Državljan vlaga vse v družbo, tako telo kot duha

Študirali ste klasično filologijo. Ker to ni ravno najpogostejša študijska izbira, je vprašanje – zakaj ravno latinščina in stara grščina? – morda na mestu za začetek.

Moja učiteljica je na koncu osnovne šole svetovala moji mami, naj grem v klasično gimnazijo. Od desetega leta torej živim s staro grščino in latinščino. Moj najljubši predmet je bila – slovnica. Ko sem se vpisovala na fakulteto, sem še premišljevala – ali arheologija (predkolumbijska arheologija) ali antične študije. Vpisala sem tudi filmsko režijo in svetovno književnost … Kot študentka najbolj eksotičnega oddelka sem po uporu 1968 dobila zgodovinsko priložnost: fakultetni odbor ZK mi je zaupal, da kot nevtralna in nečlanica organiziram volitve za študentski odbor. Jaz sem to izvedla po vzoru atenske demokracije, neposredno, z javnim štetjem glasov pred skupščino. In dobili smo najbolj revolucionaren odbor na univerzi – vsi vodje upora so bili izvoljeni, pa še enako število moških in žensk. Tudi mene so izbrali. S tem sem zapečatila svojo univerzitetno kariero, čeprav sem bila leta 1970 najboljša študentka beograjske univerze. Pa še potni list so mi vzeli. Ko je bil leta 1970 vodja upora in odbora Vlada Mijanović aretiran, sem imela pred preiskovalnim sodnikom dolgo predavanje o tem, da grška beseda basileus ne pomeni samo ”kralj” in nima zveze s sodobnim terminom: verjetno eno mojih boljših predavanj. V satiričnem časopisu Frontisterion (košara, v kateri Sokrat v Aristofanovih Oblačicah visi in misli) sem namreč še z dvema kolegoma napisala serijo člankov z antičnimi referencami, kjer se je pojavljal ”basileus Orgija Konfront” – jasno, Tito. Časopis je bil zasežen in sežgan na dvorišču tiskarne. Mi trije smo že na policiji izjavili, da smo avtorji in uredniki časopisa – a nas niso poklicali niti kot priče, izdajo časopisa pa so naprtili Vladi Mijanoviću! Agenti SDB so me pretepli pred hišo na dan, ko smo na fakulteti začeli protestno stavko. Potni list sem dobila nazaj leta 1973, potem so mi ga že spet vzeli 1974, vrnili 1975, vzeli 1988, vrnili 1989. Ja, to nekaterim naredijo antične študije.

Poznavanje antičnega sveta ni nekaj ekskluzivnega, samo sebi namen, ampak lahko v njem vidimo vzporednice z današnjim svetom. Sklop predavanj o antiki, ki je lansko leto spremljal razstavo Ideje v Cankarjevem domu, je to izjemno dobro pokazal. Dotaknili ste se številnih na prvi pogled zelo nenavadnih tem. Jih lahko na kratko predstavite?

Ekskluzivnost je faza, ki jo mora nekdo, ki se ukvarja z antiko, zgodaj preseči – čeprav nekateri za zmeraj ostanejo v njej. Antiko pojmujem kot svet oziroma svetove, ki so bili organizirani drugače in v katerih so živeli ljudje, ki so bili drugačni kot smo mi. Vsak enostaven paralelizem odpade, prav tako povzdigovanje antike v sistem vrednot, ki je samo malce bolj elegantna zamenjava za krščanstvo ali pa njegova dobrodošla dopolnitev. Antika je predvsem prebogato področje znanja, ki se ves čas spreminja zaradi novih virov in zaradi novih razlag, kot taka je neizčrpen vir kritične misli. Ko hočemo razumeti antičnega človeka, se moramo zavedati predvsem lastnih predsodkov in napak. Zato sem izbrala teme, kot so komunikacije in mobilnost v antiki, kar pomeni znake, jezike, pismenost, tehnologije, področje zasebnega in javnega, družbene razrede, dostopnost, medsebojni odnos spolov, odnos do tujcev … Na eni strani je treba razumeti postopke iz vsakdana, na drugi strani tehnične vizije in poetske imaginacije. Kot predavateljica imam rada navidezne vzporednosti in potem dekonstrukcijo vsega, kar se zdi “podobno”. Po vprašanjih publike potem pogosto vidim, da ta način izziva radovednost in željo, da samostojno iščejo odgovore. Občasno sem od posameznikov dobivala prave seminarske naloge, raziskave, ki so jih sami opravili …

Zdi se, da poznavanje zgodovine in njena aktualizacija delata marsikomu težave. Zakaj je tako pomembno, da poznamo zgodovino, jo kritično presojamo in aktualiziramo?

Zaradi lenobe duha, ki se pogosto oblikuje v šoli, morda tudi na univerzi, s tem, ko se ustvarja občutek, da je resnica dosegljiva in dokončna, da se je naučimo – in potem je konec radovednosti in obenem duha. Resnico ponuja Cerkev, tam je naprodaj – končna resnica. Če jo imaš, potem je odveč še raziskovati in skušati razumeti. Tako se pri nas razume tudi priljubljeni besedni sklop ”kmečka pamet”, ki naj bi pomenil najkrajšo pot do resnice, ki da je nekaj enostavnega. Gre za izkušnjo in povezovanje, ki jih razumemo kot resnico. V tej luči je zgodovina ne samo nekaj drugega, kar zahteva nenehno spreminjanje in širjenje meja znanja, ampak pomeni tudi nevarnost za Cerkev in za kmečko pamet – da niti ne govorimo o izrecno ideoloških tekstih. Zgodovinski revizionizem oziroma spreminjanje zgodovine iz aktualno političnih razlogov je posebej žalosten primer aplikacije religijskih diskurzov. Prepoznamo jih po žanrskih karakteristikah, klišejih, moralističnih banalnostih, propagandnih oplatah … Znanje in kritika sta najpomembnejša za zgodovino kot znanost. Popularizacija zgodovine za široko publiko je dobrodošla, a populizem, nabit z nacionalističnimi stereotipi, je lahko nevaren, nazadnje tudi za življenja ljudi.

Vloga intelektualcev je tu bistvenega pomena, poudariti je treba predvsem njihovo objektivnost. Ampak marsikdaj je človek zaradi svoje objektivnosti in resnicoljubnosti tarča diskreditacij in napadov. Vi ste bili žrtev sovražnega govora in številnih napadov. Koga in kaj je motilo pri vašem javnem udejstvovanju?

Ne delam si iluzij o vlogi intelektualcev: če jih ni kdo drug razglasil in razdelil na ”poštene” in tiste druge, so nekateri to storili kar sami. V zadnjem času pa so intelektualci, znanstveniki, umetniki kot fluidna skupina tarča ideološkega konstrukta, ki ne obstaja nikjer drugod v Evropi in je čisti ostanek stalinistične fantazme: oni ne delajo, so paraziti in lenobe, vsi bi morali na kmete delat, najraje v svinjake in na kidanje gnoja, še najbolje v kakšnem taborišču, naj jim odvzame (država?) vse, kar imajo, prisesani so na ”naš” denar … To je izjemno nevarno in kaže smer, v katero pelje ta vlada. Saj ne gre samo za trole, ampak tudi za izjave poslancev (Tanko, Breznik).

Kar se mene tiče, so ”osnove” za napade od leta 1992 moj spol oziroma moj feminizem, moje etnično poreklo in – zavist. Zavist je ključna – ne moreš kot ženska, feministka in Neslovenka biti izjemna, in tako sem bila v najboljšem primeru zamolčevana. Saj mi je leta 1993 med konferenco PEN na Bledu v neformalnem druženju Drago Jančar rekel, da nimam pravice pisati o demokraciji v Sloveniji, ker sem Srbkinja. Priče so še žive. Javno udejstvovanje takšne osebe pa je nedopustno, mar ne? Danes smo prišli do terminalnega idiotizma: akademik Janko Kos je na portalu Nova24TV v svoji groteskni analizi ”slovenstva” pri pisateljih zapisal, da obstaja tudi skupina takšnih, ki, čeprav pišejo v slovenščini, niso ravno pravi, saj po genih niso Slovenci: pač južnjaški geni – omenil je Gorana Vojnovića in neko ”publicistko” (očitno si ne zaslužim več). Danes motim, kjerkoli se sliši moje ime. Povsem iskreno, na to se nikoli ne privadiš. Na srečo sem dovolj stara in vem, kaj puščam za sabo.

Se je mogoče navaditi na take odzive? In kako se sploh odzvati?

Ni dobrega odziva. Policiji sem prijavila razbita okna, dvakrat prah v kuverti, grožnje s smrtjo. Nič. Prijateljem nočem težiti, saj so prav oni primer drugačnega odnosa in jih morda lahko užalim. Pa tudi dolgočasno je. Preklinjam kakšno urico doma, pa je v redu. Leta 2006, ko so moj naročeni in sprejeti program na Univerzi v Novi Gorici umaknili, potem ko je Stane Granda na senatu izjavil, da sem sovražnik vsega slovenskega, sem že začela pripravljati kufre, imela sem vsega dosti. Takrat pa se mi je javil kolega, ki sem ga poznala samo po imenu in objavah, in mi povedal, da se je javno zoperstavil Grandi. In tu je odgovor na vprašanje: dovolj je en človek z integriteto, da te prepriča, da življenje tukaj ima smisel.

Ste tudi članica Slovenskega PEN. Kako vidite njegovo vlogo v današnji družbi in v luči napadov na intelektualce, sovražnega govora …

PEN je nastal kot odgovor na prvo svetovno vojno, na kongresu v Dubrovniku 1933 se je jasno uprl nacizmu. V hladni vojni je obdržal književne povezave, rešil je mnoge pisatelje. V to vlogo verjamem. PEN oziroma Boris A. Novak je prvi reagiral na dvolično delovanje Janševe vlade v virusni krizi, ki se danes kaže kot popoln program represije, restrikcije in čisto neverjetne kulturne retardiranosti. Akcije odbora MIRA (ženskega PEN) in določenih članic in članov PEN so pravočasne in jasne, to je pomemben steber odpora. Ko smo bili nekateri člani napadeni na portalu Nova24TV, sem vedela, da smo na pravi strani … Tudi zaradi tega PEN še vedno pomeni ugled, in ugled je sploh njegov edini kapital. Ima tudi najbolj neposredne mednarodne povezave in – za razliko od današnje amaterske diplomacije – lahko konkretno pomaga. Res pa nekateri člani PEN veselo sodelujejo v propagandi Janševe sodrge – spominu ne bodo mogli pobegniti. Tu je zelo pomembno, da ne gre za ”različna mnenja”, mnenja bi bila v razpravi enakovredna. Toda eno teh mnenj je pač zatiralno, zgodovinsko dokazano ubijalsko in duhamorno, nasilno, zoperstavljeno razsvetljenstvu in človekovim pravicam. Tudi najslajši teološki retoriški florilegij tu ne pomaga, saj je desna propaganda že zdavnaj uničila verbalne rafinmaje, sholastično argumentacijo, medsebojno sporazumevanje v področju logike vsaj do točke, ki jo določa vera. Možnost dialoga je s tem izničena, to pa je uničilo kvalifikacijo ”mnenja” na desni strani.

Kakšna bi morala biti vloga PEN v današnjem svetu?

Na žalost razsvetljenska, skoraj pedagoška. Rajši bi videla, da bi imeli poglobljene razprave o poetiki, književnosti vseh obdobij, promoviranje in pomoč mladim avtoricam in avtorjem, raziskovanje in odkritja, posebej avtoric, ki so potonile v patriarhalno pozabo, kot pa to, da moramo reagirati na politično nasilje in primitivnost oblasti. Ta vloga PEN bi morala biti začasna, ampak družba danes postavlja drugačne zahteve. Sicer debate, ki sem jih omenila, živijo tudi v najslabših okoliščinah. Vizija PEN pa je takšna, da svoboda pisanja cveti v pogojih, dostojnih človeka, torej v miru, osnovni blaginji, družbeni stabilnosti, zasnovani na pravičnosti, enakosti, spoštovanju individualnosti … in veselju, ki je edino zdravilo proti smrti.

Je dovolj samo pisati, ali je treba pisati in ukrepati?

Po atenski neposredni demokraciji so razne oblike nedemokratične vladavine razvile zgodbo o »izoliranosti« pisatelja, tudi prostovoljni. Jaz ostajam pri prepričanju, da državljan vlaga vse v družbo, tako telo kot duha. Danes je »telo« nekaj drugega, gre seveda predvsem za nastope v javnosti, a tisto naše smrtno, nevirtualno telo je tu, ko je treba pomagati, demonstrirati, kričati, govoriti, peti, izpisovati transparente, delati lutke, plesati, štrikati, kuhati, obiskati pozabljene … pobožati, poljubljati, zjokati se skupaj. To sem kot nekdo, ki se zaradi invalidnosti že itak malo in redko giblje zunaj doma, posebej ostro občutila med karanteno: gledala sem ogromno posnetkov baleta, se učila, uživala.

Leta 2005 ste bili med nominiranci za Nobelovo nagrado za mir za gibanje 1000 žensk za mir. Lahko poveste kaj več o tem gibanju in kaj je nominacija za nagrado prinesla vam in samemu gibanju?

Neka švicarska parlamentarka je predlagala, da ženske sveta izberejo tiste, za katere mislijo, da si posebej prizadevajo za mir. Glasovanje je bilo po internetu, več kot 150.000 je bilo glasov, izbrano je bilo 1000 žensk. Iz Slovenije sva bili izbrani Anica Mikuž – Kos in jaz: Hrvatica in Srbkinja. Takrat so me prvič v javnosti omenjali kot ”Slovenko”. Nagrado je dobila komisija, ki je nadzorovala iraško proizvodnjo atomske energije. Ideja glasovanja mi je bila všeč. Zavedam se, še preveč dobro, koliko žensk je zaslužilo Nobelovo nagrado za mir! No, to nagrado je dobil tudi Kissinger, ki je odgovoren za vsaj tri vojne v svetu, med njimi tudi ciprsko. Gibanje je imelo precej odmeva v Švici. Tam sem že prej spoznala, kako močno ter kako staro je švicarsko socialistično-feministično-pacifistično gibanje, in bila sem ponosna, da sem s tem povezana. Nič več od tega.

Ste vsestransko aktivni kot avtorica, kolumnistka … Družbi držite ogledalo in kažete na anomalije v današnjem svetu. To zahteva veliko poguma, ki ga ne premorejo vsi. Kako bi družbo opogumili, da se jasneje in pogosteje izpostavimo in povemo svoje mnenje?

Dokaj enostavno, saj to ni nič junaškega in izjemnega. Gre za državljansko ozaveščenost, vgrajeno zavest, da smo vedno nekaj dolžni drugim ljudem, družba pa je nekaj dolžna nam. Edino s pogodbami (kot jih opredeljujejo zakoni) in zadovoljevanjem potreb vseh nas lahko dosežemo dobro delujočo skupnost. Epidemija nas je končno poučila, tudi na grozljivih primerih segregacije starcev, da niso pomembne zasluge, profit in družbeni položaj, ampak samo človekove potrebe. Država bi morala dati, tako kot Avstrija, 1000 EUR mesečno vsakemu, ki se odreka zaposlitvi (po pogodbi z državo), in še socialno stanovanje, če ga nima. Nekateri ljudje so za družbo najbolj koristni, če zgolj mislijo – to je izjemno težko delo – pišejo poezijo ali delajo karkoli drugega miselnega, da jim le ni treba skrbeti za hrano in streho nad glavo. Koliko več idej bi bilo in koliko rešitev, če jih ne bi ponujali samo prebogati in preplačani neumneži? Poslanci bi morali dobiti samo dnevni honorar, v kolikor pridejo na sejo in ostanejo do konca, stanovanja bi itak morali imeti vsi. Ko so v Ljubljani, pa živijo v poslanskem internatu. Pokojnin ne bi bilo, saj bi vsi do smrti imeli svoj UTD. In ob tem, seveda, sociala pod trdim državnim nadzorom. Nekateri se bodo potrudili, da obogatijo, drugi bodo veseli večje enakosti in novih možnosti življenja. Zveni kot nov in drugačen socializem, mar ne? Drugih rešitev za sodobno družbo ne vidim v novih razmerah, ki jih je razkrila kriza. Za to je potrebno malo – dobra šola in dobri mediji, pa kultura povsod.

Smo pa seveda na spolzkem terenu pri izražanju mnenja. V današnjem svetu je na internetu lahko biti pameten in debatirati za lažnim imenom ali s svojega kavča, skrit za zaslonom. Hitro pridemo v sovražni govor, širjenje lažnih novic … Še posebej v razmerah, ko nas je strah. Kako se sploh lotiti takega trolanja, lažnih novic, polresnic … Kako zaustaviti to?

Že spet, močna država, prepoved medijev in kaznovanje posameznikov, ki širijo sovraštvo. To se ne sme prepustiti FB ali Googlu. To mora biti kontrola posamezne države, ki plačuje medije, da jo kritizirajo, ker ne more vsega videti sama. Kontrola sovražnega govora bi lahko bila javna služba. Prepoved centra, ki proizvaja sovražni govor in uničuje državljansko zavest, je v demokraciji neproblematična: gre za korist družbe. Prej sem omenila, da je standard oziroma merilo za mnenje stvar šolskega znanja in vzgoje, in ”mnenja”, ki to niso, laži in preostalo iz repertoarja goebbelsovske propagande ne sme biti dopuščeno. Prepoved takšnih virov sovraštva osvobaja svobodo izražanja, njihov obstoj pa zožuje in uničuje ne samo svobodo izražanja, ampak tudi razum sam.

Hvala za vaš čas in energijo. Vse dobro vam želim!

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Svetlana Slapšak, Neža Vilhelm – pogovor s pisateljico, kolumnistko, profesorico, klasično filologinjo, članico slovenskega PEN-a – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.