/ 

Jutri lahko ostanem brez vsega

   
Nataša Velikonja – samozaposleni v kulturi – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

      

      

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

        

  

Leto 2020, kulturniška negotovost, ki jo živim že desetletja, a se ji je sedaj pridružil še dodatni moment: koronastvarnost in z njo vladna doktrina šoka v kulturi. Zdi se, da se bo tudi ta napad zgolj uskladil z vsemi predhodnimi in nadaljeval isti uničevalni proces: vse širšo in globljo prekarizacijo in pavperizacijo kulture, ki pa sta, tega ne smemo spregledati, zgolj metodi discipliniranja, cenzuriranja, predvsem pa političnega ter vsebinskega niveliranja umetnikov, umetnic in s tem same umetnosti.

Torej: v obetu imam par knjig, svojo novo pesniško, dve esejistični, nekaj knjižnih prevodov, nekaj drugega avtorskega in prevajalskega dela, vse to je dobro. A delam z zmanjšano močjo, kajti večino časa procesiram vsakodnevno bombardiranje z realnostmi in napovedmi krčenja kulturnega proračuna, zmanjševanja sredstev za kulturo, zadrževanja finančnih sredstev in s tem blokad kulturne produkcije, z realnostmi in napovedmi krčenja dostopa do statusa samozaposlenega v kulturi. Vladna hipokrizija na področju kulture je onkraj logične presoje: v drugi polovici oktobra 2020, ob istem času, ko je vse v kulturi v zastoju, Ministrstvo za kulturo obljublja rekordno povišanje sredstev v kulturi, obenem pa pošlje več kot dvajsetim nevladnim organizacijam, ki v veliki večini delujejo v kulturnemu sektorju, obvestilo, naj se izselijo iz svojih prostorov na Metelkovi v Ljubljani, katerih upravljalec je država. Če se to zgodi, jih večina propade. Med njimi je Škuc, organizacija, ki je založnica večine mojih knjig in pod okriljem katere že več kot četrt stoletja delujem kot lezbična aktivistka na področju kulture. Skratka, jutri lahko ostanem brez vsega.

Z Nino, dolgoletno partnerko, prav tako umetnico, samozaposleno v kulturi, ne živiva skupaj, vsaka ima svoje stanovanje. Spomladi, v obdobju karantene, sva obtičali pri njej, da sva lahko ob zaprtju družbe ostali skupaj, in tako sva dejansko bili vseskozi v prekršku, kajti uradno nimava istega gospodinjstva. Sploh nobenega gospodinjstva. Ker je bilo v tistem času dovoljeno iti le do najbližje trgovine, njena najbližja trgovina pa ni tudi moja najbližja trgovina, sva torej tudi takrat, ko sva odhajali po solato, pašto, brokoli in čike ali po zame najnujnejše stvari v moje stanovanje, oddaljeno približno tisoč dvesto korakov od Nininega, skratka, ko sva odhajali po osnovne življenjske potrebščine, vseskozi kršili zakon in obenem razmišljali, ali bo policaj / inšpektor / redar / kdorkoli-pač, ki je v teh arbitrarnih časih postavljen v vlogo nosilca družbenih pravil, razumel lezbično razmerje kot sprejemljivo dejstvo in nama ne nabil kazni. Oblast vzpostavlja družbo, v kateri so vse moje elementarnosti, ustvarjalna identiteta, politična identiteta, osebna identiteta, seksualna identiteta, na mejnem robu. Vseskozi sem na nepravem mestu.

V današnjem razbitem času, ko so socialne, delovne, pa tudi individualne vezi očitno odvisne od volje oblasti, kar je pravzaprav zgolj kristalizacija njenega siceršnjega početja, bolj ali manj sedimo v zasebnih prebivališčih v prisilnem stazisu. Tekoči projekti nam drug za drugim propadajo: v vodo mi je padlo več gostovanj v tujini, s spremljevalnim honorarjem seveda, tudi nastopov v tukajšnjem prostoru. Zgolj v zadnjih treh tednih bi morala prisostvovati na prevajalski delavnici Centra za slovensko književnost v Zürichu, na Microfestivalu v Pragi in na diskusiji o slovenski LGBT+ literaturi na Filozofski fakulteti v Ljubljani. In tako naprej. Večina stvari sicer poteka na Zoomu. A vsa ta srečanja naj bi bila tudi medosebna spoznavanja, delovna povezovanja, ustvarjanje načrtov, možnosti, potencialnih novosti, prihodnosti, kar najpogosteje prinese šele njihov mehki, neformalni del, ki ga vklop-izklop sistem digitalnih konferenc seveda ne premore. Vse to se sedaj razbija in še vedno ne vemo, ali bomo obstali kot povezane skupnosti.

Dinamika dela in s tem preživetja v kulturi je bila sicer v zadnjih desetletjih tako gosta in ostra, da so mnogi samozaposleni v kulturi, s katerimi sem se v teh mesecih pogovarjala, kljub katastrofični ekonomski perspektivi blagrovali delovno umiritev, ki jo je prinesla karantena. Imamo čas razmišljati. Takó urgentno je pomanjkanje časa za razmišljanje, močnejše je od eksistenčnih skrbi, pomanjkanje časa za razmišljanje o svojem delu, o načinih lastne umetniške ali intelektualne artikulacije, pomanjkanje časa za eksperimentiranje, poglabljanje, izobraževanje. Nenadno fizično zaprtje družbe nas je primoralo tudi k temu, da smo začeli intenzivneje razmišljati o novih, digitalnih možnostih posredovanja našega dela, skladno s tem pa tudi o spreminjanju samih oblik umetniških del, razmišljamo, kako z digitalnimi komunikacijskimi kanali znova najti javnosti, razmišljamo, kako obdržati stare umetniške skupnosti in vzpostaviti nove. Z globoko jezo se zavedam, da se bo ob vrnitvi fizične kulturniške stvarnosti zaradi samozaposlitvene nujnosti grmadenja umetniških projektov vrnil tudi njen prejšnji, nehuman delovni ritem, in z globoko jezo se zavedam, da ta dimenzija, nujnost miru za ustvarjanje, pa tudi za prilagajanje novim komunikacijskim realnostim, pri našem delu nikdar ne bo priznana.

Torej. Na prvo koronapomoč za samozaposlene letos spomladi se nisem prijavila. Svoje dohodke večinoma pridobivam na področju knjige, sem pa tudi sodelavka več umetnostnih, večinoma galerijskih ustanov in tako pravzaprav nisem vedela, kako se bodo tekom leta iztekali programi na teh področjih, ali bo sploh kaj dela, ali bo sploh kaj honorarjev. Upad dohodka je bil seveda velikanski, ampak to sem spoznavala šele ob minevanju mesecev. Na temeljni dohodek se prav tako ni prijavil znanec, glasbenik, kajti njegovi lanski prejemki so bili tako nizki, beri: skorajda nični, da jih je zlahka presegel že v začetku leta. Govorimo o nekaj sto evrih, da. To je kulturniška stvarnost, ki jo vladna podpora ni zaobjela, zaobjela pa je ni zato, ker jo odtujen politični razred že desetletja spregleduje, pravzaprav negira, tako kot spregleduje in negira vsakršno sled o razredno razslojeni družbi.

Lahko bi torej domnevali, da se bo vsaj v kulturi, središču intelektualnosti, refleksije, zaostril razredni moment. Tu ne govorim o opozorilih na mizeren eksistenčni položaj kulturnikov in kulturnic: teh opozoril je brez števila, pojavljajo se ves čas in prav tako ves čas ponikujejo, kajti oblastne karavane gredo mirno mimo njih. Govorim o zaostritvi razrednih vsebin v umetniških delih, predvsem pa govorim o razvijanju stanovske zavesti. Nisem prepričana, da Društvo slovenskih pisateljev, torej stanovsko društvo, resneje, to je, angažirano, tematizira pogoje književniškega dela in življenjski standard književnikov in književnic. Več točnih podatkov in statistik izvem pri vseh drugih organizacijah, pri društvu nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev ter ustvarjalk na področju kulture in umetnosti Asociacija, zdaj tudi pri Centru za kreativnost.

Celo tam, kjer bi lahko pričakovali več stanovske zavesti, več podpornega sentimenta, tega ni. Tako je, denimo, letošnja prejemnica literarne nagrade Mira Barbara Korun v oktobrski Bukli mirno dejala, da bi to ! LITERARNO ! nagrado morale prejeti »dve ženski«, in sicer Manca Košir in Spomenka Hribar. Kaj??? Zakaj že je nastala Mira? »Nagrado Mira podeljuje ženski odbor Slovenskega centra PEN Mira slovenskim ustvarjalkam za izjemne dosežke na področju literarnega ustvarjanja in premišljevanja o literaturi in kulturi ter celostne osebnostne drže«. Ali sta omenjeni književnici? Nista. Vem, da Barbara Korun že leta organizira cikel Pesnice o pesnicah, ki je namenjen »družbeni uveljavitvi pesnic«. Toda konsistentnost je treba zdržati.

Iz svojega dolgoletnega prebivanja na homoseksualni sceni in gibanju sem neštetokrat opazovala, kako ljudje radi pobegnejo iz marginalne pozicije, če se jim le ponudi priložnost, kako hitro jo zanikajo, kako bliskovito se ji odrečejo, kako hlepijo, hlepijo, hlepijo, kako radi bi!, kako radi bi zlezli nekam gor po simbolni družbeni lestvici, ekonomski vzpon se seveda nikdar ne pridruži, kako radi bi dobili širši družbeni pomen, ne pa tole brkljanje po smeteh. Prav takrat, ko bi, ob žarometih javnosti, usmerjenih vanje, lahko povedali nekaj, kaj, karkoli o svojem stanu, jim besede zletijo v neke univerzalistične deklaracije, stanovsko skupino posplošijo in tako iz ! LITERARNE ! nagrade Mira naredijo nekakšno nagrado za Slovenko leta, iz književnic pa »ženske«. Barbari Korun prijazno predlagam, da naslednjič, če bo naslednjič, kajti v slovenskem monokulturnem prostoru obstajata samo »dve ženski«, torej Spomenka Hribar in Manca Košir in nihče drug, omeni katero izmed desetin pesnic, ki jih sama tako vztrajno podpira v ciklu Pesnice o pesnicah.

Tistim, ki živimo zgolj od umetniškega ustvarjanja, recimo da smo zgoščeni na statusu samozaposlenih v kulturi, katerih individualizirana eksistenca je torej središče terorja, saj smo vseskozi! brez vsakršnih socialnih varnostnih mrež, gre vse bolj po glavi zgolj ena tema: ali bomo preživeli, kako bomo preživeli, sto evrov sem, sto evrov tja, to ni dovolj, ali bo oblast še dalje radikalizirala kulturni boj, kar pomeni, da od prevajanja Buckminstra Fullerja, Larryja Kramerja, Pat Parker in podobnih marginalcev in marginalk, od objavljanja svoje poezije, ne bom mogla preživeti. Poznam mnogo takih, ki živijo zgolj od svojega ustvarjanja, in večinoma se med sabo jebemo u glavo, režemo veje, na katerih sedimo, misleč, da smo sami na varnem, zanikamo drug drugega iz takšne ali drugačne osebne psihopatologije. Mnogi se ukvarjajo z vprašanji, kot bi bili bogataškega standarda, morda v upanju blazneža, da bodo tja nekoč prišli. Pred kakšnim tednom dni sem gledala tridesetminutni film o novogoriškem literarnem klubu, torej o literarnem klubu v mestu, ki ga je koronaepidemija povsem uničila, kolikor ga ni že prej kulturno povsem opustošilo igralništvo: književniki in književnice govorijo visoke besede o svetosti poezije, vzhičeni so, brezrazredni so, nikjer nobenega problema v tem krožku, v ozadju posnetki pejsažev, domačih vasi!, transcendenca namesto materialne stvarnosti, ne morejo, ne morejo, ne morejo iz tega. Zato sem tudi pobegnila iz Nove Gorice.

In tako z Nino skupaj živiva, naj znova spomnim, onkraj zakonske osnove, vse to in še več. Dve lezbijki skupaj sta v tem obdobju znova kriminalni indic, homoseksualna scena, torej več lezbijk in gejev na kupu, je zaradi koronaepidemije in posledično zaprtih homo klubov ter odpovedanih dogodkov prav tako izvorno mesto zločina, a midve se ne dava. Iščeva homoseksualnost in jo najdeva v digitalnem svetu, na Netflixu slediva delu scenarista, producenta in režiserja Ryana Murphyja, ki je že leta 2014 režiral filmsko verzijo Normalnega srca po drami sladkega Larryja Kramerja, zgolj letos pa razvil miniseriji Hollywood in Ratched ter produciral novo verzijo gejevske klasike The Boys in the Band. Na kanalu Brio ponavljajo serijo Will & Grace. Vem, da ima popularna kultura svoje prilagoditvene momente, prevedla sem precej knjig natanko o tem, od Laure Cottingham do Larryja Kramerja ali Richarda Goldsteina, pa vendar verjamem tudi v njene emancipatorne učinke – v času ponovne samoizolacije in socialnega mrka, ki imata za LGBT+ populacijo zgodovinsko še posebno zlovešče prizvoke, pa sploh.

In naj se nam pri popisovanju in razmišljanju o zajebani umetniški usodi ne ponovijo Cankarjevi padci na celi črti. Tu ne govorim le o tem, da bi njegove fantazije o vlogi žensk morale že končno postati predmet resne feministične obravnave. Če omenim zgolj roman Tujci iz leta 1901, ki ga je letos ponatisnila Slovenska matica in v katerem Cankar v liku kiparja Pavleta Slivarja delno avtobiografsko kanalizira samega sebe. Pisatelj torej meni, da zaročenka / žena glavnega junaka Slivarja sanja naslednje sanje: »Bog vedi, kolikokrat je sanjala o taki svetli, lepi sobi, o prostorni kuhinji, o sladkem družinskem življenju, o možu, ki je močan in dober in ki ga ona ljubi z neizmerno hvaležnostjo in mu napravi doma gorko, prijetno gnezdece, da se odpočije, kadar se vrne na večer od dela – o sladko, brezskrbno življenje!« Govorim tudi o Cankarjevem antisemitizmu. Slivar v iskanju dela in z njim možnosti za preživetje prodaja svoja dela »trgovcu«, očitno judovskega porekla, ta pa mu jih noče odkupiti, češ: »Kdo pa bo kupil te blazne reči? Ne spadajo v nobeno sobo – saj bi se prestrašil, kdor bi se ozrl nanje«. Slivar v svojih mislih zavzame obrambno držo: »Če ne spadajo v nobeno sobo, spadajo v moj atelje; če so blazna, pa so moja, jaz sem jih napravil sam zase, samo omadeževale bi jih tuje roke in tuje oči, če bi gledale nanje topo in neumno. Žid se jih je prestrašil – zdaj so posvečena!« Pol strani kasneje: »Tako dolgo so me suvali, da sem prišel do ‘blaznih’ reči … prokleti žid!« Naj na tem mestu, za konec ali pač za začetek, priporočim izjemno študijo Shloma Sanda »The End of the French Intellectual: From Zola to Houellebecq«, ki je v francoskem jeziku izšla leta 2016, leta 2018 pa v angleškem prevodu pri založbi Verso. Morda je za Cankarja prepozno, za vse nas pa, upam, ne.

Sicer pa sem dobro, hvala.

  

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

Nataša Velikonja – kolumna, samozaposleni v kulturi – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

O avtorju / avtorici
(fotografija Nada Zgank) Nataša Velikonja (Nova Gorica, 1967) je sociologinja, pesnica, esejistka, prevajalka. Objavila je šest knjig poezije; njen prvenec Abonma iz leta 1994 velja za prvo deklarirano lezbično pesniško zbirko na Slovenskem. Objavila je tudi pet knjig esejev in znanstvenih razprav. Deluje na več področjih družbenega, kulturnega in umetniškega življenja v Sloveniji: bila je urednica Časopisa za kritiko znanosti, urednica revije Lesbo, dolgoletna kolumnistka Radia Študent, od leta 1993 sodeluje v lezbičnem aktivizmu, je ustanoviteljica Lezbične knjižnice v AKC Metelkova. Od leta 1995 ima status pesnice, kritičarke in prevajalke, ki ga podeljuje Ministrstvo za kulturo RS. Leta 2016 je bila za svoje delo nagrajena z Župančičevo nagrado, v letu 2018 pa z mednarodno literarno nagrado Kons.