/ 

Klerikalizem – nesmrtna duša najslabšega slovenstva, 2

Iztok Simoniti – komentar k članku Andreja Lokarja – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

   

Komentar k članku Andreja Lokarja, Magnetizem manihejstva – smrt vsakršnega slovenstva, objavljenem na portalu KUD KDO 31. marca, 2020  
  

  

Razpoznavni znak klerikalizma je katoliški bes. V tej maniri me Andrej Lokar omenja 40x, je preštel računalnik, kar je premalo, da bi ga bral in dovolj, da obišče psihiatra, saj »iz oči mu sije blaznost, a iz ust mu vro klevete« (Anton Aškerc).

Zatiranje svobode. Ne povzroča zlo razkol med Slovenci, ampak razkol med nami povzroča upor proti zlu; to je naša tradicija. Poet France Prešeren je za nazaj in naprej razkril, da smo Slovenci »od davna« razklani med dvema tradicijama ¬ svobodomiselno in klerikalno podrejevalsko; to je večna vsebina t.i. kulturnega boja (1).

Historično gledano je katoliški klerikalizem najbolj tragični fenomen slovenstva, ki z zatiranjem svobode vzdržuje trajni razkol med Slovenci. Klerikalizem je torej valjhunizirano krščanstvo z Biblijo v levici in mečem v desnici. Tok časa najbolj jasno pokaže specifično moralo krščanskega monoteizma v akciji – ta za Resnico in Odrešenje vedno uporablja nasilje, ker mu gre za oblast, last in slast na tem svetu.

Dve drži. Slovenci smo skozi čas razvili dve drži, obe avtentični znotraj svojih etičnih sistemov, vendar nepomirljivi in ontološko sovražni; samoobrambno za svobodo misli in agresivno klerikalno proti vsaki svobodi; ta druga prevladuje v zgodovini in mentaliteti! Ko smisel zgodovine razpoznavamo iz boja za in proti svobodi, preteklost ne prepuščamo nazorski samovolji, na primer klerikalcev – akademskih, cerkvenih –, saj zahodna svoboda ni sinteza mnenj mon(ote)istov in pluralistov; ampak izhaja samo iz grško-rimske tradicije, katere temelj vsebuje vse, kar na njej stoji – temelj je svoboda govora, ki kritično mišljenje spreminja v dolžnost. Hočem reči, da o svobodi, ki jo hočemo živeti, klerikalci ne morejo niti misliti niti govoriti, jo pa vedno uničujejo, prvič zato, ker razkriva trajno deformacijo značaja, ki jo povzroči kleriška religija Enosti; rokovnjaški bes do drugačnih; in drugič, ker k demokraciji niso nič prispevali, čeprav jih samo ta tolerira.

Zato ne pozabimo, da je večni boj med Slovenci za in proti svobodi boj za in proti omiki, človečnosti. Grško pravico do govora (isegoria, parrhesia) razsvetljenec I. Kant izrazi kot imperativ Sapere aude, ki je v bistvu dolžnost misliti. Svoboda si upa misliti, ker mora misliti. Filozof M. Heidegger pa takole o klerikalcih: »Sovražniki mišljenja v najbolj sovražnem ter zato hudobnem in manipulativnem, torej običajnem pomenu, so tisti verniki, ki se imajo za verujoče v Resnico in s cerkveno oblastjo pletejo svoje niti tudi do najneznatnejših področij ter nastavljajo svoje funkcionarje.« (SH, 509) To počno naši klerikalci, ki izgubljajo vse bitke z mišljenjem. Zato je moderna – kot civilizacija svobode – največji sovražnik klerikalizma.

Nič iz katoliške »svobode« ne sodi v demokratično; samo ta klerikalcem zagotavlja svobodo vere, ki jo sami drugim vedno odrekajo.

Mnoštvo moral. N(a)ravna drža klerikalcev je mnoštvo moral, kar v praksi pomeni stalno pretvarjanje. To je za zahodno svobodo in človeško ontologijo avto-destruktivnost; klerikalizem namreč zatira, kar človek hoče/potrebuje kot človek – svobodo. Klerikalci – cerkveni in laični – se iz tega za demokracijo moralno nemogočega položaja rešujejo na nemoralen način: eno govorijo in drugo počno. Ampak resnica o njihovi cerkveni veri prihaja do nas s tem, kar počno, ne kar oznanjajo. Naši klerikalci radi častijo stebre slovenstva: Trubarja, Linharta, Vodnika, Prešerna, Aškerca, Cankarja, Ketteja, Župančiča, Kocbeka; ker na njih stoji slovenstvo, hočejo na njih, sedaj ko so mrtvi, stati tudi klerikalci, ki so ji jih za življenja vedno zatirali. V tem se razkriva neka posebna tragika slovenstva; namreč vsi, ki jih imamo za stebre, so vedno plačali za svojo svobodo; vedno jih je in bo preganjala ista mentaliteta – valjhunizirano krščanstvo – klerikalizem. Prekletstvo malega naroda ni samo to, da »stebre« vedno zatirajo klerikalci; ampak, da jih peščica onih za svobodo ni zmogla zaščititi ne samo za življenja, temveč tudi daleč po smrti. Klerikalci niso problem, saj vemo, da tudi danes lažejo ko častijo mrtve stebre slovenstva; problem je to, da slovenstvo kot celota ne zmore prepoznati one, ki po smrti postanejo stebri.

Aletheia – svoboda in ustvarjalnost. Umetnost je minsko polje za klerikalce, saj ustvarjalnost zahteva svobodo. Umetnost ne glede na ceno razkriva resnico, sicer ne bi bila umetnost. To je naša dobra usoda. Človek z vsemi veščinami – filozofija, mitologija, znanost, teologija, umetnost – zahteva svobodo, tudi v tiranijah in vojnah. Rečeno drugače, potreba po svobodi je močnejša od strahu pred izgubo fizične svobode, celo življenja. To ni paradoks, ampak logika ustvarjalnosti. Del človeške notranjosti, ki ustvarja, je vedno svoboden, tirani vanj nimajo vstopa, ne morejo si ga podrediti; to žre vse katoliške klerikalce, večne zatiralce vseh, ki mislijo s svojo glavo. Ta notranja svoboda, ki si jo tirani ne morejo podrediti je, vsaj zame, diktat biologije, zato jo ena kultura (klerikalizem) ne more zatreti in zato druga kultura (svobodomiselstvo) ne more brez nje.

Kot rečeno, klerikalizem izgublja vse bitke s svobodo/demokracijo; vendar si, niti ne potihoma, želi, da bi propadla.

Logocid – umor jezika. Z vidika boja za in proti svobodi moramo vzdrževati nacionalni spomin na čas protireformacije, čas katoliškega uničevanja prvih slovenskih knjig. Med 1550 in 1600 so slovenski protestanti napisali kakšnih petdeset slovenskih knjig ¬ od tega dve tretjini Trubar ¬ in jih natisnili v nekaj tisoč izvodih. Kaj je rabies catholica, katoliški bes, je pokazal škof Tomaž Hren et al.; razkopali so grobove, trupla protestantov zmetali v Ljubljanico, razstrelili nekaj cerkva, »usmilili« so se Dalmatinove Biblije, vendar sežgali 14 vozov knjig.(2)

Klerikalizem je v protireformaciji slavil svojo najtemnejšo zmago. Mislim na zatiranje komaj rojenega jezika, kar ni mogoče pozabiti, popraviti in odpustiti. Gre za zlo(čin) na mnogih ravneh: prva je raven svobode, refleksija o sebi in drugih omogoča prevzeti odgovornosti zase in svoje. Druga je raven mišljenja in pisanja o sebi in drugih. V zahodni izkušnji mišljenje zahteva pismenost. Umor jezika je umor mišljenja. Šele pisani jezik je – vsaj od zapisa Homerjeve Iliade in Odiseje v času tirana Pizistrata, okoli 540 p.r.n.š – hkrati miselno in politično orodje, ki ljudstvo naredi za narod, njegovo kulturo pa za civilizacijo. Tretja je raven spomina. Šele s pisavo se pojavi fenomen družbenega/narodovega spomina – v pisanem jeziku ima spomin največjo oporo. Kot o vseh barbarih so tudi o Slovanih pisali drugi, ker mi, nepismeni, o sebi nismo. (Slavica non leguntur, ker je ni bilo) Čas od Brižinskih spomenikov (od okoli 1000) do Trubarja (1550) za Slovence zgodovinsko ne obstoji, ampak je skonstruiran. V sloven(š)čini smo se pogovarjali med seboj in z domačimi živalmi; ukaze klera in fevdalcev pa smo prejemali v tujem jeziku. Četrta, morda najusodnejša, je raven zamudništva. Uničevanje komaj zapisanega, rojenega slovenskega jezika je razlog za večno duhovno, intelektualno in politično zamudništvo Slovencev, ki ga nikoli nismo nadoknadili. Zato smo 150 let kasneje začeli graditi inteligenco in omiko na vseh ravneh: od kmetijstva do literature, od prava do glasbe, od gospodarstva do filozofije. Zato smo zamujali z recepcijo idej svobode – francoske revolucije, pomladi narodov in moderne – nujnih za oblikovanje naroda in nacije, naroda z državo. Še danes čutimo t.i. demokratični deficit; zato demokracija ni naša edina prihodnost. Peta raven je sicer prva, izhodiščna raven, ki po sebi proizvaja zlo. Namreč na politični (družbeni, etnični ravni) reformacija in protirefomacija pričata to, kar vse dobe kleriškega krščanstva, in sicer, da monoteizmu ni dovolj zunanji, ampak potrebuje sovražnika med svojimi kristjani; zato se katoliki, pravoslavci in protestanti danes bolj sovražijo kot na začetku. Ekumenizem je zgolj blebet cerkvenih funkcionarjev in teologov.

Ne pozabimo: Med leti 1600 in 1740 so katoliki natisnili le štiri slovenske knjige, od tega tri nabožne, torej ne-knjige. Zgodovinarja morda zanima arhivsko dejstvo »štiri knjige«, nas pa mora zanimati predvsem ideja, ki kuri knjige, tiska pa ne-knjige. Absurdnost argumenta “stroke”, da niso sežigali slovenskih knjig, ampak heretične, postane očitna, če rečemo, da inkvizicija ni sežigala ljudi, ampak heretike, ali da komunisti niso ubijali ljudi ampak razredne sovražnike.

Sklep: čas protireformacija za večno priča, da je klerikalizem nesmrtna duša najslabšega slovenstva. Razni lokarji so bili takrat samo furmani, ki so vozili knjige na grmade, in jih bodo spet, če bodo klerikalci vladali.

   

OPOMBE:

1. Iztok Simoniti, Upor, razkol, nasilje, zločin, maščevanje – logika ideje Enosti; SP Delo, Ljubljana, 9. maj 2020

2. Pred ljubljansko Mestno hišo so 23. 12. 1600 sežgali 11 vozov, 9. 1. 1601 pa še tri vozove reformacijskih knjig, skupno približno 2000 knjig. Leta 2000 odkrita spominska plošča priča o požigu. V poročilih rimski kuriji škof Tomaž Hren omenja tudi, kako je kot komisar porušil in razstrelil več luteranskih molilnic in dal truplo superintendanta Spindlerja izkopati iz grobnice špitalske cerkve ter ga ponoči vreči v Ljubljanico. Pred tem je bil »Peter Kupljenik iz Kranjske živ sežgan, privezan ob steber, na Campo dei Fiore kot zakrknjen krivoverec« (Silvano Cavazza) in sicer v soboto, 20. Maja 1595, in točno tam je bil pet let pozneje prav tako živ sežgan Giordano Bruno.

   

   

   

 

Preostali prispevki in literatura na portalu

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Iztok Simoniti – komentar k članku Andreja Lokarja – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
 

  

  

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Iztok Simoniti – komentar k članku Andreja Lokarja – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 
 
Iztok Simoniti
O avtorju
(fotografija Jože Suhadolnik) Dr. Iztok Simoniti je rojen v Ljubljani leta 1948, diplomirani pravnik, doktoriral je iz mednarodnih odnosov. Kot diplomat je služboval v Kairu, Rimu, Štokholmu, Beogradu, Berlinu ter delal v multilateralni diplomaciji. Vodil je medržavno komisijo za meje med Slovenijo in Hrvaško, bil pogajalec z Vatikanom in sodnik Mednarodnega sodišča za konciliacijo in arbitražo CSCE. Bil je državni sekretar v Ministrstvu za zunanje zadeve, direktor Urada za Slovence v tujini, diplomatski svetovalec Predsednika republike Slovenije itd. Habilitiran je kot profesor na Fakulteti za politične vede in urednik dveh knjižnih zbirk: Humanistika in naravoslovje in Mednarodni odnosi. Je avtor knjig: Diplomatsko pravo, Diplomacija specialnih misij, Multilateralna diplomacija itd. Objavil je dve knjigi esejev Historia magistra mortis – o stalno padajoči vrednosti človeškega življenja (2010) in Deus vult – o naravi monoteističnih religij in monističnih režimov (2015). Uredil je zbornike Religija in nasilje, skupaj z P.K. Peršin (2009); Ustvarjalnost (2014) in Diplomatsko pravo – izbrane konvencije (2014).