prepričani, da se je v drugi svetovni vojni zgodil temeljni prelom s tradicijo in da smo stopili v svet čistega napredka, lahko oddaljena, vzhodnoazijska perspektiva istega procesa, pokaže, koliko nas lahko dogmatsko razumevanje ideala modernizacije prikrajša za razumevanje kulture Drugega, četudi je ta Drugi pripadnik lastenga naroda. Obenem pa išče tiste soteske znotraj konfucijanstva, skozi katere bi se lahko prebili z vprašanji našega časa, v prvi vrsti z vprašanjem položaja žensk.

V zadnjem obdobju se veliko ubadamo s fenomenom bliskovitega ekonomskega vzpona Kitajske, v preteklosti pa smo se ukvarjali z uspehom tako imenovanih malih azijskih tigrov. Schuman skozi proučevanje vpliva konfucijanstva na družbeno organizacijo in organizacijo podjetij išče ideološke pogoje za uspeh vzhodnoazijskih gospodarstev. Ugotavlja, da se neoliberalni model in kolektivizem ne izključujeta, da podjetja, organizirana po principu družinske hierarhije in starodavne delovne etike, delujejo bolje. Lahko govorimo o neoliberalizmu s konfucijanskimi značilnostmi. Pri tem naredi zanimivo vzporednico z ravzpito tezo o vplivu protestantizma na vzpon kapitalizma.

Glavna slabost knjige je njen novinarski stil. Ta v formatu časopisnih člankov dobro učinkuje, saj omogoča hitro dostopanje do informacij ali vstopanje v različne snovi. Vendar pa se v okviru tristostranskega dela večkrat izčrpa, ne zadošča razvejanosti snovi in zato postane suhoparen. V nekaterih delih se je tako ravno zaradi enostavnosti stila skozi knjigo težko prebijati.

Kakorkoli že, gre za delo, ki predstavlja izčrpen in senzibilen poljudni vstop v Konfucija, za knjigo, ki se zdi v času, v katerem se vedno bolj, kot smo omenili, zdi potrebno tudi zunajakademsko ukvarjanje z nezahodnimi kulturami, več kot ustrezno branje.

  

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

 
Michael Schuman – Muanis Sinanović – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

Muanis Sinanović
O avtorju
Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.