/ 

Obstoj PEN-a je bolj nujen kot kdajkoli prej

     
Jennifer Clement, Neža Vilhelm – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Z Jennifer Clement, predsednico mednarodnega PEN-a, se je pogovarjala Neža Vilhelm.

    

Jennifer Clement je ameriško-mehiška avtorica. Leta 2015 je bila izvoljena za prvo predsednico mednarodnega PEN-a. Med letoma 2009 in 2012 je bila predsednica mehiškega PEN centra. Zavzema se za enakost spolov in svobodo govora.

Njena dela so bila prevedena v številne jezike. V slovenščini lahko preberemo deli Vdova Basquiat (Widow Basquiat, LUD Šerpa, 2014, prev. Ana Pepelnik) in Molitve za ugrabljene (Prayers fort he Stolen, KUD Sodobnost International, 2017; prev. Dušanka Zabukovec).

  

Zakaj so PEN leta 1921 ustanovili? So težave izpred 100 let še vedno prisotne?

Nekatere težave so še vedno tu, pojavljajo pa se tudi nove, saj se tehnologija hitro razvija. V teh časih je nemogoče, da ne bi razmislili o vzponu propagande in njenem odnosu do svobode govora, od Rusije do Islamske države, Brexita in v zadnjem času tudi v ZDA. Propaganda je antiteza svobodnemu pretoku idej ter je tesno povezana s ksenofobijo, versko in etnično netoleranco na vseh celinah: od avstralske zavrnitve dostopa ljudem, ki so tam prosili za azil, do stiske v Rožavi, medetničnega konflikta na Maliju, uničujočih vojn v Siriji, Iraku in Jemnu, da ne govorim o #Blacklivesmatter in odgovoru Trdnjave Evropa glede begunske krize.

Takšna sovraštva proizvajajo cenzuro, povzročajo samocenzuro in lahko vodijo do popolne izgube svobode govora, ko se zastrupljene besede spreobrnejo v fizične napade in celo umore tistih, katerih pisanja drugi ne odobravajo. Kjer prevlada nekaznovanost takih napadov, to se dogaja v državi, od koder prihajam – v Mehiki, se prostor za dialog, ki bi ustvarjal vzajemno spoštovanje, še zmanjša.

V jedru naloge PEN-a leži transformativna moč literature in pisane besede, s katero promoviramo mirne debate in dialog. Od leta 1921 so člani PEN-a zahtevali resnico pred propagando.

Samo v zadnjem letu je več tisoč pisateljev živelo v nevarnosti, moralo oditi v izgnanstvo, po krivici so jih zaprli in celo ubili. Preveč jih je izgubilo svoja življenja, da bi jih na tem mestu naštevala. Zadnja leta so bila z naskokom najhujša za pisatelje in novinarje.

  

Ste prva predsednica te mednarodne organizacije s 145 centri po vsem svetu. Je to priznanje za ženske in za vas osebno?

V zadnjem času je PEN postavil ženske v središče naše pozornosti z Ženskim manifestom mednarodnega PEN. Pri snovanju Ženskega manifesta smo morali priznati neenakost žensk po svetu in ugotoviti, da je bilo nasilje do žensk tudi stvar cenzure. Manifest je moral zavzeti humanistično pozicijo, ki je naslavljala pomanjkanje znanja ali, če smo bolj natančni, odsotnost znanja. Še vemo ne, kaj je svet izgubil.

Občutim zelo globoko žalost, ker so ta dekleta izgubila glasove, zgodbe in življenja. Ženski manifest mednarodnega PEN-a nagovarja to žalost in se konča s temi besedami: Človeštvo je v primanjkljaju in je oropano brez polnega in svobodnega izražanja ženske kreativnosti in znanja.

  

PEN ima svoje centre skoraj povsod po svetu in ti se angažirajo lokalno. Močno sem prepričana v to, da je to dober načrt: delati lokalno in imeti mrežo prijateljev in somišljenikov po svetu, ki ti pomagajo na globalni ravni. Kako se ta dvojna narava PEN-a odraža v praksi?

PEN je najstarejša in največja literarna organizacija. V več kot 100 državah je 145 centrov. PEN pomeni Pesniki, esejisti in romanopisci (Poets, Essayists and Novelists), kasneje pa smo pojem pisatelj začeli razumevati širše. V svojo sredino sprejemamo tudi dramatike, založnike, prevajalce, akademike in novinarje.

Mednarodni PEN je apolitična organizacija, ki se nepristransko loteva obrambe svobode govora in misli, kot jih opredeljuje 19. člen Splošne deklaracije človekovih pravic. Središče ima v Angliji in je krovna organizacija več kot 145 nacionalnim PEN centrum povsod po svetu, ki so ustanovljeni glede na zakonodajo svoje države. PEN centri delujejo neodvisno in izbirajo svoje vodstvo, upoštevati pa morajo temeljno listino in nalogo PEN-a.

   

Neverjetno žalostno je, da so ljudje še vedno zaprti, ker izražajo svoja prepričanja. Svoboda govora je pogosto samo črka na papirju, ženske so brez pravic. Kaj lahko kot družba naredimo, da bo življenje bolj znosno in enako za vse?

Pomembno se je politično udejstvovati. Glede pravic žensk je treba obravnavati dejstvo, da kultura, vera in tradicija ne morejo biti pomembnejše od človekovih pravic.

V PEN-u prepoznavamo osebno odgovornost za to, da poskrbimo, da svet postaja lepši. V naši temeljni listini med drugim piše: Članice in člani PEN so v vsakem trenutku dolžni zastaviti ves svoj vpliv za razumevanje in spoštovanje med ljudmi in narodi, se po najboljših močeh truditi za odpravo sovraštva in se zavzemati za ideal enega človeštva živečega v miru in enakosti enega sveta.

  

Eden od dosežkov vašega predsednikovanja je tudi Ženski manifest, ki ste ga sprejeli na kongresu v Lvovu septembra 2017. Eden od podpornikov je bil tudi Ženski odbor slovenskega centra PEN Mira. Položaj žensk očitno še zdaleč ni dober. Kakšne okoliščine, zgodbe … so pripeljale PEN do sprejetja in objave tega manifesta? Kako je vplival na družbo po svetu?

Leta 2015 so me izvolili za prvo predsednico mednarodnega PEN-a v skoraj sto letih od ustanovitve leta 1921. Vedela sem, da moram opozoriti na to anomalijo in na utišanje ženskih glasov povsod po svetu. Dobro sem poznala predano delo ženskega odbora in njihovo resno zaskrbljenost glede usode pisateljic. Vem tudi, da so od ustanovitve odbora pred 25 leti trdo delale, da je na vrhu PEN-a končno ženska.

V govoru na kongresu v kanadskem Quebecu sem povedala: »To je pomemben čas za PEN ter za enake pravice moških in žensk. Verjamemo v besede in poznamo njihovo moč. Danes lahko povem tisto, kar razumejo vsi prisotni v tej sobi, v sobi pisateljev. Obstajajo jeziki, v katerih so besede razdeljene po spolu. To velja za španščino in francoščino – dva od treh uradnih jezikov PEN-a. Kaj bi se zgodilo, če bi v jezikih, ki delijo besede po spolu, izginile vse besede ženskega spola? Za trenutek si predstavljajte svet, kjer manjka polovica vsega – Luna, oblaki in zvezde, če začnemo pri tem. To se dogaja vsakič, ko dekletu ne dovolimo, da se uči brati ali pisati ali da odloča o svojem telesu in umu. Polovica izkušnje umanjka. Tako ne bo čarovnije, tako ne bo dežja, tako ne bo besede: La magia, la lluvia, la palabra. La chance, la lune, la parole.

Cenzura spola je pomemben del izgube svobode izražanja. Koliko velikih romanov in pesmi bi umanjkalo? Koliko inovativnih idej in odkritij? Vem, da je zaradi cenzure spola na svetu manj knjižnic.«

  

PEN se bori s pomočjo literature za moške in ženske, ki pomoč potrebujejo. Vemo, da je pero močnejše od meča. S konkretnimi akcijami pomagate pisateljem v zaporu, preganjanim ustvarjalcem, tudi preko mreže mest, ki so ponudila zatočišče ljudem, ki so morali pobegniti od doma (ICORN). Tudi iranska aktivistka in novinarka Šiva Nazar Ahari je bila deležna te pomoči, zdaj pa živi in ustvarja v Ljubljani. Kako pomagate tem ljudem?

Smo globalna organizacija in lahko izvajamo akcije v vseh centrih po svetu. Vsak center je avtonomen in izvaja različne kampanje – od protestov pred ambasadami do branj, pisanja pisem zaprtim pisateljem itd. Te akcije spravijo družbo v gibanje in sčasoma postanejo močnejše.

  

Stota obletnica mednarodnega PEN-a je izjemna priložnost za pogled v zgodovino in načrtovanje dela. Na kakšne težave se mora osredotočati PEN? Kam se bo usmeril?

Predsednica PEN-a bom do leta 2021. Naslednji predsednik bo moral spisati vizijo PEN-a. Vem, da si vsi želimo, da ne bi bilo nobene potrebe po obstoju PEN-a. A ko pogledam v bližnjo prihodnost, z žalostjo ugotavljam, da je njegov obstoj bolj nujen kot kdajkoli prej.

  

Že dolgo delujete v PEN-u. Nekje ste zapisali, da ste se pridružili, ker so novinarje ubijali zaradi njihovega pisanja. Kako velik je bil problem? Je situacija danes boljša ali slabša?

Članica PEN-a sem več desetletij. Na mesto predsednice Mehiškega centra PEN sem kandidirala, ker sem hotela pomagati pri spremembi zakona. V Mehiki je umor novinarja veljal za državni zločin, moral pa bi postati zvezni zločin. Ob pomoči drugih organizacij, predvsem pa zaradi truda Mehiškega centra PEN, da bi ustvarili mednarodni pritisk, smo lahko ta zakon spremenili.

  

Veliko pišete o težavnih temah: o usodi deklic v Mehiki v romanu Molitve za ugrabljene ter o družini, ki si jo izberete ali pa ne ter o trgovini z orožjem v delu Gun Love. Težko sem verjela, da se je opisano dogajalo v resnici. Je situacija danes takšna ali kaj boljša?

Situacija je takšna, kot sem jo opisala v nekaterih delih, kar je zelo žalostno.

  

Prihajate iz Mehike. Večina ljudi pozna Mehiko iz knjig in filmov. So te podobe vaše države resnične? Kakšna je ‘vaša Mehika’? Kakšna je Mehika danes v primerjavi z Mehiko vaše mladosti?

Mehika je narko država, kar pomeni, da jo vodijo mafije, ki trgujejo z mamili, orožjem in ljudmi. Močno je prisotno tudi izsiljevanje. Nekateri predeli so zato zelo nevarni.

   

Kako je bilo odraščati v Mehiki?

Mexico City je sestavljeno iz številnih vasic, ki so se v preteklem stoletju združile zaradi prenaseljenosti in gradbenih projektov. Zaradi tega razvoja se je mesto razraščalo na grozljiv in fascinanten način. Zato so nekatere soseske bolj sodobne, druge pa tradicionalne.

Ob polnoči v mojem delu mesta, ki leži na jugu v bližini Univerze UNAM, slišim tiho, pomirjujoče žvižganje paznika, ki dela svoje obhode pod milim nebom, kjer zaradi onesnaženja in električnih svetilk ni mogoče videti zvezd, pod nebom, ki ima samo luno. Beseda Mehika pomeni Lunin popek.

  

Verjetno v času predsednikovanja nimate veliko časa za pisanje. Imate morda kakšne načrte? So vas nagovorile kakšne zgodbe, ki bi nam jih radi povedali?

Ves čas sem pisala pesmi. Poezija je vedno moja prva ljubezen.

   

Najlepša hvala za vse. Želim vam veliko energije, uspešnih akcij, časa za pisanje in prijetnih kongresov in drugih srečanj pod okriljem PEN-a.

  

   

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

  
Jennifer Clement, Neža Vilhelm – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

   

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Jennifer Clement
O avtorju
Jennifer Clement je ameriško-mehiška avtorica. Leta 2015 je bila izvoljena za prvo predsednico mednarodnega PEN-a. Med letoma 2009 in 2012 je bila predsednica mehiškega PEN centra. Zavzema se za enakost spolov in svobodo govora. Njena dela so bila prevedena v številne jezike. V slovenščini lahko preberemo deli Vdova Basquiat (Widow Basquiat, LUD Šerpa, 2014, prev. Ana Pepelnik) in Molitve za ugrabljene (Prayers fort he Stolen, KUD Sodobnost International, 2017; prev. Dušanka Zabukovec).