O slepilih, ki bodo dokončno uničila kulturo, kar je tudi njihov namen

V maju 2020 je izšla publikacija Statistična analiza stanja kulturnega in kreativnega sektorja v Sloveniji 2008–2017. (1) Gre za raziskavo področja, ki vključuje vse dejavnosti, ki temeljijo na kulturnih vrednotah ali umetniškem ustvarjanju, od arhitekture, oblikovanja, vizualne umetnosti, kulturne dediščine, arhivov, knjižnic, do knjig in tiska, kulturne vzgoje, oglaševanja, glasbe, uprizoritvenih umetnosti, radia, televizije, programske opreme in iger, videa in filma.

V Sloveniji je v letu 2017 v kulturnih in kreativnih poklicih delovalo 35.212 oseb, ki so bile bodisi v delovnem razmerju bodisi samozaposlene. To predstavlja 4,7 odstotka vseh zaposlenih v Sloveniji. Za primerjavo: zaposlovanje v tem sektorju v EU se od leta 2011 povečuje, leta 2018 je doseglo 8,7 milijona ljudi.

Od vseh delujočih na tem področju v Sloveniji je bilo samozaposlenih v kulturi 2.820 oseb oziroma 12 odstotkov. Od vseh delujočih v kulturnem in kreativnem sektorju v Sloveniji je bilo književnikov oziroma književnic 204 oziroma 0,6 odstotka. Znotraj kulturnega in kreativnega sektorja je v obdobju 2008-2017 največji padec števila zaposlenih doživela panoga »knjige in tisk«, največji porast števila zaposlenih panoga »programska oprema in igre«.

Ves sektor je v letu 2017 ustvaril približno 3 milijarde evrov prihodkov, kar je skoraj 3 odstotke prihodkov celotnega gospodarstva. Največji delež prihodkov, 27 odstotkov, so ustvarile dejavnosti na področju »knjige in tiska«, sledila je panoga »programska oprema in igre« z 19 odstotki. A panoga »knjiga in tisk« izstopa tudi po trendu upadanja prihodkov, medtem ko »programska oprema in igre« izkazuje pozitiven trend. Samozaposleni v kulturi so v letu 2017 ustvarili nekaj manj kot 40 milijonov evrov prihodkov, kar je približno 1 odstotek v celotni vsoti prihodkov kulturnega in kreativnega sektorja.

V zadnjih mesecih, obdanih z ekstremnim družbenim stanjem zaradi epidemije koronavirusa, je tudi ta sektor doživel strahovito ohromitev. Zlahka bi sicer pričakovali, da bosta kultura in umetnost pridobila na družbenem pomenu, saj so ljudje v prvih koronamesecih, ob karanteni in zaprtju javnega življenja, bili povsem prepuščeni konzumiranju prav kulturnih in umetniških vsebin, od spleta do televizije, od gledanja filmov do branja knjig. A se to ni zgodilo. Nasprotno: napadov nanju in zaostrovanj odtlej ni konca.

Zaostritev konfliktov so povzročili odnos vlade do kulture in umetnosti, način reševanja krize na tem področju, pa tudi izjave izpostavljenih politikov oziroma političark SDS glede kulture in umetnosti. Zdi se, kot bi vlada uporabila krizno družbeno stanje za nekakšno »šok terapijo« v kulturi. Posledično so se znova zaostrila vprašanja, sicer prisotna že vsa desetletja kapitalizma v tem prostoru: o vlogi države in na drugi strani o »tržnih načelih v kulturi«, vprašanja javnosti, vprašanja, komu umetnost govori, kaj umetnost sploh je, vprašanja o »hermetičnosti« umetnosti, o »množičnem okusu«, torej o pluralnosti in na drugi strani o kulturni hegemoniji.

Eden od konfliktov, ki se poraja znova in znova, so večne mantre o tem, da je kultura odvečen strošek, da je v kulturi in umetnosti preveč ljudi, konkretno, preveč samozaposlenih v kulturi, da so kulturniki in kulturnice zajedavci, da je njihovo delo hermetično, elitistično. V času povečevanja revščine v družbi se proti kulturi in umetnosti ščuva ljudi. Logika je perfidna: različne oblasti so delavce in delavke v kulturi v desetletjih kapitalizma najprej prekarizirali, iz njih ustvarili »zunanje izvajalce« in jih nato postopno pavperizirali. Posledice: tretjina samozaposlenih v kulturi živi danes pod pragom revščine. Koncept samozaposlenega v kulturi, svobodnega umetnika, je obstajal že v socializmu, kot način zaposlitvenega statusa tistih redkih, ki niso bili zaposleni v kulturnih institucijah. Takrat so večinoma vsi, ki so delali v kulturi, bili zaposleni v kulturniških institucijah v javnem sektorju, založbah, gledališčih in podobno. Od devetdesetih let dalje se je postopoma odpustilo skorajda vse zaposlene v kulturi in podpornih segmentih. Tako imamo danes v kulturnem in kreativnem sektorju 24.062 organizacijskih enot: od tega je samozaposlenih 12 odstotkov, samostojnih podjetnikov 56 odstotkov, 23 odstotkov je družb z omejeno odgovornostjo, 4 odstotki so zasebni zavodi, 3 odstotki društva. Le 1 odstotek je ostal v javnih zavodih! Naj poudarim: to so književniki, glasbeniki, prevajalci, filmarji, gledališčniki, arhitekti, oblikovalci, mnogi, premnogi, lahko naštevam vso stran in še več, skratka, vsa kultura, vsa umetnost.

Kristalizacija tega je odnos do samozaposlenih. Vladni interventni ukrepi so jih podprli v prvih dveh koronapaketih, v aprilskem in majskem, in sicer z mesečnim temeljnim dohodkom in oprostitvijo plačila socialnih prispevkov v času epidemije, skratka, za obdobje od marca do konca maja, a ob pogoju, da bodo prihodki v letu 2020 zaradi epidemije upadli za več kot 10 odstotkov glede na leto 2019, podlaga pa je lastna ocena; ob napačni oceni bo treba podporo vrniti. V tretjem in četrtem, junijskem in julijskem koronapaketu so bili samozaposleni in samozaposlene povsem izpuščeni; presoja vlade je očitno bila, da je ta segment tako zanemarljiv, da se ga lahko pač preprosto prepusti uničenju.

Obenem Ministrstvo za kulturo zaradi interventnih koronazakonov ni izvedlo razpisov, ki so za kulturniški sektor ključni. Zadržalo je izvajanje proračuna, skratka, izplačil, zaradi česar je celotno področje kulture padlo v popolno blokado in ostalo povsem brez prihodkov, zaradi omejevanja v javnem prostoru pa tudi brez možnosti delovanja. Če omenim samo področje knjige, kjer so avtorji in avtorice ter založbe preživetveno in produkcijsko odvisni od Javne agencije za knjigo, je to formula za uničenje – ne le aktivnih na področju, temveč tudi koncepta o državni podpori kulture. Nadalje: obetajoči se rezi v kulturo v rebalansu potencialno pomenijo še dodatno izgubo prihodkov. Kulturniki in kulturnice pozivajo Ministrstvo, naj rezov v kulturi z rebalansom ne bo, a Ministrstvo se ne izjasnjuje, pravi, da ne ve, kako bo z rebalansom.

Vladna podpora v pomladnih mesecih se tako zdi zgolj pesek v oči. Ni uspela utišati ne kritike ne ublažiti krize v kulturi. Junija 2020 je bila objavljena raziskava Slovenski kulturno-kreativni delavec v času Covid-19, (2) ki je artikulirala, kako je koronakriza vplivala na delo kulturnikov in kulturnic.

Odgovori: 31,5 odstotka jih je med samoizolacijo obsedelo doma brez dela. 77 odstotkov jih je poročalo o odpovedi posla v marcu, aprilu in maju. 63,4 odstotka je vladne ukrepe na področju kulturnega in kreativnega sektorja označilo za nezadostne. Upad prometa v primerjavi z letom 2019 so anketirani napovedali na vseh področjih, v povprečju za 44 odstotkov. Več kot tretjina jih je že pred krizo imela neto mesečni dohodek med 500 in 1000 evri. Zgolj 18,4 odstotkov vprašanih je zaslužilo nad 1500 evrov. Prihrankov imajo v povprečju za 5,6 mesecev, nekje do sredine avgusta. Predlogi: manj zbirokratizirani postopki za pridobitev pomoči, univerzalni temeljni dohodek za vse, zagotovitev dodatne pomoči za najbolj prizadete, pomoč tistim, ki jih bo kriza prizadela z zamikom, in močnejše državne ter evropske spodbude za celoten sektor.

Področje knjige je, četudi v kulturnem in kreativnem sektorju zavzema najmočnejšo pozicijo glede na prihodke, posebno poglavje. Prodaja knjig se je v času korone, kot je aprila 2020 povedal dr. Miha Kovač, profesor založniških študij na Filozofski fakulteti, »znašla skoraj na točki nič. (…) Tako rekoč celoten založniški trg se je med koronakrizo sesul. Kupovanje knjig se je zmanjšalo za 90 odstotkov«. Knjigarne v Sloveniji so bile zaprte mnogo dlje od drugih trgovin. Kupci v Sloveniji, že tako nenaklonjeni kupovanju in branju knjig – spomnimo se raziskave o bralni kulturi: leta 2019 so polovico prebivalstva v Sloveniji predstavljali nebralci – so raje posegali po tekalnih stezah (38 odstotkov porasta prodaje med karanteno), veslaških napravah (100 odstotkov porasta prodaje med karanteno) in igralnih konzolah (235 odstotkov porasta prodaje med karanteno), 540 odstotkov rasti povpraševanja pa je zabeležena pri kupovanju uteži. (3) Ni le kultura športa in rekreacije v prednosti pred bralno kulturo, temveč jo premaga tudi zaslonska kultura, od televizije in računalnikov do pametnih telefonov in tablic: revija Mladina je maja 2020 (4) poročala, da je ameriška televizijska mreža Netflix samo v marcu 2020, ko se je začenjala karantena, pridobila po vsem svetu novih 15 milijonov gledalcev. S padcem bralne kulture pa se, kot je dejal Kovač, izgubljata tudi intelektualna kondicija in sposobnost analitičnega mišljenja, knjiga pa izgublja primat intelektualne avtoritete.

Četudi so kulturni delavci in delavke artikulirali kritiko in predloge za izboljšanje položaja, Ministrstvo ostaja neodzivno, zavračajoče, konflikt pa se vse bolj poglablja. Devetnajstega maja 2020 je evropska poslanka Romana Tomc, članica SDS, na svojem blogu v prispevku »Bi morala vlada tudi za obisk kulturnih prireditev izdati bone?« polemizirala s kritiki in pravzaprav povzela osnovne poteze vladne strategije na področju kulture: »Slovenci imamo radi kulturo«, je napisala, »ampak je včasih ne razumemo. Vemo, kaj nam je všeč in tisto radi beremo, obiskujemo, gledamo, poslušamo. Če bodo imeli Modrijani letos ponovno veliki koncert, bo zanesljivo spet razprodan. Številni drugi slovenski glasbeniki so prav tako razprodani za več mesecev. Ne vem katerič že, bo razprodana tudi knjiga dr. Jožeta Možine Slovenski razkol.«.Naslednji odstavek: »Ampak nič ne pride samo od sebe. Tudi kulturniki bi se morali potruditi, da ustvarjajo takšno kulturo, ki jo ljudje sprejemajo. Komu pa je namenjena kultura? Ustvarjalcem samim, da izživljajo svoje sanje, ali ljudem? Lepo je, če se to dvoje pokrije, ampak ni vedno tako. Tujih sanj, posebej zamorjenih, ne razume veliko ljudi. Včasih jih ne razumejo niti sanjači sami. Kdo jih bo potem kupoval?« Pa naslednji odstavek: »Prevečkrat podpiramo kulturnike, ki so žalitev za slovensko kulturo, umetnike, ki to niso, in ustvarjalce, ki mislijo, da mora država financirati vsako njihovo izražanje, čeprav prav nikogar ne zanima. Žal gre to pogosto na škodo tistih, ki bi resnično zaslužili podporo in priznanja za njihov prispevek k slovenski kulturi.« Sama vidim te izjave kot propagandistične izreke neke politične platforme, ki želi postati hegemona.

Fantazmagorije o nujnosti »trga«, »tržnega načela« v kulturi, fantazmagorije o tem, naj »trg« igra večjo vlogo, naj umetniško produkcijo vodi »množična« potrošnja, potekajo že vseskozi, pojavljajo se periodično, v različnih oblikah, pot si utirajo z omalovaževanjem kulturne pluralnosti in napadi nanjo, s prezirom do manjšinskih oblik in izrazov umetnosti. Ne govorim le o tem, da je »trg« slepilo, da »trg« ne more voditi umetniške produkcije, ker trg preprosto ne obstaja, obstajajo samo monopoli. Pa četudi bi verjeli v ta ideološki pojem, bi njegovo delovanje bilo protikulturno, uničevalno za samo kulturo in umetnost. Še enkrat: polovica prebivalstva v Sloveniji ne prebere na leto niti ene knjige. Tistih, ki so leta 2019 prebrali več kot 10 knjig, rednih bralcev, je bilo 13 odstotkov. Med tistimi, ki berejo, jih le 40 odstotkov bere leposlovje za odrasle. In med tistimi, ki berejo leposlovje, jih le 4 odstotke bere poezijo. To naj bi bil tako imenovani »knjižni trg« v Sloveniji. Ob »tržnem« interesu tukajšnjega prebivalstva za knjigo bi umetnost izginila.

Na slepilo »trga« se veže tudi slepilo »množičnosti«, »potrošnje«: tako, kot ne obstaja »trg«, ne obstajajo niti »množice«, obstajajo samo različne skupnosti in potencialnost teženj h kulturni hegemoniji. Vloga države, Ministrstva za kulturo, je obvladovati stremljenja h kulturni hegemoniji in zagotavljati kulturno pluralnost, s svojimi institucijami podpirati različnost izrazov, ne pa delovati kot hegemon, določevalec kulturnega okusa in torej cenzor. Že na podlagi tega lahko sklepamo o naravi oblasti, o njeni demokratičnosti ali njeni totalnosti – in v tem boju smo zdaj. Obstaja star romantični rek, ki ga je treba jemati resno, in sicer, da umetnost ne pripada ničemur in nikomur – in prav gotovo ne sme postati propagandistično sredstvo.

Prava ilustracija uporabe kulture – umetnosti tu res ne bi omenjala – v propagandistične namene je bila letošnja državna proslava ob dnevu državnosti 24. junija 2020, hipertrofirana s »slovenstvom«, nekakšen poskus narodnega prebudništva – z drugimi besedami, poskus kulturne potopitve v dominantni označevalec, program, »slovenstvo«, ki naj prešije, ukine vse druge oblike duha, vse druge identitetne razlike, vse druge političnosti. Ambicija tega prešitja, te »nadpolitičnosti«, je prikriti samo političnost programa sedanje oblasti in ga prikazati kot narodotvornega, torej občega – kar je že samo po sebi ekstremen političen program, konservativen in reakcionaren že glede na uveljavljene koncepte državljanstva, kaj šele glede na sicer s težavo, a vendarle vse bolj uveljavljajoče se koncepte človekovih pravic. Pa tudi sicer je bil program na tej proslavi še kako političen, poudarjal je še mnoge druge, s koncepti nacionalizma sicer povezane fantazme. Kaj, denimo, pomeni za vlogo žensk v družbi, ko se na državni proslavi pojavi fotografija noseče ženske s slovensko zastavo v ozadju? Kaj za geje in lezbijke zgolj fotografije heteroparov?

Predsednik republike Borut Pahor je kasneje komentiral proslavo z izjavo »o okusih se ne razpravlja.« Ta njegova izjava je politična floskula, ki naj služi zadušitvi kritike tega, da nas ta oblast potiska v neke predmoderne ideologije. Sicer pa je to prešitje že zdavnaj vstopilo v javne politike: spomnimo se le na Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo, ki določa »slovensko kulturno identiteto« kot eno od izhodišč, kjer se uresničuje javni interes za kulturo. Kaj sploh pomeni »slovenska kulturna identiteta« – mar ni to zgolj želja po poenotenju neke faktično raznolike skupnosti? In če se vrnem k samozaposlenim: na operativni ravni lahko prav takšna nedefinirana izhodišča vodijo do samovolje pri dodeljevanju umetniških statusov: od zasedbe strokovnih komisij je odvisno, ali bodo na podlagi takšnega »izhodišča« sprejemale ali izločale umetnike in umetnice. Bolj izločale kot sprejemale, če resno doumemo pisanje Romane Tomc: »Slovenska kultura je naše bogastvo, ki ga moramo skrbno varovati in tudi finančno podpirati, če je treba. Pri tem je treba imeti pred očmi, koliko ljudem je ta kultura namenjena. Vsem ali le nekaj deset zanesenjakom, ki jim je všeč kakšna posebna zvrst kulture, ki je nihče drug ne razume. Predvsem pa je treba ločiti zrna od plev in preprečiti, da se kot kulturni ambasadorji Slovenije podpirajo tisti, ki se iz slovenske kulture delajo norca in jo žalijo.«

Če se pri omenjanju »nekaj deset zanesenjakov« zgolj za trenutek obrnem k oblikovanju homoseksualne umetnosti, te prislovične »manjšinske kulture«: homoseksualna umetnost si je morala prostor v javni sferi izboriti, tako glede produkcijskih možnosti kot glede sprejema javnosti. Nihče se ni »samoizoliral«, kot se glasi pogost napad nanjo, ali »gojil elitističnih pozicij«, pač pa je širša družba zelo oklevajoče sprejemala homo umetnost. Še vedno se skorajda nihče ne vpraša, kaj imata gej ali lezbijka za povedati o družbi; v heteroseksualni »večini« najpogosteje vsi menijo, da se jih homoseksualna izkušnja pač ne tiče. Pa vendar homoseksualna umetnost govori o obči družbi, o njeni homofobiji, šovinizmu, konservativnosti.

Tu bi najbrž morala literarna kritika bolje odigrati svojo vlogo, bolj bi morala poudarjati univerzalne momente te ali katerekoli »manjšinske« umetnosti, ki bi tako preprosto postala umetniška refleksija obče družbe. Toda literarna kritika – ali pač literarna veda – prav tako ni nevtralna in daleč od tega, da bi sama imela to, kar pogosto očita kot manko manjšinskih izrazov – zmožnost univeraliziranja. Tudi ona, ta sveta stroka, je partikularistična, pristranska v svojih specifičnih kanonih literarnih pravšnjosti. Spomnimo se le na Otona Župančiča, ki je v Slovanu povsem sesul Misterij žene Zofke Kveder, češ, da »pravzaprav ne spada v literaturo, ampak v kulturno-socialno zgodovino.« Spomnimo se na Janka Kosa, ki v Pregledu slovenskega slovstva, enem najbolj referenčnih del o slovenski literarni zgodovini, zapiše, da dela Zofke Kveder »večje umetniške vrednosti nimajo«. Treba je torej biti previden in upoštevati pristranskosti, ki so pogosto na račun spolne, seksualne, razredne, etnične, rasne identitete, razlike.

In če pridodam še konkretnejšo politično ekonomijo: da je »manjšinski« izraz razumljen kot hermetičen, kot »manjšinski«, desetoglav, je gotovo namerna akcija neoliberalizma, njegove težnje po individuaciji, po uničenju vsakršnega družbenega konteksta in kritike: in »manjšinski« umetniški izrazi so pogosto kritični do družbe. Prav zato so »manjšinski«.

Naše družbe so dovolj družbe blagostanja, da bi se lahko široko, raznoliko, gosto ukvarjanje s kulturo in umetnostjo razumelo kot visok standard naprednosti, civiliziranosti. Kultura ni odvečen strošek. Dokler bodo oblasti promovirale zadostnost »golega življenja«, kulturo pa izolirale kot propagandno sredstvo neke političnosti, smo na poti v civilizacijski propad. Nekdo od anketiranih v raziskavi o kulturnem in kreativnem sektorju je dejal: »V tej državi politika neprestano prelaga svoje obveznosti na pleča državljanov, nevladnikov, humanitarnih društev itd. Rabimo razgledane politike, ki berejo literaturo, gledajo filme, hodijo v teater in poslušajo muziko.« Tudi to. Ampak konec koncev lahko sklenem z besedami Rastka Močnika iz enega od njegovih prispevkov v reviji Mladina: »Lokalna birokracija bo od zgoraj prejemala naročila kapitala in EU, navzdol pa bo vladala z domačijsko folkloro«. (5)

OPOMBE

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Nataša Velikonja – uničevanje kulture – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.