Iztok Simoniti – klerikalizem – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Komentar k članku Andreja Lokarja Le Bateau Ivre, objavljenem 12. novembra 2019 na portalu KUD KDO http://www.kud-kdo.si/le-bateau-ivre/
***
Meta Kušar, Barbara Korun, Tanja Tuma, Stanislava Chrobáková Repar, Milena Šmit, Karin Cvetko Vah, Ana Makuc, Ana Pepelnik, Svetlana Slapšak, Alja Adam!
Spoštovane ustvarjalke – pesnice, pisateljice, intelektualke, premišljevalke, svobodne ženske!
S teksti Moje telo je samo moje ter tekstoma Svetlane Slapšak in Ajde Adam (vsi v Vrabec Anarhist) ste dosegle pomembno zmago; na čistino ste izbezale nekaj zlega. Namreč v reakciji na vaša pisanja je Andrej Lokar, poln gneva, razkril znano nesmrtno dušo najslabšega slovenskega značaja – klerikalizem.
Klerikalizem se tu kaže kot tradicionalna katoliška mizoginost tako do žensk, ki hočejo odločati o sebi, predvsem pa do žensk ustvarjalk, ki se zavedajo sebe in svojega ustvarjalnega sveta, ki mislijo in zato odločajo o sebi.
Naši klerikalci hočejo vračanje v preteklost, njihov ideal je Slovenija pred letom 1941. Hočejo pohlevne in poslušne ženske, posebno pri spolnosti in odločanju o reprodukciji ! Na ukročenih ženskah stoji klerikalna tradicija; svobodne in ustvarjalne so sovražnice.
Klerikalizem zato izpostavlja paradoks – skoraj zakonitost – svobode; in sicer da je mogoče že priborjene pravice – zapisane v ustavi, zakonih, javni omiki – z lahkoto izgubiti. Če bodo klerikalci – cerkveni in laični dobili možnost, oblast – bodo pravice vzeli najprej ženskam. Zato je odločnost boriti se za ogrožene pravice nujnost, ki jo zahteva demokracija. Spoštovane ustvarjalke, to odločnost kažete v vaših tekstih in izjavah.
Gre torej za varnost in posledično za svobodo – žensk, moških, otrok, družbe. In demokracija je najboljša oblika varnega življenja za ženske, ki jim – in nam – omogoča, da se za svojo dostojanstvo lahko borimo brez strahu.
Da svoboda/demokracija na Zahodu/Evropi še vedno zmaguje in ustvarja dobro življenje za različne, se kaže v tem, da so klerikalci – v Cerkvi in izven – do sedaj izgubili vse boje z omiko republike demokracije: glede pravice do splava, istospolnih porok, pravic LGBT, umetne oploditve itd. Izgubili bodo tudi bitko za pravico do evtanazije. Izgubljajo zato, ker so vse njihove ideologije/teologije, argumenti in prakse globoko protičloveški.
Veliko bolečino klerikalcem povzroča dejstvo, da zahodna svoboda/ liberalna demokracija, ki omogoča skupno življenje – vernim, ateistom, agnostikom, in v kateri hočemo živeti danes – ne omogoča konstrukcije take etične argumentacije, ki bi ženski vzela pravico, da sama odloča o sebi o vsem temeljnem. To omogoča samo etika/teologija monoteistov/kristjanov, ki izhaja iz slabih metafizik »onostranskega«, kjer ideje Dobrega, Boga, Absolutnega, Večnega klerikalci uporabljajo za obvladovanje ljudi na tem svetu; in vedno kot oblast nad ženskami, otroci itd.
Zato boj za svobodno in ustvarjalno žensko, ki odloča o sebi o bistvenih zadevah življenja ostaja prvovrsten politični/civilizacijski problem. Ker gre tu za spopad dveh različnih kultur – demokratične in nedemokratične, liberalne in klerikalne – gre za stalni kulturni boj, nikoli dokončno dobljen.
Zato so za klerikalce, ne samo slovenske, prav ženska svoboda, ženska ustvarjalnost, ženske pravice teme za vse vrste razdiralnih javnih razprav, izbruhe sovražnega govora , večno klerikalno katoliško mizoginijo – posledica so krivice, diskriminacije in nasilje nad ženskami in otroci.
Kar je za ženske dosegla Evropa (EU), je razlog za optimizem tudi zato, ker je preprosto teološki/metafizični argument izključila iz politične razprave o človeški svobodi. Svobodo, tudi vere, omogoča samo liberalna demokracija, nikoli pa monoteistični režim. Zato poudarjam, da demokracija ne more in tudi noče preprečiti izbruhov klerikalizma v prostoru republike – saj ima interes, da v javni razpravi sproti razkrinkava vsebino in praktikante à la Lokar.
Evropa je za ženske dosegla več kot vsi drugi deli sveta. Slovenija je na indeksu enakosti spolov na 11. mestu v EU, kar je zelo dobro; in tam ne bi bila brez izborjenih pravic, zapisanih v ustavi, zakonih in kulturi republike. In klerikalci so proti tem pravicam – žensk, istospolnih, LGBT, mater samohranilk.
Demokratična enakost v družbi/državi pomeni politično enakovrednost – kjer ima osrednje mesto enakost v pravicah odločati o sebi. Ljudje si priznamo enakovrednost med seboj, ne pa da nam »kasta klerikov« prizna enakost pred očmi boga. Za klerikalce demokratična enakost sploh ni možna.
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Iztok Simoniti – klerikalizem – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
