Dubravka Đurić – ob protestih v Srbiji – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Ta teden lahko prek medijev, predvsem družbenih omrežij in platforme N1 spremljate demonstracije v Beogradu in drugih srbskih mestih. Protesti, ki so jih organizirali v predhodnem obdobju, so trajali dolgo brez kakršnega koli učinka. Ko so pred nekoliko več kot mesecem dni razglasili pandemijo in policijsko uro, se je nezadovoljstvo prebivalcev stopnjevalo in ljudje so začeli tolči po posodah – odgovor na to je bilo prižiganje bakel po beograjskih strehah – kar je bilo videti zastrašujoče. Potem so se prepovedi hitro ukinile zaradi volitev, katerih izid smo poznali vnaprej. Po ponovni uvedbi izrednih ukrepov pred nekaj dnevi so šli ljudje pred parlament. In kot da bi nas dogodki presenetili – a ne zato, ker bi bil spopad policije in protestnikov nepričakovan, ampak zato, ker vedno obnemimo pred nasiljem. Te dni so mnogi komentatorji omenjali besedo BES – tudi meni je padla na pamet, ko nam je prijatelj javil, da se na beograjskih ulicah zbirajo protestniki, ki so se odzvali na predsednikov nagovor javnosti. Od 22. do 24. ure smo prek Facebooka skrbno spremljali, kaj se dogaja, dogodek pa je trajal do 2. ure zjutraj. Prizori so nas spomnili na 90. leta, le da so geopolitične in ekonomske razmere ter globalni in lokalni kontekst drugačni in ne pripomorejo k pozitivni rešitvi težav. Javna razprava že dolgo poteka v znamenju širjenja sovraštva, pojav lažnih novic pa vnaša dodatno zmedo v že tako ali tako zmedeno javno mnenje. Tako kot v 90. letih je opozicija aktualni oblasti preveč heterogena, kar onemogoča kakršen koli konsenz. Dejstvo, da so bile v zadnjih letih demokratično usmerjene stranke uničene in da so se njihovi voditelji na različne načine kompromitirali, stanje še dodatno poslabšuje. Novi obrazi se ne pojavljajo – kar ne pomeni, da jih ni, toda ne obstajajo politični mehanizmi, ki bi jih naredili opaznejše, še manj možnosti pa je, da bi bili učinkoviti. Kako se bodo v Srbiji razrešili antagonizmi, če sploh kdaj, je veliko vprašanje, vsekakor pa razmere niso dobre, posebej glede na pandemijo in slabe ekonomske razmere, ki se bodo jeseni pokazale v vsej krutosti.
Kje je v tej zgodbi kultura? Od časa vladavine Demokratske stranke se sredstva za kulturo vse bolj zmanjšujejo. Mislim, da so trenutna sredstva najnižja doslej, kar pomeni, da kultura umira, popolnoma izčrpana je. V Beogradu je obstajala druga scena, na kateri so se zbirale umetniške skupine in posamezniki, ki so v glavnem povezani z gledališčem, vizualno umetnostjo in plesom, toda zaradi pomanjkanja financ je skoraj izginila. Literarni časopisi obstajajo, toda v glavnem se borijo za preživetje. Spopadi na področju kulture, predvsem književnosti, so zelo dramatični, po eni strani zato, ker je denarja za književnost vse manj, manj pa ga je zato, ker umetnost za družbo ni več pomembna. Po drugi strani se umetnost, predvsem literatura, v najbrutalnejšem smislu izkazuje za politično. Če je pod pogoji socializma po vladavini socrealizma, literatura tako kot druge umetnost dobila status avtonomije (kar ne pomeni, da ni bila implicitno politična), se zdaj od literature, posebej od proze – saj je poezija popolnoma nepomembna – zahteva, da je nedvoumno politična. Proza mora biti pravoverna in v skladu s trenutnimi političnimi trendi. Ta tendenca se je videla pri polemikah glede podelitve lanske NIN-ove nagrade, ki je trajala več mesecev, vse do razglasitve pandemije, in kot kaže, se bo morda nadaljevala. Odločitev žirije, da nagrado podeli Saši Iliću za knjigo, ki (kot berem na internetu) »slavi jugoslovanstvo in antifašizem« je namreč izzvala burne reakcije – od bojkota do številnih zapisov ter televizijskih in radijskih oddaj, v katerih so knjigo ocenili kot politično nesprejemljivo za nove čase. Drugi so jo branili in opominjali, da v tem primeru politika eksplicitno deluje na področju literature – da je literatura vedno v službi politike. Polemika je pomembna zato, ker ob njej vidimo, da je celo ob eni sami literarni nagradi družba popolnoma razdeljena. Če bi bili življenjski pogoji kolikor toliko normalni in stabilni, se nihče ne bi razburil zaradi kakršne koli nagrade, tudi NIN-ove ne. Seveda ni zanemarljivo, da nagrada prejemniku prinaša denarno korist – kar v siromašni družbi ni mala stvar.
Trenutne razmere v Srbiji lahko umestimo v globalni kontekst, ko se v mnogih državah rušijo demokratične institucije. Istočasno so antagonizmi med politično, etično in pogosto tudi versko razdeljenim prebivalstvom ves čas na zavidljivo visoki ravni, kar učinkuje kot metanje prahu v oči prebivalstvu, ki je vsak dan bolj siromašno. Morda je Srbija spet ena izmed nevralgičnih točk sodobnega sveta, kjer se ti antagonizmi spet stopnjujejo – upam, da se bodo razrešili brez človeških žrtev.
Prevedel Igor Divjak
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: