Dejan Koban, Igor Divjak – pogovor s pesnikom, soustanoviteljem Skupine podpore Ivanu Galetu – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Dejan Koban, pesnik, montažer in soustanovitelj Skupine podpore Ivanu Galetu.
Z njim se je pogovarjal Igor Divjak.
Pesnik in montažer Dejan Koban je med karanteno, kadar ni delal na RTV Slovenija, literarno sceno ohranjal budno z vsakodnevnim branjem sodobne slovenske in tuje poezije na Facebooku. Avtor pesniških zbirk Metulji pod tlakom (2008), Razporeditve (2013) in Frekvence votlih prostorov (2016) po sprostitvi karantenskih ukrepov pričakuje izdajo dveh novih zbirk. Dolgoletni soorganizator festivala Mlade rime in motor literarne skupine IGNOR le težko miruje, zato se tudi takrat, ko je doma, redno odziva na družbeno dogajanje prek Facebooka. V zadnjem tednu je na tem družbenem omrežju soustanovil Skupino podpore Ivanu Galetu, ki šteje že prek 60.000 članov. Pogovarjala sva se v četrtek, 30. aprila.
Se zdaj lahko kolesari okoli parlamenta ali se ne sme?
Ne vem, ali se lahko kolesari ali ne, ker nisem izvedenec za proteste, še manj pa za uredbe. Jaz s protestnim kolesarjenjem nimam nič, menim pa, da so ljudje, ki so ga organizirali, kar dobro premislili. Če drugega ne, je človeka na kolesu težje uloviti in ga oglobiti. Zdi se mi, da gre protestu za nadaljevanje protesta z oken oziroma balkonov, ko se je vsak petek ob sedmih zvečer tolklo s pokrovkami in lonci ter tako opozarjalo, da vlada zadev ne pelje v pravo smer.
Meni se je tudi zdelo, da so bili kolesarski protestniki dovolj narazen in da so spoštovali karantenske predpise.
Seveda, saj so bili. Vsi so se trudili spoštovati karanteno. Tudi ko pogledaš ljudi, ki se sprehajajo po mestu ali ko v parkih stojijo bolj skupaj, nihče ni zares skupaj, vsi se držijo predpisane razdalje. Menim, da bi bilo drugačno ravnanje izredno tvegano, saj virusa ne poznamo in nimamo še cepiva, zato se moramo držati ukrepov, ki pomagajo pri zajezitvi okužb.
Tudi montažerji in novinarji na RTV-ju ves čas spoštujete karanteno?
Seveda. Novinarji in montažerji spoštujemo uredbo. Uredba je, da je hodnik prazen, v vsaki montaži je po en človek, torej montažer ali montažerka, z novinarji komuniciramo prek telefonov in to super deluje.
Tvoje montažersko delo na RTV-ju pa je pred dvema dnevoma na Twitterju kritiziral predsednik vlade Janez Janša, češ, kako lahko nepristransko montiraš posnetke iz različnih političnih ali verskih dogodkov?
Zdi se mi, da me je omenil v precej prijazni maniri glede na kakšne zapise, ki smo jih lahko brali ali jih lahko beremo tudi od kakih drugih politikov. Lahko je pač samo predpostavljal, kako je videti moja montaža. Gospod bi se lahko tudi bolje pozanimal, glede na to, da je pač, kjer je. Mesto predsednika vlade naj bi bilo kar relevantna stvar in bilo bi fino, da bi tak človek prej malo preveril zadeve. Ne vem, kaj si on misli, ampak jaz se res izjemno dobro razumem s kompletnim verskim programom RTV Slovenija. Zelo dobro sodelujemo. Tu ni nobenih popačevanj, tudi jih ne more biti, ker delaš vedno skupaj z novinarjem in potem tudi urednik pogleda vse, kar je narejeno. Nemogoče je, da bi jaz dodal kar nekaj po svoje. Preden gre v program, gre kompletna oddaja v sinhronizacijo, kjer je zraven urednik ali kdo drug, na primer producent, ki je odgovoren za oddajo, in budno spremlja, kaj se dogaja. Janez Janša se je obregnil ravno v montiranje verskega programa, kjer zelo rad delam. Ne vem, če kateri montažer tega ne mara delati, saj je njihova ekipa super. Izjemno profesionalni so in umirjeni, z njimi se da pogovarjati o marsičem. Krasni so. Najbrž je Janša mislil, da sovražim verski program, ker sem pri skupini podpore Ivanu Galetu, a tu se je malo zmotil.
Na njegov tvit si se zelo dobro odzval. Povabil si ga na kavico.
Odzval sem se na družabnem omrežju Facebook, ker nisem na Twitterju. Janezu Janši sem se zahvalil, ker si je vzel čas, da omenja moje ime in priimek, in ga povabil na kavico, ko mi bo le to dovoljeno. To bo zdaj zelo hitro, po 4. maju. Pogledal bom, kakšne kontakte imam, kaj lahko dobim, in mu bom pač pisal.
Nekateri komentarji pod Janševim tvitom so bili precej ostri. Neka gospa te je označila celo za fašista.
Njo bežno celo poznam in že pred leti sem prekinil prijateljstvo z njo na Facebooku, ker je bila po mojem mnenju preveč intenzivna. S tem, da me je označila za fašista, se je obregnila vame, saj sem zagrizen protifašist. Nobeden me ne bo žalil s tem, saj sem se od leta 1997 udeležil ogromno protestov proti novim pojavom fašizma, neofašizma, ali nekaterim dogodkom, ki so spominjali na te prijeme. Nobeden me ne bo osebno diskreditiral, da sem nasilen človek. Če že, potem, naj dokaže, da sem nasilen. V njenem tvitu gre predvsem za naval neke užaloščene, jezne osebe, ki je precej nagnjena k maščevanju. To je popolnoma njena stvar, ne sme pa govoriti neresnic. Enako je bilo s spletnim novičarskim portalom Politikis. Napisali so, da se lažem in da na mojem Facebook portalu lahko vsak vidi, da sem dolgo pozival na protest v ponedeljek. Ne vem, kje so to našli. Lahko bi se pozanimali, ali njihovi novinarji sploh znajo brati ali ne. Jaz svojih objav nimam v kitajščini. Takih zadev se ne sme objavljati kar tako. To je diskreditacija in blatenje, za take stvari se vlagajo ovadbe in resno razmišljam, da bi vložil ovadbo proti temu portalu in proti tej gospe. A bom videl.
Kako to, da si se odločil, da zaženeš Skupino podpore Ivanu Galetu na Facebooku?
Šlo je za popolno naključje. Kdor me pozna in spremlja moj profil na Facebooku že nekaj časa, ve, da se redno odzivam na določene zadeve, za katere menim, da se je nanje treba odzvati. Zame je bilo čisto normalno, da sem objavil svojo podporo Ivanu Galetu. Napisal sem, kaj si mislim. Dal sem svoj glas podpore in zraven fotografijo. In to je bilo to. In potem je neki kolega napisal, kaj pa če bi naredili skupino za njega. In neka druga kolegica je napisala, evo, je to v redu, in poslala link. In z njo sva začela to skupino. V približno treh urah je bilo že nekaj tisoč članov. Na začetku je bil porast gromozanski.
Koliko jih je zdaj? 50.000?
60.000. Kontaktirala sva še nekaj ljudi, da bi dobila pomoč, saj sama tega nikakor nisva mogla voditi. Skupina podpore Ivanu Galetu je v štirih dneh obstoja morala dobiti novo obliko. Dobila je svojo spletno stran z imenom Piščalka. Gre za stran, kjer se te zadeve bolj urednikujejo, kjer bomo pazili, da so objave na višji ravni, in kjer bomo skušali pritegniti določene avtorice in avtorje s svojimi stališči, pogledi in razmišljanji. Želja je s to stranjo zagnati tudi medij, ki bo opozarjal na položaj žvižgačev, na človekovo svobodo. Spraševal se bo o tem, kje so meje in opozarjal na kršenje osebnih pravic vseh teh ljudi, na to, da jih je treba zaščititi. To se mi zdi najbolj pomembno. Obstaja več možnosti zaščite. Vse te zadeve je treba zelo dobro pretehtati, preveriti in tudi podpreti z določenimi strokovnjaki in strokovnjakinjami. Jaz osebno nisem pravnik, tu ne morem nič. Lahko naredim le več škode kot koristi. Bistvo te skupine je opozarjanje, informiranje in zaščita žvižgačev. V informacijski dobi in teh političnih razmerah, ne le trenutnih, je oblika cenzure tudi to, da te ne slišijo. Zelo pomembno je, da žvižgače zaščitimo. In da ljudje vidijo, da imajo možnost, da se nekje javijo, prijavijo in tudi vprašajo za nasvet. Zato to ne more ostati le skupina na Facebooku, kjer lahko vsak objavlja iz svojih frustracij, kar hoče.
Kako ocenjuješ odziv oblasti na Galetova razkritja?
Zelo zanimivo se mi zdi to, da hočejo Ivanu Galetu naprtiti, da je sam podpisoval pogodbe. Seveda jih je podpisoval, saj kdo jih pa bo namesto njega. Samo gre za to, kdo je rekel, da jih mora podpisovati. Zdaj bi morali Galetovi zagovorniki vstati in vprašati, komu je pa Zavod za blagovne rezerve podrejen. Ali to pomeni, da z državnimi rezervami, ki jih imamo, razpolagajo neki ljudje, ki jih država sploh ne nadzira? Je to potem paradržavna zadeva? Zdaj govorijo, da je Gale kar sam nekaj podpisoval, a saj bi ga morali nadzorovati. V nasprotnem primeru je to paradržavna zadeva. Potem naj pa vodilni politiki povejo, da nimajo nikjer nobene moči.
Ukrepi zaradi koronavirusa so praktično onemogočili delovanje kulturne scene. Tu ne gre za krivdo vlade, to se je zgodilo povsod po svetu. Kako je v tem času deloval IGNOR?
IGNOR je živa forma. Delovanje IGNOR-a na spletnih portalih in podobno bi bil precejšen nonsens. Delujemo tudi kot samoorganizirana umetniška zadruga, ki privablja svoje simpatizerje in simpatizerje prek javnih dogodkov, na katerih izdajamo tudi revijo z imenom IGNOR. Neko siljenje zaradi izrednih, začasnih ukrepov, bi bilo za moje pojme čisto brez veze. Počakali bomo na čas, ko se bo dalo organizirati zadeve. Seveda ne izključujemo tega, da bi med tem časom vseeno naredili kje kakšno radijsko oddajo ali tudi kak IGNOR v obliki videokonference v živem prenosu. Nastali smo iz žive substance za žive ljudi in zato nočem, da bi kar tja povprek različni umetniki nastopili iz svojih sob ali stanovanj. A naprej gremo počasi, ničesar nočemo forsirati. Verjetno bodo prvi javni nastopi IGNOR-a, ko bodo spet možni, zelo maloštevilčni in dogajali se bodo na prostem. Ne bom taktiziral in kar nekaj govoril, ker nisem vlada in nimam seznama, kako se bodo sproščali ukrepi. Rajši bom počakal, da bo vse črno na belem. Tako, kot je danes črno na belem prišla direktiva, naj se ljudi ne zadržuje v njihovih občinah.
Si pa ves čas karantene intenzivno bral besedila v prenosu na Facebooku. Prebral si praktično polovico sodobne slovenske poezije, pa še polovico svetovne. Videl sem na primer, da si neko branje posvetil ameriški pesniški tradiciji. Po kakšnem ključu si izbiral pesniške zbirke za branje?
Čisto na začetku, 21. marca, sem izbiral avtorje, ki so bili relevantni za tradicijo zadnjih 50 let v Sloveniji in po svetu. Mislil sem tudi na to, da bi bili zadoščeni vsi tisti, ki so me poslušali. Potem pa sem se osredotočil predvsem na svoj okus in bral tiste, ki so mi zelo všeč.
Pred začetkom karantene pa si z Miho Mauričem souredil knjižico nekaj še neobjavljenih pesmi Tomaža Šalamuna z naslovom Vse kar sem objel je ušlo.
To je knjižica 15 Šalamunovih še neobjavljenih pesmi. Promocijo smo naredili 15. januarja v klubu Channel Zero na Metelkovi. Zbirko smo predstavili v avantgardistični metodi petja, recitiranja, glasbe, dretja in podobno. Malo smo sprostili svoje glasilke. Izbor je nastal iz enega dela Šalamunove zapuščine, v katerem je malo več kot 100 pesmi, ki sta jih skupaj zbrala Tomaž Šalamun in njegov asistent Miha Maurič. Šalamun je Mauriču zaupal in ga spraševal za mnenje o svojih pesmih. Dediči Šalamunove avtorske zapuščine so se z objavo 15 pesmi strinjali, a dovolili so, da lahko izbereva, kar hočeva. Domenila sva se, da vsak od naju najprej izbere 20, 25 pesmi, a ko sva se dobila, sva ugotovila, da nisva izbrala niti ene iste pesmi. Do končnega izbora 15 relevantnih pesmi sva prišla tako, da je vsak od naju moral narediti zelo veliko kompromisov.
Karantena je potem ustavila nekaj tvojih projektov.
Karantena je zaustavila več mojih stvari. Najprej to, da nisem mogel dokončati svoje knjige. Ta knjiga je namreč skupinsko delo. Z mano sta sodelovala glasbenik Klemen Šali ter oblikovalka in vidžejka Anja Romih. Bili smo že tako daleč, da je urednik založbe LUD Šerpa, pri kateri bo knjiga izšla, Primož Čučnik, gradivo že poslal v NUK za kataložni zapis. A ravno takrat so se vse institucije zaprle. Sicer, roko na srce, ne vem, zakaj se je moral celoten NUK zapreti. Glede na vse raziskavalne oddelke, ki jih tam imajo, bi lahko brez težav naredili tako, da bi dobili kataložni zapis.
Kako pa je z mednarodnim projektom The Ulysses’ Shelter, ki bi se moral že začeti. Zdaj bi že moral biti v tujini na pisateljski rezidenci.
Zmenjen sem bil za rezidenco od 1. do 16. aprila v Beogradu in za konec decembra v Larisi v Grčiji. Toda Thanos Gogos, eden od koordinatorjev projekta in odgovoren za grški del me je kontaktiral že par dni pred karanteno in mi napisal, če lahko pridem tja konec septembra in ostanem do 15. oktobra. Oni so namreč vse svoje projekte prestavili na konec septembra, Gogos je prestavil tudi svoj mednarodni pesniški festival. Čez par dni mi je pisala še Milica Joksimović, koordinatorka projekta pri beograjski partnerski organizaciji KROKODIL, in me prosila, če udeležbo lahko prestavim na november. Po mojem mnenju se bo takrat že dalo iti tja, če drugače ne, z letalom.
Pod intervjujem bom objavil tudi posnetek tvojega branja dveh pesmi, ki si ju poslal za projekt.
Milica Joksimovič mi je poslala prošnjo, če bi lahko naredil videoposnetek, saj z objavo javnost, kljub temu, da ljudje ne morejo priti v Beograd, vsaj opozorijo, kdo bi moral biti v Beogradu v tem času.
V prvi pesmi podajaš precej brezupno splošno sliko generacije. Praviš, da bo cela generacija ostala na ogrevanih javnih straniščih, kjer bo prebirala ostanke slovenske neoavantgarde.
Poanta teh verzov je, da opozarjajo na to, da so ljudje nemočni. Opozarjam pa tudi na klientelizem na literarni sceni in na grupiranja. To je precej širše. Na koncu pišem o tem, da je treba zažgati tisto, kar pišeš, in s tem zanetiti ogenj. Oddaljujem se od svetosti svojega početja. Moje pisanje ni nič svetega, nič nedotakljivega, nič nadčasnega. Je papir, ki ga lahko podkuriš.
Tvoja generacija in mlajša, ki že prihaja, se od starejših razlikuje po tem, da ni institucionalno podprta. Nekoč so novorevijaši dobili revijo in založbo, potem sta se institucionalizirali Literatura in Beletrina, zdaj pa imamo na eni strani IGNOR, na drugi pa Mlade rime, ki oba delujeta v skvotih, na Metelkovi in v Rogu.
Ja, samo treba je vedeti, zakaj je tako. Ko sem ustanovil IGNOR, tega nisem hotel iti počet v Cankarjev dom ali kamor koli drugam. Verjemi mi, da bi lahko imel to možnost. Zakaj pa ne? Pisal bi Uršuli Cetinski, če lahko delamo v Klubu Cankarjevega doma enkrat na mesec. Mogoče bi pa privolila, saj je dovolj odprt človek. Lahko bi šel vprašati v katero koli drugo institucijo. Zavestno sem hotel, da se ob umiku Mladih rim z Metelkove nadaljuje redno literarno udejstvovanje na Metelkovi. Potem sem z Juretom Bernikom začel soorganizirati slam, pa nočno branje Parjenje kačjih pastirjev v mraku v Jalli Jalli. Ves čas imamo neke zadeve v zvezi s poezijo na treh krajih. Parjenje kačjih pastirjev v mraku je sicer citat odličnega mladega pesnika Lukasa Debeljaka. On je bil tudi med prvimi gosti tega branja v Jalli Jalli, ki je še vedno eden izmed najbolj boemskih krajev na Metelkovi. Tako da je to zelo dobra kombinacija.
Toda prej ali slej se bo morala oblikovati neodvisna, a tudi finančno državno podprta institucija.
IGNOR smo ustanovili z zavedanjem, kaj počnemo. Jaz nisem bil zadet ali pijan, tako da ne bi vedel, kaj delam. Zanalašč sem izbral ta prostor v Gromki, saj je bil tudi med najbolj samoorganiziranimi. IGNOR smo zasnovali ot samoorganizirano, neformalno zadrugo. Sicer se bomo tudi prijavljali na kakšne razpise, kar je čisto normalno, toda v prvi vrsti sami sebi zagotavljamo obstoj, s prispevki članic in članov. Hoteli pa smo uvesti tudi prispevke podpornikov, samo je ravno prišla karantena. To je zelo pomembno. Zavestno smo se odločili, da ne bomo zaprosili za drobtinice. Ko pa bomo postali relevantni in močni, nas ne bodo mogli več obiti. To sicer še ne pomeni, da nas ne bodo ignorirali. A doslej se nismo prijavljali na razpise, zato ne morem jokati, da nimamo državne podpore. In tudi če se bomo prijavili in sredstev ne bomo dobili, ne bomo jokali. Šli bomo naprej.
Tudi svoj montažerski poklic doživljaš v tesni povezavi s poezijo. Večkrat si že rekel, da tudi pri pesnjenju uporabljaš montažni postopek in celo, da to včasih postane že malo shizofreno.
Leta 2000 sem začel delati na RTV Slovenija. Uvajati sem se začel dva meseca pred 21. rojstnim dnevom. Pisati pa sem začel pri 16 letih, bolj resno pri 17. Štiri leta pozneje pa sem se zaposlil. Zato je razumljivo, da se je v moji pravi poeziji ─ prvo knjigo Metulji pod tlakom sem izdal leta 2008, ─ montaža neposredno izraža. Ne samo v tematiki, torej v dnevno-informativni in kulturni tematiki, ki ju največkrat montiram, ampak tudi v načinu podajanja te poezije. Tako kot na hitro, ko se mudi, montiraš neke sekundne kadre, ko moraš na hitro pogledati ali nekaj paše ali ne paše skupaj, tako tudi pišem. Velikokrat pride do tega, da so verzi odsekani, da gre v naslednjo vrstico čisto neka druga vsebina in podobno. Montaža se torej neposredno odraža v mojem načinu pisanja, a s časom sem začel uvajati tudi nekatere druge, intimne postopke.
Tvoja poezija je definitivno angažirana, včasih celo groba, nasilna, zdi se mi, da hoče človeka prebuditi v javno delovanje, ozaveščenje. Poleg tega, da sam pišeš, pa si tudi eden boljših poznavalcev tradicije slovenske angažirane poezije. Katere avtorje bi izpostavil?
Glede angažmaja ne morem reči, da sem ne vam kako hud poznavalec, ker nisem v stroki.
A to je morda še bolje. Stroka prepogosto bere preveč teorije, ti pa bereš poezijo teh avtorjev.
Res rad berem. Najbolj sem padel v obdobje slovenske avantgarde, ne priznavam namreč izraza neoavantgarda, saj moraš za umetniško gibanje po mojem mnenju imeti zadostno število ljudi, ki se s tem ukvarjajo, institucij, skupin. Mi v obdobju evropske avantgarde takega konstruiranega gibanja nismo imeli. Na eni strani smo imeli Antona Podbevška, 200 kilometrov proč Srečka Kosovela, 150 kilometrov drugje pa ne vem koga. Ti ljudje niso zavestno delovali skupaj in zasnovali gibanja. Drugače pa je bilo s skupino OHO. OHO je Bauhaus slovenske literature ali vizualne umetnosti. Gre za miselno institucijo, ohlapno skupino, ki pa je delovala na ogromno področjih umetniškega angažmaja. Prirejali so hepeninge oziroma performanse. Takrat so temu rekli hepeningi in nekateri še zdaj prisegajo, da sta hepening in performans različni zadevi. Ustvarjali so tudi vizualno poezijo, torej se je vizualni umetnik neposredno povezal s pesniškim, literarnim umentikom. Veliko sta sodelovala Iztok Geister Plamen in Marko Pogačnik. Steklenica, ki bi rada pila je na primer izjemna knjiga. Velja za mladinsko literaturo, a jaz jo zelo priporočam vsakemu, naj jo prebere, naj se preteče čez njo, saj je tu govora o steklenicah in tekočinah. Tu je še cela vrsta avtorjev. Meni je eden izmed najljubših avtorjev neoavantgrde, kot ji pravijo drugi, oziroma avantgarde, kot jo razumem sam, Matjaž Hanžek. Potem so tu tudi sopotniki tega gibanja ali taki, ki so bili člani le nekaj časa. Leto 1966 je bilo zelo zanimivo leto, ampak od tega leta nam je ostal v naši zavesti zgolj in izključno Šalamunov Poker. Dve pesniški zbirki sta nedvomno bolj zreli in boljši od Pokra. Druga boljša zbirka je po mojem mnenju prva in edina pesniška knjiga Braca Rotarja Lakota, prva pa je Knjiga Aleša Kermaunerja avtorja Aleša Kermaunerja. Leta 2003 je pri založbi Apokalipsa izšla knjiga Luknja v novcu, ki ni pravi ponatis te Kermaunerjeve knjige, ampak izbor. Grafike so drugačne in nekatere stvari manjkajo, na primer slepe strani v knjigi. Zato to Kermaunerjevo knjigo večina ljudi pozna pod naslovom Luknja v novcu, a pravi naslov je Knjiga Aleša Kermaunerja. Nasproti Kermaunerjevi in Rotarjevi knjigi je Šalamunov Poker otroško igračkanje.
Katere angažirane avtorje pa bi izpostavil iz današnjega časa?
Glede angažiranosti se mi zdijo izmed mlajših oziroma srednje mlajših pesnikov zelo pomembni Monika Vrečar, Katja Plut, Blaž Božič in Blaž Iršič. Imamo jih še cel kup, a ta imena sem naenkrat izstrelil. Zelo zavestno, ker se njihove poetike zelo razlikujejo. Teh poetik ne dojemam skozi prizmo enakega, enako močnega ali neposrednega angažmaja. Kljub vsemu imam vse te pesnike in pesnice za angažirane. Predvsem so pomembne knjiga Katje Plut Štafeta hvaležnosti (2005), potem obe knjigi Monike Vrečar Kdo je najel sonce, kratka proza iz leta (2012) in pa Šovinstka ki je izšla lani. Pri obeh drugih avtorjih sta tudi pomembni obe knjigi, pri Blažu Božiču Tako smo si vranice odprli na nežno valujoči livadi (2013) in K območnim poročilom (2016), Blaž Iršič pa je pred tremi leti izdal Poezijo za avtomehanike in lani izjemno knjigo Človek pod luno.
Čestitam, ker v času karantene nisi ostal zamrznjen na vesoljski ladji, kot je razmere v Sloveniji v znani izjavi opisal naš predsednik vlade, ampak si pokazal, da se da tudi tako ves čas ustvarjati in delovati. Kakšen je naslednji korak?
Upam, da bomo čim prej izdali mojo oziroma našo novo knjigo Klastrfak. Manjka samo še CIP, potem gre v tisk, saj je že pripravljena, potem pa sledi izdaja moje druge letošnje knjige, ki bo izšla pri založbi Mateja in Lenke Krajnc, njen naslov bo Hobotnica. Gre za izbor iz mojih štirih objavljenih in dveh neobjavljenih knjig ter še kopico drugih mojih pesmi, ki so bile nametane, čez celo moje ustvarjalno obdobje. Sledi konstruiranje novih dogodkov IGNOR-a, razmišljanje o tem, kako in v kolikšni meri bomo izvedli letošnji festival IGNOR. Izvesti moramo tudi še letošnji svetovni dan poezije. Želim si, da bi nam konec oktobra to uspelo.
Preostali prispevki in literatura na portalu
Pesmi, ki ju je Dejan Koban med karanteno prebral v okviru projekta The Ulysses’ Shelter.
VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: