/ 

Približevanje in odmikanje

  
Ivo Andrić – Jasna Lasja – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

       

    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Ivo Andrić: Na sončni strani (rekonstrukcija romana). Prevedla Mateja Komel Snoj. Spremna beseda Žaneta Đukić Perišić. Ljubljana: Beletrina, 2019 (Knjižna zbirka Beletrina).

   

Zbirka sedmih krajših in daljših zgodb oziroma novel, ki so nastajale v tridesetih letih prejšnjega stoletja in sodijo v zgodnjo prozo Iva Andrića, zbrane pod naslovom Na sončni strani, naj bi nakazovala avtorjev domnevno načrtovani in nato opuščeni roman. Bila naj bi tudi, kot piše na zavihku knjige, most med njegovim lirskim in epskim ustvarjanjem. S podnaslovom rekonstrukcija romana je literarna teoretičarka in podrobna poznavalka Andrićevega opusa Žaneta Đukić Perišić zgodbe združila v formalno celoto, ki kljub skupni osrednji tematiki, ujetništvu, bolj kot na romaneskno čvrstost aludira na novelistično razdrobljenost. Temu botrujejo tako različen fokus kot različni stilni prijemi posameznih zgodb. Medtem ko zgodbe dobre polovice knjige, Zanos in trpljenje Tome Galusa, Na sončni strani, Postružnikovo kraljestvo (Sonce), V celici številka 115 in Skušnjava v celici številka 138 fragmentarno razgrinjajo usodo sicer osrednjega tvorca celote, Tome Galusa, ponekod imenovanega mladenič, je predzadnja zgodbica Jelena, ženska, ki je ni, tematsko sicer prilepljena na Galusa kot njenega izpričevalca, po stilni plati pa odmaknjeno eterična, čehovljansko privzdignjena ter v svoji sporočilni noti svetla in lepa.

Prav svetloba, z njo pa sonce kot njen izvor, zgodbo o nenavadnem, nad-naravnem prikazovanju in izginjanju skrivnostne ženske spenja z izjemno stilno sugestivnostjo z večino preostalih zgodb, v katerih se svetloba, v neredki povezavi z zemljo, pojavlja v drobnih okruških, tistih redkih trenutkih, ki jetniku v temni, vlažni, hladni in samotni celici razen spominov na čas svobode vdihuje življenje.

Enako pomembno – in usodno – vlogo v delu ima tudi zvok; močan, prediren in oglušujoč zvok zvonov, ki v občutljivem mladeniču, »sumljivem Bosancu«, ki zadnje dni julija leta 1914 z obale Rdečega morja pripotuje v Trst, sproži skorajda camusovko reakcijo, zaradi česar se znajde v ječi. Zvok zvonov je s podobno rušilno močjo slišan tudi pozneje ter hkrati z močnimi in ponekod nenavadnimi učinki svetlobe (snop svetlobe, ki pripronica v jetniško celico ali drobcen lesk, zamenjan za svetel ženski las) dodaja celotni zbirki močno lirično noto. »Da, vsi glasovi sveta so se potopili in umolknili. Kajti kdor je kdaj slišal ta zvon, je za vselej oglušel za vse drugo, tudi za glas zvona samega. Mladenič sploh ni ničesar več slišal, temveč je spremenjen v odmev zvona potoval z njim, tudi sam kot zvok v zvočnem hudourniku, ki je bil čedalje večji in hitrejši. Zdelo se je, da izvira iz zemlje. Začutil je, kako je pod njim močno in z bliskovito hitrostjo stekla zvočna preproga in ga v hipu spodnesla (…)«.

Ob Tomi Galusu, čigar kafkovsko naravnano jetniško izkušnjo popisuje večina zgodb, je močno prisoten tudi njegov skorumpirani sojetnik, prevarant in pedofil Franc Postružnik, »satan«, »podgana«, ki si v zameno za omilitev kazni prizadeva iz Galusa izvleči obremenilne izjave, ki bi rabljem upravičile njegovo jetništvo. Razen začetnih zgodb njegova prisotnost močno zaznamuje tudi zadnjo, Prekleta zgodovina, v vseh pogledih precej daleč od prejšnje, v kateri se prikazuje in v svetlobo razpršuje eterično prividna Jelena.

Na pogled po fragmentih sestavljeni novelistični zbirki, ki jo izdajatelj označi kot »neznačilni« roman, ki se precej razlikuje od najznačilnejših del Iva Andrića, pesnika, pisatelja, diplomata in edinega jugoslovanskega nobelovega nagrajenca za literaturo, je razen na svojstven način problematizirane teme jetništva temeljna ideja svobode. Iz besedil bruha absurd družbenega sistema, ki zlovešče napoveduje grozote prihajajoče vojne. Na drugi strani pa zgodbe naplavljajo moč posameznikovega prizadevanja za ohranitev človeka vrednega dostojanstva, pa seveda vero v ljubezen, četudi se slednja približuje in odmika, predvsem odmika, na podoben način kot sonce, svetloba in svoboda.

  

  

   

Preostali prispevki in literatura na portalu

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

  
Ivo Andrić – Jasna Lasja – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

       

O avtorju / avtorici
Jasna Lasja je diplomirana komparativistka, literarna in gledališka kritičarka, esejistka in dramaturginja. Od l. 2001 je samozaposlena v kulturi. Kritike piše dobrih petindvajset let. Izdala je zbirko gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in literarnih refleksij Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na ljubljanskem gradu je uprizorila avtorski projekt, gledališko predstavo po istoimenskem romanu Marguerite Duras Moderato Cantabile (2005). Kadar ne piše, potuje in pleše tango.