Svetlana Slapšak (1948) je po diplomskem in podiplomskem študiju klasične filologije do leta 1988 delala kot znanstvena sodelavka na Inštitutu za književnost in umetnost v Beogradu, leta 1986 je postala docentka za srbsko in črnogorsko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bila je redna profesorica in dekanka na ISH (2004-14). Je umetniška direktorica Srbskega kulturnega centra Danilo Kiš in direktorica Zavoda za balkanske in mediteranske študije in kulturo v Ljubljani. Napisala je številna dela s področja antropologije, študij spola, lingvistike, klasičnih študij, komparativistike in balkanologije. Redno piše kolumne za Večer in je glavna in odgovorna urednica beograjskega časopisa ProFemina. Prevaja iz stare in nove grščine, latinščine, francoščine, angleščine ter iz slovenščine v srbščino.
Nekatera dela: Svi Grci nazad! : eseji o helenizmu u novijoj srpskoj književnosti, 1985, Za antropologijo antičnih svetov, 2000, Ženske ikone 20. stoletja : 60 antropoloških esejev, 2005, Mikra theatrika : antropološki pogled na antično in sodobno gledališče, 2011, Zelje in spolnost: iz zgodovinske antropologije hrane : študija o kultni, ritualni in kulturni vlogi zelja, 2013, Antička miturgija : žene, 2013, Kuhinja z razgledom: eseji iz antropologije hrane, 2016., Istomesečnik, 2018. Nagrade: nagrada Miloš Crnjanski za eseje, 1990, nagrada American PEN Freedom of Expression Award, 1993, nagrada Helsinki Watch Award, 2000, nagrada Helen Award, Montreal, 2001, nominacija za Nobelovo nagrado za mir za gibanje 1000 žensk za mir, 2005, nagrada Mirka Kovača za knjigo esejev o hrani Leteći pilav, 2015.
Po nesrečnem dedku Ponižu obstaja nekaj, kar imenuje balkanoidnost, in to naj bi bile pojavne oblike balkanske mentalitete: s krožnim argumentum ne prideš daleč, tako da so zaključki prav ljubko smešni. Balkanoid, denimo jaz, je/sem pač rasistična invencija (kot mongoloid).
Navajam izbor stališč, brez korekture in lekture in brez psevdonimov. To so tvoji, Denis Poniž, in ti si njihov. Oni se odzivajo na tvoj klic. To je tvoje ljudstvo, Denis Poniž. In ti si zgodovinska zmota.
A tisto naše smrtno, nevirtualno telo je tu, ko je treba pomagati, demonstrirati, kričati, govoriti, peti, izpisovati transparente, delati lutke, plesati, štrikati, kuhati, obiskati
pozabljene … pobožati, poljubljati, zjokati se skupaj.
Ni te teološke retoriške bravure, medicinskega pravila, pravne argumentacije ali verske zapovedi, ki bi lahko omejila ali ukinila oblast ženske nad lastnim telesom.
Zakaj bi bilo danes smiselno brati dela Danila Kiša? Ravno zato, ker ni »umeščen«. Umrl je še preden je dobil Nobelovo nagrado, ki se mu je resnično nasmihala, in še pred vojno, ki je za dalj časa uničila vse oblike kulturnega rafinmaja.
