/ 

V oklepajih

 
Muanis Sinanović – karantena – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

     

Na začetku britanskega filma katastrofe, 28 dni pozneje, se protagonist prebudi iz kome. Ugotovi, da se v bolniščničnem prostoru nahaja sam. Stopi na hodnik in vidi, da je stavba razdejana. Gre na ulice, ki so opustele. V cerkvi se želi pogovoriti s pastorjem, a mora zbežati pred množico zombijev.

Seveda v našem položaju na prvi pogled ni nič takšnega. Primerjave z vojnim stanjem so, razen na abstraktni ravni delovanja institucij, tudi če o tem vprašamo tiste, ki so doživeli vojno, neustrezne in nekoristne, lahko tudi škodljive, saj povečujejo napteost. Časopisni članki, ki sopostavljajo fotografije ljubljanskih ulic in parkov lani in letos ob istem času, so hecni. Prav tako neprestano ruminiranje po družbenih omrežjih. Konkretno gledano, ne preživljamo nič strašnega. Pač, dobra dva tedna živimo v omejitvi javnih dejavnosti. Še vedno hodimo na sprehode, krajši džoging, se zafrkavamo po klepetalnikih, ne primanjkuje nam hrane, vode in gretja. Še več, tudi številni prekarci smo obstali sredi v mnogih preteklih katastrofah nezaslišanega luksuza, knjig, dostopa do glasbe, filmov in videoiger (če malo pobrskamo onkraj najbolj razvpitih mest industrije, lahko odkrijemo, da se slednje razvijajo v pravo digitalno umetnost).

Od kje potem ta tesnoba, to upanje, občutek, da se je nekaj vendarle spremenilo, nekaj, česar panični izrazi, ki se nanašajo na konkretno situacijo, so verjetno zgolj premestitve? Rekel bi, da v tem, da nihče ne ve, kaj in kako. Kaj bo jutri, do kdaj bo to trajalo, kaj bomo delali po karanteni, kaj nam sporoča vlada. Vsi se trudimo razbirati znake znotraj simbolnega reda, ki se je pošteno nakrhal. Dober primer: Jelko Kacin napove stroge omejitve izhoda iz stanovanj, dnevnik na komericalni televiziji demonizira ljudi v parkih in objavlja njihove posnetke, na katerih je razvidno, da pravzaprav nihče ne krši smernic: vsi posneti se sprehajajo na parkovnih površinah, ohranjajo distanco in se držijo omejitve števil. Senzacionalistični in dramatizirajoči voditelj (kot vsi ostali v oddaji) kara ljudi, moralizira, čeprav ne vemo točno zakaj. Spletni komentarji so polni zgražanj, pozivanja k totalitarnim metodam. Na koncu dneva pred TV vendarle pride Kacin in reče, da izhodi iz stanovanj niso problem, da ne pričakujemo drastičnih novih ukrepov, da so problem večje migracije znotraj države, množično izletništvo in nas prijazno nagovarja k upoštevanju smernic … Še enkrat več prihaja na plano kriza množičnih občil. V trenutku, ko o organizaciji naših življenj odločajo mediji, se kaže, da gola, iz zapletenega konteksta (znanstvene in politične vednosti, geografskih značilnosti, zgodovine, iz mišljenja) vzeta informacija ne pomeni kaj dosti in različna “dejstva” lahko kaj hitro stopajo v medsebojna protislovja. To v publiki sproža negotovost, ki se lahko stopnjuje v paniko. Sami televizijski delavci in drugi novinarji se na položaju vednosti podobno kot kakšni arogantni graničarji pogosto poslužujejo zdravega razuma, ki ovira samorefleksijo, zato zapadajo v pokroviteljski in strašilni diskurz. Soočamo se torej tudi s krizo medijev.

Mnenja znanstvenikov se med seboj glede nekaterih reči razhajajo, mnogih informacij o virusu še niso ugotovili. Države sprejemajo najrazličnejše ukrepe, od zelo avtoritarnih v Srbiji do zelo permisivnih na Švedskem. V obeh državah se stroka z ukrepi strinja. Kljub temu, da se je na začetku zdelo, da Slovenija razmeroma modro krmari, obraz oblasti sčasoma postaja grši; ukrepi za ekonomsko zajezitev krize imajo luknje, ki se dotikajo tudi mnogih samozaposlenih, na katere vlada ne želi zadovoljivo odgovoriti. Minister za gospodarstvo se v televizijskih intervjujih izmika jasnim odgovorom, na komercialni televiziji pa je samozaposlenega Seita Demirija, ki je postavil nekaj vprašanj, nenavadno lahkotno odpravil z besedami, da bodo z ukrepi imeli težave nepošteni, pošteni pa jih bodo sprejeli z odprtimi rokami. Predstavniki NIJZ, ki se ne strinjajo z zadnjimi omejitvami gibanja prebivalstva, odstopajo. S tem pa v neprijeten kontekst stopajo tudi predhodne kadrovske zamenjave, s katerimi v institucije prihajajo avtoritarni obskurtanisti in radikalci.

Videti je tudi, da nihče ne ve točno, katere faktorje vključiti v izračune in kakšne formule uporabiti (gostota naseljenosti, stopnja onesnaženosti zraka in siceršnja občutljivost za pljučne bolezni, kulturološki dejavniki itd.). Vemo, da pričakujemo nove okužbe, a mediji vsak dan katastrofično in presenečeno poročajo o novih okužbah, čeprav rast (zaenkrat) na srečo ni bliskovita. Ko je enkrat število blago poskočilo, smo že poslušali napovedovanje novega obdobja, čeprav je naslednja dva dni upadla.

Desne vlade sprejemajo vsaj navidez socialne gospodarske ukrepe. Trump napoveduje UTD, bankir Macron nacionalizacijo velikih podjetij, tudi pri nas je pripravljen helikopterski denar. Številni liberalci so na začetku enoznačno pozivali k zaostrovanju ukrepov, družbena omrežja so mrgolela od obsodb izvajanj, ki se niso skladala z enoznačno naracijo, nekateri desničarjipa k opuščanju v prid gospodarstva. Več skepse na levoliberalni strani se pojavlja šele nekaj tednov kasneje. Migranti v javnem mnenju nenadoma niso več največji problem, zunanjim mejam so se čez pridružila notranje, države, ki so prej predstavljale blok proti preostanku sveta se notranje razločujejo in ograjujejo druga od druge. Afrika zapira vrata pred Evropo, Amerika, ki je pred trinajstimi bližnjevzhodnimi državami, prav tako pred Evropo. Domnevno manj urejene države, v katerih vlada brezzakonje, ukrepajo najbolj odločno, medtem, ko najbolj “urejene” najbolj sproščeno.

Simbolne oporne točke so zamajane. Jasna delitev na desnico in levico se je zabrisala, kar nakazuje na to, da moderno politično mišljenje prihaja iz skupnega nabora idej in da so binarna nasprotja v resnici morda plati istih kovancev – k temu se vrnemo kasneje. Prav tako se spreminja razmejitev na globalni sever in jug. Osnovni postulati ureditve sodobnega sveta so prevprašani. Vrhovna svetovnonazorska avtoriteta, znanost, se ne zdi več tako suverena, kot se je v očeh javnosti morda zdela prej. Stoletja globalizacije,najprej s prisilnimi, potem s sredstvi buržoazne ekonomske ureditve, so v nekaj tednih postavljena v oklepaj, univerzalizem znotraj zajetosti v karanteno dobiva nove smisle, to eshatološko pospeševanje pa nas obenem iz abstraktnega univerzalizma postavlja v praktični univerzalizen, kjer smo v karanteni združeni s stotinami milijonov ljudi. Eksistencialni uvidi, ki sem jim Slavoj Žižek želi ogniti, se spontano odpirajo, tesnoba neznanega pa ni nujno povezana z obupom, temveč tudi – če si to želimo priznati ali ne – prebliski avtentičnosti.

Nekatere stvari pa se še vedno ne spreminjajo. Mnenjski voditelji še zmeraj, nekateri z več modrosti in prodornosti, drugi z manj, proizvajajo mnenja. A zdi se, da so stare filozofije nezadostne za razumevanje položaja, ki se je odprl (in, kot se to pogosto zgodi v izrednih stanjih, razprl pogled v predobstoječa družbena protislovja). Giorgio Agamben, ki je – verjetno kot marsikdo, ki tega ni storil v takšni obliki – pohitel z razglašanjem preuranjenosti ukrepov v Italiji, je dočakal bridek sprejem svojega odziva in se soočil s stalnim trenjem med filozofskim konceptom ter resničnostjo. Slavoj Žižek se je premaknil s splošnih idej o komunizmu, geopolitiki in velikih kulturnih vprašanjih, kjer je osebna nota nastopala kot poligon za izvajanje občih tez, premaknil k veliko bolj konfesionalnemu pisanju, ki, če nekoliko karikiramo, meji že na life coaching. Kljub zanimivim tezam pa se zdi, da ga je virus presenetil, da v tekstih težko pridemo do prave sinteze med osebnim in političnim. Alain Badiou je podal po moji oceni trezno oceno situacije, v kateri ni nič bistveno novega, razen stopnje globalizacije in tehnokratske vladnosti. Ukrepi, ki se nam zdaj zdijo tako posebni, denimo helikopterski denar, so značilni tudi za vojno gospodarstvo in v njih ne moremo videti revolucionarnih obetov. Zanimiv je tudi odziv Catherine Malibou, ki se v dialogu s Foucaultom osredotoča na prakse sebstva kot izhodišče za družbeno delovanje. Tradicionalistični filozof Aleksander Dugin, ki ga nekateri razglašajo za najnevarnejšega človeka v Rusiji, se veseli krize globalizacije in vračanja nacionalnih držav. Vendar se bolj kot ti teksti velikih javnih figur zdijo zanimivi razni blogerski zapisi, opažanja manj znanih profesorjev in mlajših intelektualcev, ki ne ponujajo velikih razlag in nasvetov. Ti so sicer lahko uporabni za mišljenje, a se navadno zaključijo znotraj totalitete že izdelane in etablirane misli posameznikov in utrjujejo njihov brand. Zanimivejša so določena nakazovanja, odkrivanja prej nezaznavnih potk, ne da bi zdaj poskušali storiti nemogoče in jih v celoti prehoditi in mapirati.

Zato odprtih vprašanj tudi sam ne bom skušal izčrpati. Nadaljnji odzivi, ne samo pišočih, bodo gotovo organski, najbrž raznoliki, morda se bodo pojavile nove oblike debat in upajmo, da se bo v skupno dobro razlika med intelektualci in neintelektualci zmanjšala, da bo misel končno postala množična.

Opozoriti pa je potrebno na genealogijo idej, iz katerih izhajajo prepogoste avtoritarne tendence. Omenil sem, da nanje niso imuni na nobeni politični strani, to pa zato, ker sta tako liberalizem kot desnica bistveno vpisani v razvoj moderne civilizacije, s katero sta rasli od 18. stoletja. Michel Foucault v Rojstvu klinike opiše razvoj moderne medicine, ki se je lahko vzpostavila le preko seciranja trupel in končne sopostavitve življenja s smrtjo – kaj je zdravje, je bilo mogoče razumeti le preko smrti. Skupaj z drugimi področji, denimo literaturo, moderni Zahod življenje postavi v senco smrti in enega ni več mogoče ločevati od drugega. To se zaostruje v razvoj biopolitike, znotraj katerega se vedno bolj – kot dopolni zgoraj kritizirani Agamben – enačimo z golim življenjem, oluščenim svoje kulture, političnega mišljenja, duhovnosti. Vedno bolj smo zvedeni na sterilno obravnavo svoje biološke telesnosti, ki jo je treba obravnavati v skladu s svojim binarnim nasprotjem, stanjem smrti. Sterilnost narašča v skladu z globalizacijo in smrt se kot nujni protipol izvaža v proxy vojnah, kar simbolično najbolje odražajo brezpilotni bombniki, ki povzročajo mnogo smrti, ne da bi bili smrti lahko deležni sami. Tako se po moji interpetaciji v zadnjih dveh desetletjih oblikuje veliki binom Zdravja in Življenja, ki pripada Zahodu, ter Bolezni in Smrti, ki pripada t.i. tretjemu svetu. »Uvoženi« virus je v naš sterilni svet vnesel šok in nesluteno paniko, ki spodbuja avtoritarno delovanje oblasti. Karantena je smiselna, skrb za najšibkejše je nekaj, čemur se nikoli ne smemo odpovedati. A prepričan sem, da ne gre samo za to. Sorodni odzivi v številnih državah po svetu pričajo o tem, da smo dosegli stopnjo globalizacije, v kateri večji del sveta vsaj v nekaterih ključnih vidikih že pripada istim civilizacijskim postulatom. Enotnost se, skratka, izraža negativno, skozi ločenost; če je prej veljala na papirju, znotraj visokoletečih fraz o človekovih pravicah, v praksi pa ne, se zdaj kaže konkretno, kljub formalni razločenosti.

  

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Muanis Sinanović  – karantena –Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 
 
Muanis Sinanović
O avtorju
Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.