Pesnenje je zame morda celo način preživetja – ni mi vedno lahko s sabo, in ni (mi) (nam) lahko danes biti – je iskanje pravih vprašanj in prisluškovanje odgovorom, je potreba po pogovoru.
Nisem med njimi, ki vpijejo, da je pri nas fašizem, pa ne vejo, kaj je ricinovo olje, kaj je bila kaznilnica Regina Coeli in kdo je bil Zorko Jelinčič.
Zgodba o izvornem antagonizmu med svetom reda, discipline, norm in pravil, ki ga predstavljata država in njen družbeni red na eni in svetom razpuščenosti, svobodnjaštva, celo anarhistične poljubnosti, ki izvorno pripadaposameznemu človeškemu bitju.
Pred obrokom se redko zahvalim za bivanje preminulim ribi, piščancu ali kravi. Še na misel mi ne pride, da bi naredila kaj takega, ko ponudim hčerinemu Popsiju košček posušenega račjega mesa.
A tisto naše smrtno, nevirtualno telo je tu, ko je treba pomagati, demonstrirati, kričati, govoriti, peti, izpisovati transparente, delati lutke, plesati, štrikati, kuhati, obiskati
pozabljene … pobožati, poljubljati, zjokati se skupaj.
Del človeške notranjosti, ki ustvarja, je vedno svoboden, tirani vanj nimajo vstopa, ne morejo si ga podrediti; to žre vse katoliške klerikalce, večne zatiralce vseh, ki mislijo s svojo glavo.
S podnaslovom rekonstrukcija romana je literarna teoretičarka in podrobna poznavalka Andrićevega opusa Žaneta Đukić Perišić zgodbe združila v formalno celoto, ki kljub skupni osrednji tematiki, ujetništvu, bolj kot na romaneskno čvrstost aludira na novelistično razdrobljenost.
Ko se v literarnem organizmu dotakneta moški in ženski princip v njuni duhovni povezanosti, ko se zgodi kolizija dveh svetov, dobi literarno delo neobičajen razseg, ki ga ni mogoče prostodušno zaobiti ali celo spregledati.
Ti karakterji so bili tisto, za kar sem si rekel, to pa moram zapisati. Ker te ne spustijo. Ta telesa grejo za tabo, po tem ko enkrat toliko hodiš z njimi. Dobesedno, v whitmanovskem smislu. Ne metaforično, ampak zares. To telo je duša.
Naši klerikalci hočejo vračanje v preteklost, njihov ideal je Slovenija pred letom 1941. Hočejo pohlevne in poslušne ženske, posebno pri spolnosti in odločanju o reprodukciji!
Ključni argument Bei Daove poezije je, da navkljub lokalnosti njegove stiske, sama pesniška izpoved ne izgubi stika z osvobajajočimi in arhetipskimi izkustvi, dostopnimi in razumljivimi vsem generacijam in socialnim slojem.
Kar pa mi zlasti gre v nos, je ta apetit (pretežno) moških inkvizitorjev po svoji želji urejati nožnico, maternico, jajčnike, dojke in nasploh organsko opremo žensk ter odločati o ženskem telesu in življenju kot svoji lasti.
