/ 

Kanarček v kletki

Splav – Moje telo je samo moje – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  
Nasprotniki pravice do splava: sovražniki žensk, trgovci s političnimi naložbami ali oboje?

  

I.

Težko je karkoli zapisati, če se vam kot avtorju ali avtorici določenega članka zdi, do so zadeve, ki bi jih morali v danem besedilu obravnavati kot problem, pravzaprav tako kristalno jasne. Ker je tako: zdi se mi naravno in samo-um-evno (v smislu: neizpodbitno), da smo si vsi enaki ne le pred zakonom, ampak tudi v življenju, »na poti«, v zvezi s priložnostmi za osebnostni razvoj, življenjsko izpolnitev, profesionalno zadovoljstvo, ja, tudi osebno oziroma družinsko srečo. Da imamo zagotovljeno svobodo odločati o sebi, svojih življenjih, povezavah in pozicijah. Da je pravica do izbire del človeškega porekla; najmanj od takrat, ko se je odcepil od živalske vrste in postal misleče družbeno bitje.

Govorimo o pravici, ki jo je človek človeku v zgodovini pogosto odvzemal, vendar je temu demokracija (načelno) naredila konec. Truditi se moramo, da vsak/vsaka živimo odgovorno do sebe, drugih, družbe – za dosego takšnega cilja bi pa morali izbirati sredstva, ki tej doktrini odgovarjajo, in že s tem graditi svoj obstoj kot obstoj človeka, zadolženega za človečnost. Najbolj je ta naša zadolžitev izpostavljena takrat, ko je odločitev zahtevna, težka, zasidrana globoko v telo (samega človeka ali družbe nasploh), resnično pomenljiva za naša življenja v elementu, ki se mu reče: svoboda. Velikokrat smo na preizkusu; večkrat, kot mislimo. Na srečo se pogosto odločamo s podporo kulturnih kontekstov, ki jih hkrati z vsako svojo odločitvijo na novo presojamo in strukturiramo. S podporo – ki se ne bi smela preoblikovati v zavračanje.

Obenem pa sta vsaka takšna odločitev ali izbira – izziv. Za tistega, ki se odloča: bo zadevi kos? Tistega, ki spopad posameznika z lastno individualnostjo spremlja, celo od daleč vodi in pogojuje – kot pedagog … zakonodajalec … duhovnik … ali, recimo, bratsestra. A tudi za tistega, ki se ga lahko takšna ali drugačna odločitev dotika zaradi njenih bodisi vidnih, bodisi nevidnih posledic – in vzrokov. Ampak izbira je izziv tudi za širše okolje, v katero le-ta pade in se z njim poveže. Resnici na ljubo, vedno mora vsaka družina prestati tudi kar nekaj manj posrečenih, celo popolnoma zgrešenih odločitev (izbir) svojih članov, drugače ne bodo utrli svoje individualne poti (in plati), temveč le izpolnjevali ukaze ali želje drugih: manipulatorjev, ki želijo obvladovati tuja življenja. A tudi stroka mora posrkati vase odločitve in korake svojih specialistov – ni res, da so to vedno uspešne poteze, ampak tudi takšne vodijo k naslednjim, že bolj ustreznim in učinkovitim odločitvam ali preizkusom.

Vse je veriga, je mreža ali work in progress, posledica nekega razloga, ki nas vodi naprej. In vsi gremo po poti (samo)ustvarjanja in (samo)nadzorovanja sebe samih; nihče ne bi smel voditi nitke (ali vajeti?) drugih tako, da postanejo (oslovske) lutke v svojih lastnih življenjih. Še najmanj tisti, ki naših izbir, kot so nam jih priskrbele naše prirojene, lahko tudi pridobljene lastnosti, ne poznajo. Lastnosti, celo atributi: rasa, etnična ali razredna, oz. stanovska pripadnost … nenazadnje pripadnost k določenemu spolu in seksualni orientaciji. Presojati in obsojati sta dve popolnoma različni opciji za vsakogar, ki stremi k navdihujoči svetlobi – in to na obeh bregovih: ko tebe rinejo v špranjo, ko ti rineš v špranjo druge (da bi vas zmlelo in utesnilo vse tisto nepoimenovano).
Življenje je in mora ostati veličastno.

  

II.

  

Zdaj morda lažje izrečem, kaj me moti pri poskusih zajeziti ženskam pravico do splava, ki se širijo v konservativnih krogih posttranzicijske Evrope in jih približujejo nevarnim radikalnim stališčem, celo tistim fašističnim (kot se lepo vidi na primeru iz slovaškega parlamenta; zdaj, slabega pol leta pred volitvami):

1) Ženske v stiski obravnavajo kot opravilno nesposobna bitja, prikrajšana za svoj glas, nezmožna odgovornega vedenja do sebe, svojega telesa in zvez oziroma razmerij.

2) Ženskam v stiski odvzamejo možnost svobodnega odločanja ravno v trenutku, ko ga najbolj potrebujejo, ker so se znašle v hudi osebni dilemi oz. stiski: posiljene in ponižane, zapuščene in osamljene, bolne ali revne, ja, tudi prestrašene zaradi perspektive hendikepiranega otroka ob sebi. Edino, kar si v resnici – takšne – želijo, je, da bi ključni elementi njihovih življenj (tudi naprej) sovpadali z njihovimi sposobnostmi, z možnostjo obvladovanja lastnih življenj; otrok naj (p)ostane sonček, veselje v vesolju, ne pa breme ali kazen, ali tveganje, ki meji na (samo)uničenje.

3) Ženske v stiski spravijo v pozicijo, ki se naslanja na spolne stereotipe – pasivnost kot nemogočo opcijo brez izbire. Namreč, kot žive osebe morajo obstati – in kapitulirati – pred splošnim ukazom neosebne institucionalne mašinerije, za katero se pravzaprav skriva patriarhalen naročnik (vseeno ali v talarju ali duhovniški srajci) in njegova želja po nadzorovanju njihovih življenj z dvignjenim kazalcem, ognjeno besedo, celo ječo. Ali, druga možnost, morajo postati prestopnice zakona (in državne meje).

4) Takšni predlogi življenje razumejo skladno z biološkim redukcionizmom: elementarno celično delitev cenijo bolj kot kompleksnost obstoja in jo postavijo nad (nekoč rojeno) izoblikovano družbeno-kulturno-psihološko in duhovno bitje, ki stremi k božanskemu v sebi. Hja, včasih tudi skozi pomote, slabe izkušnje in udarce – ni (sladkega) jabolka brez kislosti. Ampak to so tragedije posameznika (zlasti posameznice), ki jih ne moremo obvladovati, celo rešiti z družbeno zaroto zoper njo ali njega.

5) Takšni predlogi delujejo v več ali manj razvidni spregi z etičnim radikalizmom, političnim povzpetništvom in cerkvenim dogmatizmom, ki umetno prekinitev nosečnosti, drug ob drugem, predstavljajo kot neke vrste brezobzirno ali ravnodušno samozadovoljevanje žensk (!?), ne pa izjemno težko življenjsko (družinsko) situacijo. A resnica je drugje: s splošno ukinitvijo pravice do splava pravzaprav želijo doseči nadzor nad črnimi figuricami na šahovnici (v njihovi črno-beli projekciji sveta). Torej nad tisto mesečno polovico kraljevine – njihova sončna naj ostane, po mili volji, s podobnimi zapovedmi in prepovedmi nedotaknjena. Vendar, (s)plodita vedno dva: jajček in semenčica. Presenečen očka se pa odgovornosti za novega (nezaželenega, morda izmaličenega) otroka izogne veliko lažje. Enostavno se odcepi … statistike pričujejo.

6) Vsem ženskam odvzamejo vir življenjskega navdiha, namreč: seksualnost brez travm – zlasti če jim je prepovedana tudi kontracepcija ali je (finančno) nedostopna. (Kar bi morala biti prva skrb vseh zaščitnikov nerojenega otroka: pomagati s seksualno zaščito.) Tako ali tako je vsaka izmed njih – gledano od daleč – potencialna morilka. Vsesplošna prepoved namreč dokazuje vsesplošno nagnjenost do prepovedanega dejanja, mar ne?

7) Vsem, ki želijo tudi v tej zadevi ohraniti pravico svobodne izbire za ženske (in njihove družine), podtikajo oznako, da delujejo proti življenju. Kot da bi omenjena svoboščina, kot je zdaj zapisana v ustavi (in podedovana s časov »vsesplošne nesvobode«), vse nas avtomatično silila k adoraciji in izvajanju splava, ne pa k trezni presoji (vsakega) zapletenega stanja, ter najboljši možni odločitvi za vse vpletene – ja, včasih vpletene tudi po nesreči.

8) Kar pa mi zlasti gre v nos, je ta apetit (pretežno) moških inkvizitorjev po svoji želji urejati nožnico, maternico, jajčnike, dojke in nasploh organsko opremo žensk ter odločati o ženskem telesu in življenju kot svoji lasti. V dani konstelaciji namreč naj bi vse to pripadalo tistim, ki pišejo zakone, glasujejo v parlamentu in nabirajo volivce tudi z izpostavljanjem t. i. kulturno-etičnih tematik. Seveda, brez javne razprave, upoštevanja strokovnih pogledov in meril, pa še več, celo realnih podatkov, ki so na mizi. (Ti na primer govorijo, da je število umetnih prekinitev nosečnosti na Slovaškem – kljub liberalni zakonski ureditvi pravice žensk do splava, ki je že več kot pol stoletja v veljavi – radikalno padlo, v zadnjih dvajsetih letih kar trikratno. Zakaj? Ravno zato, ker so same /svobodne!/ ženske odgovorno pristopale k zanositvi in rojevanju otrok – skupaj s svojimi partnerji. Zakaj potemtakem poostritev pogojev? Le zato, ker je to voda na mlin kovačem političnega kapitala?)

  

III.

   
V neposrednem prenosu lahko sledimo bolnemu sindromu, ki je v zadnjem času prizadel slovaški parlament: v letošnjem letu so se poslanci sedemkrat (!) ukvarjali z zakonom o umetni prekinitvi nosečnosti, bolje rečeno – s predlogi, ki so ga želeli preoblikovati v bolj strogo zakonsko ureditev. Skrajna predstava je temeljila na splošni ukinitvi možnosti splava za ženske tudi v primeru posilstva, resne poškodbe zarodka ali ogroženosti življenja nosečnice. Ravno zdaj bo šel skozi postopek en od »milejših« koalicijskih predlogov, ki želi – poleg drugega – ženskam, ki se odločajo za splav, predočiti ultrazvočni posnetek njihovega zarodka in zvok njegovega srca. Seveda, proti koncu prvega trimestra, kar odgovarja zgornji zakonsko določeni časovni omejitvi za izvedbo umetne prekinitve. Kot je že izjavila ena od poslank opozicije, na pripravljenem zakonu se vidi, da ni bil konzultiran s strokovnjaki, lahko pa bi postal vir še dodatnega psihičnega maltretiranja že tako ali tako prizadetih žensk. Dodajmo, zlasti tistih, ki gredo skozi omenjeno izkušnjo iz razlogov, na katere nimajo nikakršnega vpliva. Zakon v resnici še niti ni v obravnavi, a ginekologi so že izjavili, da je snemanje srčnega utripa v prvem trimesečju resno nevarno za sam zarodek, saj mu grozi poškodba srčnih tkiv. (O, kakšna zlagana »tankočutnost« predlagateljev do samega otroka!)
Če niti ta argument ni dovolj prepričljiv, da se tu z žensko (neželeno) nosečnostjo – pa če že ne neželeno, potem z možnostmi njenega (neželenega) zapleta – igra politični »va banque«, medtem ko so motivacije nekje drugje, naj še navedem, da so predlagatelji in posredovalci teh predlogov osrednji obrazi slovaške politike. Med drugimi tudi bivši kandidat na predsednika države, predsedniki političnih strank in predsednik državnega zbora. Ta je v zvezi z zadnjim predlogom poiskal (ali zadolžil?) tri poslanke, ki so ga v državnem zboru predlagale kot ženske, vendar ga je na tiskovni konferenci predstavil sam. V isti sapi, v kateri je razložil podrobnosti svojega predloga, je nam, državljanom in državljankam, obljubil, da bo odprl »pošteno« razpravo na temo splava – zdaj, ko je njegov predlog že v paragrafih ter sprejet v parlamentarni postopek (!).

Hazardna igra, ki se tu (spet) razvija, je še toliko nevarnejša, ker so se v tem svetem boju začele povezovati konservativne (krščanske in nacionalne) sile z radikalnimi ekstremisti – s pravo besedo: s fašisti. To je pred kratkim pokazal tudi javni shod »za življenje« v Bratislavi. Prišli so tudi tisti, ki imajo protiemancipacijske politike že v svojem poreklu; fašisti in nacisti so častili ženske edinole kot matere. Enakopravnost (tudi po spolu) je bila nepoznana beseda; vizija njihove družbe je temeljila na »naravnih« hierarhijah. »Čistost nacije«, načelo, ki je bivše fašiste in naciste, predhodnike tistih sedanjih, nagovarjalo in vznemirjalo že od samega začetka, jim je – poleg drugega – ukazovalo odstranitev vseh hendikepiranih oseb (spak) skupaj z zastrahovanjem družbeno deprivilegiranih skupin in posameznikov (na primer delavskega razreda). Generalno pospravljanje žensk (na dom, za štedilnik, v posteljo) v okviru t. i. družinske politike je bil, torej, le začetek izvajanja kasnejših politik rasne, etnične, ideološke ali seksualne segregacije prebivalstva, ki je za mnoge postala usodna.

Danes v slovaških medijih, pravzaprav po politični prisili, oživljamo tiste zgodovinske paralele, ki bolj razgledane ljudi hitro spomnijo, zakaj je bilo vprašanje pravice do splava za vse nas – že takrat – kakšen kanarček v kletki. Ki ga, žal, nismo pravočasno odkrili; ne živega, ne mrtvega. In bi ga na tak način tudi danes morali razumeti: kot vedno bolj razvidno sporočilo (in svarilo) o družbeno (ne)varnem ozračju, upoštevanju ali neupoštevanju svobodne volje ljudi (z najbolj učinkovitimi omejitvami v človeški zavesti in srcu) ter spoštovanju tako posameznikov kot posameznic – nad in pod zemljo.

  
Bratislava, 1. 10. 2019

   

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

       

Splav – Moje telo je samo moje – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

     

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju / avtorici
Stanislava Chrobáková Repar (1960, Bratislava) je slovaška in slovenska pesnica, pisateljica, znanstvenica, prevajalka, urednica in založnica, ki piše v slovaščini in slovenščini. Magistrirala je iz filozofije in estetike (1984), doktorirala (1995) in se je habilitirala (2009) na področju literarnih ved. Strokovno se ukvarja zlasti s pesniško hermenevtiko, feministično literarno teorijo, komparativistiko, filozofijo jezika in semiotiko kulture. Od 2001. živi v Ljubljani, kjer (kot samozaposlena) dela pretežno za založbo KUD Apokalipsa. Soustanovila je in koordinira mednarodni projekt Revija v reviji (2003) ter Miro, Ženski odbor SC PEN. Je avtorica 16 knjig poezije, proze, esejev in razprav, ter 4 obsežnih znanstvenih ekspertiz, objavljenih na spletu. Njena besedila so bila vključena v različne antologije in zbornike. (So)prevedla je 16 knjižnih naslovov iz leposlovja in filozofije, uredila obilico antologij in drugih publikacij doma in v tujini. L. 2014 je objavila: Existenciály I (knjiga pogovorov/ svk), Obešanje na zvon (poezija/ slo), Echoechoecho (poezija/ svk) in Fabrika porcelana (haiku/ slo-svk). Je avtorica avtofikcije Slovenka na kvadrat (2009, 2013/ slo, 2011/ svk) in istoimenske gledališke igre, ki je bila jeseni 2013 premierno uprizorjena v Ljubljani in Bratislavi.