/ 

Sta Jaka in Vane ena ali dve osebi?

Jaroslav Skrušný – Jani Virk – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

       

Jani Virk: Jaka in Vane, Beletrina, 2021.

 

Torek, 9. marca

Preberem Virkov roman Jaka in Vane. Roman na pare, roman samih antipodov, dualizmov in protipolov, s pristno osebno izkušnjo podkletena pripoved o komplementarnih, nasprotujočih si in obenem dopolnjujočih se parih in dvojicah, ki sestavljajo človekovo bivanjsko obzorje, zgodba o izvornem antagonizmu med svetom reda, discipline, norm in pravil, ki ga predstavljata država in njen družbeni red na eni in svetom razpuščenosti, svobodnjaštva, celo anarhistične poljubnosti, ki izvorno pripada posameznemu človeškemu bitju, na drugi strani. Roman o dveh mladeničih, ki sta pravzaprav samo različna obraza, podvojena podoba ene in iste osebnosti, odsev skupne subjektivne zavesti, na neki način tudi zrcalna podvojitev, palimpsestni duplikat osrednjega junaka, prvoosebnega pripovedovalca, ki pred bralcem dokaj prostodušno in brez posebnih moralnih skrupulov in intimističnih zadržkov razgrinja svojo burno, zapleteno, vijugavo, s številnimi zdrsi, zablodami in stranpotmi zaznamovano pot zorenja iz poznih najstniških let v obdobje prve mladeniške zrelosti. Gre pravzaprav za neke vrste bildungsroman, za zgodbo o odraščanju, o duhovnem in čustvenem formiranju urbane mladeži v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji v prvi polovici osemdesetih let dvajsetega stoletja.

Kronotop pripovedi je potemtakem natančno določen: zgodnja osemdeseta so bila v nekdanji skupni državi čas vsestranske anomije, razpada, negotovosti, čas globoke družbene in vsesplošne sistemske krize, ko se je po Titovi smrti začela vase rušiti na videz trdna in na partijskem monopolu sezidana ideološka stavba deklariranega mednacionalnega bratstva ter socialne, narodnostne, verske in kulturne enakosti, čas, ko je implodiral sistem vrednostnih in ideoloških postulatov, na katerih je slonela socialistična država, čas, ko so se druga za drugo začele sesipati skupinske identifikacijske točke in vrednostna jedra, na katerih naj bi državljani utemeljevali in gradili svojo individualno in kolektivno identiteto. Mladi rod, ki je v poznih najstniških letih stopal na javno sceno, že dolgo ni več gojil nikakršnih iluzij o »bratstvu in enotnosti«, o socialni pravičnosti in varnostni zaščiti države, narobe, s tesnobo in nemirom se je soočal z idejno izpraznjenostjo in moralno dvoličnostjo družbenih elit in etabliranih vedênjskih norm, na katerih se je ta rdeča buržoazija utemeljevala, svojo drugačno, sebi lastno avtentično podobo je iskal v vzorcih popularne zahodne kulture, ki je množično zasedala izpraznjeni duhovni prostor iztrošene ideološke paradigme.

V romanu Jaka in Vane sta že kar na začetku, malone manifestativno, izpostavljena dva značilna označevalca in nosilca teh protestno identifikacijskih, za uradno pamet kajpak subverzivnih oporišč: Godardov film Do zadnjega diha (z do konca odčaranim junakom, ki edini smisel svojega obstoja najde le še v brezkompromisnem uporu zoper etablirani družbeni red in svoje »uporno dejanje« – gre v resnici za običajen kriminal – prižene do absurdne samopogube) in Dylanova interpretacija pesmi Knockin’ on the Heaven’s Door (neke vrste mitska, emblematična himna generacije, ki je svoj pogled čez planke obstoječega degradiranega in sprofaniranega sveta upirala nekam v svetla nebesna obzorja, kjer so se spajale resničnost in domišljija, sanje in budnost, minljivost in večnost). Edina institucija, ki je navznoter krušeči se državi in njeni fosilizirani vladajoči kasti še zagotavljala hegemonijo nad družbo, kolikor tolikšno konsistenco in vsaj videz nekakšne smiselne urejenosti, je bil njen čvrsti represivni aparat in kot njegova najbolj izpostavljena ost – oborožene sile, utelešene v zloglasni kratici JLA. In prav v srčiko tega egalitarnega ustroja, v samo jedro sistemske kolektivne prisile nad posameznikom sta na začetku romana vpoklicana njegova osrednja protagonista Jaka in Vane. In prav v osrčju tega skrajnje abotnega in brezsmiselno delujočega kolesja, namenjenega temu, da iz posameznikov izsesa še zadnjo kapljo izvirnosti in posebnosti, se skuje njuno nerazvezljivo prijateljstvo, se sklene tovarišijska zaveza, ki ju – kot že rečeno – iz dveh precej različnih, individualiziranih in ne prav kompatibilnih osebkov, iz dveh samosvojih posamičnikov konstituira v enovitega romanesknega junaka.

Vzpostavljen je torej prvi antagonizem romaneskne pripovedi, zarisano je – kot se za vsak dober roman spodobi – prvo temeljno protislovje med svetom in junakom: na eni strani degradirani, anomični, omadeževani in kompromitirani svet odraslih, simbolno povzet in reprezentiran v instituciji vojašnice in v njenem obredju ubijajoče ponavljajočega se drila razosebljanja, na drugi strani svet mladih upornikov zoper očete, zoper oblast, zoper državo, zoper red sveta kot tak, svet malce romantičnih in malce tudi že odčaranih potomcev »otrok cvetja«, ki si želijo do skrajnih meja eksistence – tudi ob rahli pomoči vsakršnih opojnih substanc in newageovskih nebuloz – razširiti prostor svobode, bivanja, življenja. Izbranejši duhovi med temi »trkalci na nebeška vrata« si prostor svobode in domišljije pa pravico do sanj in fantazije – razen z gestami neposrednega družbenega disidenstva, kot so, denimo, kršenje pravil vojaške službe, popivanja in razgrajanja ter norčevanja iz vsakršnih avtoritet – krčijo tudi v polju te ali one umetnosti: Vaneta, denimo, nezadržno vleče k poeziji (še posebej blizu so mu Cvetajeva, Ahmatova, Zajc, Strniša in Šalamun), Jaka se kot študent umetnostne zgodovine bolj navdušuje za slikarstvo (sprva se ogreva za impresioniste, kasneje, v višjih letnikih študija, mu k srcu priraste dunajska secesija s Klimtom, Schielejem, Moserjem in Wagnerjem, nazadnje se navduši nad poznim Matissom, diplomsko nalogo pa napiše na témo vplivov nemških ekspresionistov na moderno slovensko slikarstvo). Med obema svetovoma kajpak vlada globok antagonizem, nepomirljivo nasprotje, naša mlada vojaka – še zlasti v otroštvu človeško hudo poškodovani in zato bolj puntarski, anarhični in nravstveno razpuščeni Vane – prihajata v nenehne konflikte s predpostavljenimi oficirji in vojaškimi pravili, bolj ali manj korajžno in pretkano (najraje in najbolj učinkovito s pasivnim izogibanjem naloženim dolžnostim, z izigravanjem in eskiviranjem abotnih ukazov) se upirata latentnemu nasilju, ki je vgrajeno v sam sistem vojaške hierarhije in kasarniške poslušnosti. Prispodoba nesmiselne prisile, ki jo nad posameznikom izvaja vsakršna organizirana oblast (in vojska je organizirana oblast na kvadrat), postane kopija Goyeve grafike iz cikla Grozote vojne (strašljiva upodobitev štirih soldatov, ki sadistično kastrirajo na glavo obrnjenega človeka), ki jo v svoji duhovni prtljagi (ob nekaj pesniških zbirkah) iz civilnega življenja prinese Vane in jo po predčasni odpustitvi iz vojske kot darilo prepusti Jaki. Fantazmagorična umetniška upodobitev skrajnega, do grotesknosti prignanega nasilja postane neke vrste »skrinja zaveze« med prijateljema, pravcati »sveti gral«, nekakšno skrivno znamenje njune medsebojne pripadnosti, svojevrsten zaščitni amulet in porok njunega generacijskega upora zoper permanentno represijo družbenega sistema, zoper kratenje prvobitne človekove svobode, zoper red sveta, ki posamezniku hkrati z moškostjo jemlje človeško dostojanstvo in istovetnost, ki mu na vsakem koraku postavlja meje, zapira obzorja in uklepa duha.

Vane je v svojem »pesniškem«, brezrazložnem, skorajda nihilističnem uporništvu skrajnje dosleden, pot iz labirinta vojaškega stroja si izkrči skoraj za ceno življenja, na stranišču si prereže žile in tako izsili predčasni odpust (mar v njegovem poskusu samomora ne odzvanja daljni odmev samomorilne geste Jesenina in Majakovskega, kaj ni svojevrstna ponovitev Michelove radikalne uporniške kretnje iz Godardovega Do zadnjega diha?). Jakovo oporečništvo ne pozna tako skrajnih potez in razsežnosti, na neki način je – tudi kot član privilegirane skupine vojakov-športnikov – manj na udaru abotne kasarniške rutine, njegov bolj zasebniški in bolj kot ne tihi revolt izvira iz nekakšnega eksistencialnega nelagodja, iz občutka na silo odvzete svobode, iz neke ne čisto oprijemljive tesnobe, iz intimne izkušnje praznine in níčesa, iz umanjkanja pravega smotra v življenju, iz podzavestne slutnje, da je nesmiselni, topoumni tek stvari v kasarni samo odsev nekega širše, vsesplošne absurdnosti bivanja, da je le prispodoba neke izvorne nezadostnosti sveta in življenja kot takih. Po svoje so njegovo nezadovoljstvo, nelagodje in globoko vsajeno nestrinjanje s stvarmi, kakršne so, najbrž tudi (nezavedna) dediščina očetovega imanentnega disidentstva in odklanjanja vladajočega režima in obstoječega reda sveta. Stari nergač (kot ga pač percipira uporniški mladostnik), trmasti načelnež in oporečnik vsakršnim (in še posebej komunističnim) oblastem se sistematično in kontinuirano postavlja po robu veljavnemu družbenemu redu, preprosto ne priznava legitimnosti vladajoči partijski oligarhiji, goji svojo zasebno kontestatorsko držo in je v tej neomajni veri v svoj prav – kot nekdo, ki ve za smisel, ki ima jasno začrtano svojo pot (če že ne tudi cilja) – podzavestni vzor Jakovemu nestrinjanju in pasivnemu odklanjanju bebavih ritualov vojaškega življenja. Le da sta sinov upor in disidentska drža na neki način že omiljena, zmehčana, ublažena, lahko bi celo rekli do določene mere kultivirana, nevtralizirana, v pomanjkanju jasnega smotra, alternativne vizije in razvidnega smisla rezistence že napol sprijaznjena z danim stanjem stvari. Blokirajo pa ju tudi Jakova tankočutnost in etična občutljivost, njegova odprtost za presežne dimenzije obstajanja, posluh za drugo, temno plat bivanja, zagledanost v skrivnostne, razumu nedostopne pokrajine in razsežnosti življenja, ljubezen do umetnosti, lepote in neizrekljivega.

Vane se s svojim radikalnim dejanjem reši vojaške službe, Jaka drugo polovico vojaškega roka po kazni – zaradi neprimernega vedênja, nespoštljivega odnosa do starešin in kršenja topoumnih vojaških pravil – namesto v hladnem zavetju obsoških vršacev in pokljuških gozdov odsluži v razbeljeni Titovi Mitrovici (v času prvih odkritih mednacionalnih trenj na Kosovu). Po odsluženi vojaščini se čez leto in dan vrne v svoje domače, urbano okolje, se vpiše na umetnostno zgodovino in skupaj z Vanetom (s katerim si najameta kletno stanovanjce v stari Ljubljani) zaživi lagodno, brezskrbno, uživaško boemsko življenje neštevilnih študentskih žurk, popivanj, zakajanj in veseljaških pohajanj pod milim nebom umišljene svobode. Čas, prebit v vojski, je bil čas Jakovega svojevrstnega dozorevanja in osamosvajanja: osvobodil se je vezi z očetom in domom, osvobodil se je vezi z dekletom (ki se je medtem – le kaj bi drugega? – vnela za drugega), osvobodil se je vezi s širšo skupnostjo, vojsko, državo, sistemom. Pripada le še samemu sebi, nikomur več se ne čuti zavezanega (razen do določene mere prijateljstvu z Vanetom, a to je zgolj zasebna, intimna zaveza, ločena in »očiščena« vseh drugih socialnih vezi). Postane sam svoj, edini gospodar nad lastno usodo, razvezan vsakršnih spon, obveznosti in odgovornosti. A medalja ima dve plati (kot so na pare vse stvari v romanu): kot goli, osamosvojeni, nikomur in ničemur odgovarjajoči jaz se na lepem znajde na čistini, v praznem prostoru. In takrat se mu zastavi nujno vprašanje, s čim in kako napolniti ta eksistencialni vakuum, kako osmisliti nič, v katerem se je znašel po vrnitvi iz vojske in vstopu v na videz brezmejno polje svobode.

Jani Virk odgovor na to vprašanje znova ponuja skozi dvoje različnih človeških perspektiv, skozi dvoje življenjskih usod in raznorodnih, včasih vzporednih, še večkrat pa mimobežnih poti svojega podvojenega romanesknega junaka Jaka-Vaneta. Podvaja ga pač zato, da bi lahko v prizmo pripovedi zajel vso širino in kompleksnost posameznikovega spopadanja z usodo, vso protislovnost iskanja smisla v življenju, da bi v besede romana kar najbolj verodostojno odtisnil številne poti in stranpoti, po katerih si je rod odraščajočih mladeničev v osemdesetih iskal prostor pod soncem, iskal trden dom v brezbrežju sveta, iskal pravšnji jezik za svoje misli, občutja in spoznanja. Prvi od obeh junakov, dokaj reden študent, bolj ali manj konformno spravljen z obstoječim redom sveta, si išče neko trajnejše bivanjsko sidrišče, vsaj zasilno udomitev v okrožju smisla, kolikor toliko zanesljivo zavetje v objemu ljubljene ženske in občasno zaposlitev za pokrivanje eksistenčnih potreb; drugi, nemiren in strasten iskalec ultimativnega užitka, najdeva kratkotrajno uteho v varljivem opoju alkohola, mehkih drog in lahkih žensk. Vsak na svoj način si prizadevata, da bi zapolnila praznino, ki zeva iz ruševin spodletele družbene utopije (simbolizirane v napol porušenih zgradbah kasarne v Mitrovici), in si pri tem nemalokrat pomagata s sprehodi po čarobnih vrtovih domišljije in umetnosti: poezije, glasbe (to je čas udarnih punkovskih bendov, ki so s svojim razbijaškim, anarhičnim puntarstvom burili takratno koncertno, žurersko pa tudi politično sceno na Slovenskem, bendov, kot so bili, denimo, Kuzle, Lublanski psi, Via ofenziva, Otroci socializma in pa seveda nepogrešljivi Pankrti ter malce kasneje nekoliko (samo)mistificirani Laibachi) in slikarstva. Vane, ki s svojim kombijem tem bendom razvaža ozvočenje po mestnih in primestnih dvoranicah in zadružnih domovih, nazadnje celo objavi lastno pesniško zbirko, Jaka med študijem lepih umetnosti zavzeto prebira Nerudovo in Kocbekovo poezijo. Vane se razuzdano spusti v burno razmerju z dolgonogo finsko slikarko, se za nekaj časa celo odseli k njej v Helsinke, pa se ves potolčen, zmačkan in razočaran vrne v domačo kletno špelunko ob Ljubljanici. Jaka medtem naveže krhko, bolj eterično kot erotično razmerje z mlado primorsko študentko, skrajnje senzibilno pesnico Lejo (nežna dušica odmeve in sozvočja svojega subtilnega, lirskega občutenja sveta išče predvsem v poeziji italijanskih pesnikov Montaleja in Quasimoda), ki pa lepega dne svoj protislovni položaj med dvema moškima razreši s samomorom in tako le še poglobi njegov občutek praznine in absurdnosti življenja: »… kot tudi nisem bil zares nikoli do konca doma v svetu popivanja, uličnega potikanja, prašenja po temnih zakotjih življenja, nihal sem v praznini med obema svetovoma in kot kakšen brezdomec iskal novo prebivališče.« (str. 208). Jaka torej niha v praznini med dvema svetovoma, visi v votlem vmesnem prostoru med nebom in zemljo; po eni strani ga vleče v ris divjega, dionizičnega, senzualnega in anarhičnega Vanetovega sveta, na drugi vendarle išče nekaj presežnega, neki apolinični vzgon, nekaj več od zgolj hipnih telesnih užitkov, nekaj, kar ga nagovarja iz obiskov dunajskih muzejev, galerij, palač in cerkva, nekaj tistega »privzdignjenega občutja«, ki ga prevzame, ko z Vanetom obiščeta kapelico Marije Rožnovenske v Venceu (z Matissovimi vitraži in poslikavami), išče skratka nekaj, kar ni čisto od tega sveta. Nobeden od njiju – ne Vane, ki išče uteho v skrajnem telesnem užitku, ne Jaka, ki trka na nebeška vrata – se ne počuti udobno v svoji koži, oba razjeda neki prvobitni mal de vivre.

Roman Jaka in Vane – dosledno zvest avtentični literarni pisavi – kajpak ne ponuja apodiktičnih odgovorov na temeljna in v principu nerazrešljiva bivanjska vprašanja, ki si jih zastavljata njegova protagonista, ne prinaša nobene zveličavne odrešitve za njune dvome in dileme, ne nagne tehtnice ne na eno – apolinično – ne na drugo – dionizično – stran, ampak pušča njuno prekarno življenjsko pozicijo, njun nenehno vprašljivi bivanjski status odprt, nedorečen, dvoumen, zataknjen v zmuzljivem območju skrivnosti. Prihodnost se pred junakoma odpira kot en sam velik vprašaj, kot zagonetna uganka, kot križpotje številnih poti, za katere nobeden od njiju ne ve, kam vodijo in kaj prinašajo na koncu. Njuni življenjski poti se ob koncu romana na neki način vendarle razideta, izselita se iz kletnega brloga ob Ljubljanici in odideta vsak po svoje. Vane si kupi hišico v predmestju in z novo vegetarijansko partnerico začne kot kakšen novodoben Kandid obdelovati svoj življenjski vrtiček (še naprej prenavlja in preprodaja vsakršno starinarniško kramo, ki jo zbira po bližnjih in daljnih vaških zaselkih, in vmes malce pesnikuje); zdi se, da se je končno umiril, našel ravnovesje med svojo puntarsko in begavsko naturo na eni in melanholičnim, liričnim značajem na drugi strani, vendar mu uživaška, anarhična žilica globoko v kontestatorskem srcu še vedno ne da miru: »To je bil moj stari Vane, z bleskom in nemirno, radoživo in hkrati melanholično iskro v očeh. Spreletelo me je, da nikoli več ne bom imel takšnega prijatelja.« (305) Jaka na drugi strani doštudira, se uveljavi kot pisec kritičnih in predstavitvenih tekstov o likovnih razstavah (ki mu prinesejo celo nekakšen zapoznel odpustek in tiho priznanje pri očetu) in vzpostavi solidno, nevzburljivo, malone bukolično ljubezensko razmerje (bolj ali manj na daljavo) s premožno in urejeno nemško študentko iz Mainza, ki mu obljublja zanesljivo in konformno meščansko prihodnost (mika pa ga tudi tetino povabilo, da bi se preselil k njej v Čikago in se zaposlil v zetovi avtomehanični delavnici). Vse opcije so za naša junaka potemtakem odprte, a vse – življenje, prihodnost, ljubezen, delo, užitki in bolečine – se zdi nekako začasno, nedorečeno, izmuzljivo kot čas, ki »mineva, steče, se usuje in na koncu ga zmanjka« (304), nikjer ni nobenega zanesljivega oporišča, nobene vrednostne vertikale, na katero bi lahko oprla svoj razlog za obstoj, nikjer ni čvrstega fundamenta, na katerem bi utemeljila svoje stremljenje k presežnemu, onkraj vsakdanje umazane resničnosti, nikjer kantovskega firmamenta, po katerem bi se orientirala med iskanjem svetega grala, nikjer ni nobenega korena lečenega, nobene rože mogote, ki bi ju ozdravila njunega latentnega mal de vivre. V sklepnem prizoru ju vidimo, kako za kamnito mizo počasi srebljeta vsak svoj špricer, rahlo nostalgično obujata spomine na svoje prijateljske dogodivščine in pitoreskne avanture, pada večer, njuni posamični zavesti se zlagoma raztapljata v alkoholni omami, iz dveh znova postajata eden…

Tako se s tremi pikicami, odprto, dvoumno, nekako nedorečeno izteče življenjska zgodba našega para romanesknih junakov, se na prepišnem, brisanem prostoru nedokončane pripovedi sklene in zapre fabulativna raven romana Jaka in Vane. Vendar pa se znotraj hermenevtičnega kroga literarne pisave sklene še neka druga, presežna, meta-zgodba protislovnega prijateljstva med naslovnima junakoma. Iz temne goščave besed se izlušči in v svetlobo bralčeve zavesti stopi globlji pomen Goyeve grafike iz cikla Grozote vojne, ki jo Vane v bovški kasarni zapusti Jaki kot svoj etični in estetski testament, kot neke vrste amulet, čarno znamenje in garant njunega prijateljstva. Grafični list z grozljivim prizorom ultimativnega nasilja vojske nad ubogim človeškim smrtnikom Jaka odnese s seboj v Titovo Mitrovico, kjer ga kot svojevrsten urok, zaklinjevalno šifro – zoper porajajoče se medetnično nasilje, ki je prav z nemiri na Kosovu napovedalo in zaplodilo vojni spopad, v katerem je nekaj let zatem krvavo razpadla nekdanja skupna država – zazida v steno enega od kasarniških poslopij, ki ga je s sotrpini gradil ves čas kazenskega služenja vojaškega roka na vročem kosovskem kršu. In prav ta grafični odtis Goyeve prvinske groze nad totalnim razčlovečenjem, to fantazmagorično pričevanje umetnika o brezumni morilski norosti človeškega bitja se nazadnje izkaže za neke vrste simbolno točko, posvečeno zbirno mesto, nemara prav tisti sveti gral, ki ga naša junaka iščeta na svoji poti skozi zgodbo romana. Svoje romanje za to kánonsko podobo – smislom lastnega življenja? – namreč skleneta s potovanjem po Goyevi sledi, potovanjem, ki ju vodi skozi Provanso od Matissove kapelice v Venceu do Van Goghove kavarne v Arlesu, od bazilike Svete Pilar v Zaragozi do Goyeve rojstne vasi Fuendetodos, pa vse do muzeja Prado v Madridu in do cikla Črnih slik, Goyeve skrajno temačne vizije človeškega rodu. Tisto najtemnejše v človekovi naravi, tisto najhujše zlo, tisto unheimlich, tisti izvorni nič v zgodbi evropskega človeka, utelešen in upodobljen na grafiki genialnega španskega slikarja z začetka devetnajstega stoletja, se po višji volji umetniške lepote in skrivnostnih zakonitostih literarne pisave nazadnje izkaže za temeljno sporočilo, za zagonetni, temno sijoči »globlji pomen« Virkovega romana o generaciji, ki se ji je svet na pragu zrelosti, namesto da bi se ji razcvetel v razkošje možnosti, razletel na tisoče drobcev zla, praznine in niča.

  

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

  

  

Jaroslav Skrušný – Patrick Modiano – Aleš Berger – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
  
O avtorju
Jaroslav Skrušný (rojen 1947. leta v Ljubljani) je diplomiral iz primerjalne književnosti in francoskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Prvo polovico profesionalne poti je prehodil kot urednik v založbi (Partizanska knjiga), drugo pa kot urednik kulturnih in umetniških programov TV Slovenija. Prevajalske izzive išče predvsem v polju francoske (Sartre, Malraux, Camus, Bataille, Bruckner, Stendhal, Blanchot, Zola) in češke (Klíma, Hrabal, Havel, Kundera) književnosti. Leta 2011 je za prevod Stendhalovega Življenja Henryja Brularda prejel Sovretovo nagrado. Leta 2012 ga je francosko ministrstvo za kulturo odlikovalo z redom Viteza umetnosti in leposlovja (Chevalier de L’Ordre des Arts et des Lettres).