/ 

Barbarogenijeva poletno-ljubljanska ekstaza

  
Matej Kavčič – družba in svoboda – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
     

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Esej je nastal avgusta 2019, ko se je še dalo svobodno kolovratiti po mestu (opomba ur.).

   

V četrtek 4. julija je bil v Ljubljani čuden dan. Ob sprehodu sem naletel na frenda, ki je šel do dilerja po knofe. Pridružim korak. Ker debate v takšnih situacijah znajo zanesti na to, kaj se trenutno da dobit na trgu, se mi je zaluštal en trip. Dan pred tem je deževalo in je bilo dovolj sveže za tavanje po Ljubljani tudi ob treh popoldne. Ker fante ni mel tripov, sem od frenda vzel en knof. Vsedel sem se na Trg revolucije in…
postajal barbarogenij

Balkanizacija evrope.
Ne pa evropeizacija balkana.
Skozi vrata.
Postojne.
Ljubljane.
Eisenhower je med vojno hotel v eno smer, mi gremo v drugo.
Na konferenci v Bratislavi leta 2000 so Američani rekli, da zdaj hočejo popravit napako Eisenhowerja iz druge, ko ni dobil Balkana.
Slovenec sključeni vratar,
s katerim straži vatikanski pes.
Ostalo je pa že Orient.

Ljubljanska vrata stojijo,
na Trgu republike,
ki stoji,
na garažah,
ki smo jih prodali švicarski firmi.

Spomenik revolucije,
na trgu.
Švicarski stražarji v Vatikanu.
Leninov keš iz švice,
Dada, Zenit in ruski konstruktivizem.

»Si ti fuknjen, ka ti je? Da hodm zdej do Bavarca, nimam jz časa, ob 6ih morm bit na gradu« pove ona.

Maribor, Maribor je bilo to mesto včasih in Ljubljana vas. Pol Primorske je šlo gor.
Kdaj se bomo preselili v Istro, da izdamo 100ti album Francija Blaškoviča. Med vojno je bil grafit: »Poštujte Hrvatsku, ipak vam je susjedna država.« On pa z Brecljem poje: »Fuck the system, ne priznajem ja ovaj buržoazni sud. Svi suci i advokati, mogu mi ga pofumati. Naši pržuni su naši univerziteti.«

Poet s puško, barbarogenij, sam k nism tok trigger happy.
Bolj … Poetski terorizem geontologije.
Al pa … Alpe. Veter. Druge višine.
Ko si blizu zenita, mu ne rabiš vzklikati.
Avstrija mati gora železnica.

Micić, nek provincialc iz pravoslavnih rovt okoli Zagreba, sfura krožek. Še Einstein je član. Ruski narod se je vzpostavil skozi kmečkost, ne pa buržoazno revolucijo. Zato barbarogenij tuli k naravnim elementom.

Jaz vržen v med, narodni svet. Krajiška pravoslavna kmetica in Štajerc inženir, in dolenjski partizan proleter in hči kranjske malotrgovke. Potem pa Fiume, fiume, fume. D’Anunzio. Med Istro in Dalmacijo, iz slednje jih je dost šlo v Špance. Bavarska je po prvi vojni mela komuno, pa so jih spucal, zdaj se ne da tam več furat čez. Niti na bencin, še sploh pa na levičarske spektakle v Hamburg.

Civilna družba, tako civilizirana. Tako kriva v prostorih, prav na prostorih kjer so Rimljani izumili Divide et impera, ko so napadal Dalmacijo. Civili samo hočejo udobje pod okriljem imperija. In Slovenec, tako točen vedno. Da ja ne bo zamudil Evropskega vlaka. V prepad. Saj že stoletje vemo o evropskih mrličih. Morda ne funkcionira, ker ni nobeden rekel, da smo to mi, ki iz periferije edini mislimo, da Evropa sploh obstaja.

Država, nemška totaliteta. Republika, francoska kulturiteta. Ekonomija, angleška prosperiteta.

In kavboji so pozabili omikanost svojega gospodarja, to moralo, ob izgubi katere so v Indiji angleški častniki zares prvič užili življenje. Pijavke.

In revolucije smeti, kot piše nek Iranec, katerega ime sem pozabil. Iran, Kitajska, Indija, SDS.
Tam je ljudstvo, ne v hramih kulturca.

Vstanem, hodim, na steni piše »stop migracijam«, se userjem v kavarni maxija.
In potem se s kolesom v krogih furam, revolviram, po Trgu republike, katere sanje so bile že bolj mrtve do časa, ko je občestvo odkupilo streho garaže nazaj od Švicarjev. Zavijem na Slovensko, bivšo Titovo in tam Ana Desetnica. Nazaj na Kongresca, Zvezdo, kjer zadremam, od knofa sem že mal skurjen. Povsod okol robocopi. Se zbudim in jih v lažni maniri nič kaj slutečega državljana vprašam, zakaj so tuki. In mi odvrne: “Vidiš tisti rdeči simbol na črnem za tabo?”. Svetlana Makarovič namreč čez dve uri povezuje koncert, na katerem bodo partizanski pevski zbori in drugi, ki prepevajo karkoli se da spraviti pod naslov »Nosil bom rdečo zvezdo«. In ta policaj, ki za razliko od ostalih ni bil plastificiran v robota nadaljuje, da če se spomnim našega premierja, ki je padel z vstajami? Prikimam, on pa: »No, da on in njegovi privrženci so proti “takšnim” proslavam, tko da je policija tukaj vsako leto, ko je ta koncert, da preprečimo morebitne tenzije.« Vprašam: »Kaj se pa zgodi, a pridejo desničarji in skandirajo neki?« Prikima. Doda, da so drugi strani prav tako omogočene proslave, kjer jih varuje policija. In čeprav je nekako poizkušal nevtralizirati svojo pozicijo, mu ni uspelo in sem morda prvič v življenju doživel neko toploto ob pogovoru s policijo. Skrajno bizarno.

Kaj pa če so oni pol na naši strani? Ampak kaj pa ACAB? Kaj pa, da je to samo legalizirana mafija? Kaj pa represiven aparat? Kaj pa da uniforma naredi prašiča iz človeka? Odvisno od ukaza. Dokler ga nekdo ne spremeni. Al pa drugi ne izvrši. Kasneje zvečer govorim s prijateljem, ki je na busu v Italiji slišal pogovor dveh šoferjev: »Pazi se ovdje, to nije Slovenija, tamo je policija crvena, ovdje nema zajebancije.«

Odbicikliram nazaj na Ano Desetnico in naletim na predstavo kolumbijskega uličnega gledališča o njihovi državljanski vojni ob prelomu prejšnjega stoletja, umrlo je 200.000 ljudi. Vmes tečejo naokoli s kalašnikovi in vprizarjajo katoliške rituale, v katerih je nek drugi bog. Bog z odprtimi venami. In družine s froci to gledajo in cela Slovenska je okrašena in Slovenija je prenovljena in vse je spolirano in pol kurca mi ni jasno. Grem do Mestne hiše, otvoritev razstave o okupirani Ljubljani in žici. Govorijo o antifašizmu, o žici na današnji meji in pojejo partizanske pesmi. Govori Božo Repe, tam je Kučan, v Jankovičevi hiši. Forum 21. Vino, sadje in maketa novega Roga. Grem nazaj na Kongresca. Spet partizanske pesmi in Svetlana govori o tem, kako je rdeča zvezda moralen simbol, ki bo sijal ne glede na to kolikokrat je bil in bo zlorabljen. Pogani, pentagrami, ploskajo vsi zbrani.

Ekstazi ne deluje več. Pridem na neko razstavo, spet zavrnem vino. Jabolčni sok in srečam prijatelja, ki začne govorit o tem, kako je bila antibirokratska revolucija zrežirana in da ma Žilnik to posneto, ampak mu ni hotel nobeden objavit, zato je naredil Staro mašino in posnetke uporabil za kuliso dogajanja. Jebiga, sin narodnega heroja. Rdeča kasta. In tko se mi konča dan v Jankovičevi Ljubljani.

A pa je to Jankovičeva Ljubljana? Al pa je to, da je skozi njo ali ob njej je možen obstoj neke druge Ljubljane. Mi delamo nadstavbo, on pa skrbi za bazo. Saj je rekel enkrat: jaz sem ekonomist, mene zanimajo številke, za ostalo pa vprašajte Koželja. Tudi slednji je na prej omenjeni razstavi simbolno rezal žico. Seveda muzejsko, bodečo, ne tisto novo, rezilno. Da se ne zameri državi in E-uniji.

Ampak obstoj te druge Ljubljane je kozmetičen, tako kot so vsa ta invociranja rdečosti kozmetična. Za težkim bojem prejšnjih pletejo svoje liberalne barve. Ampak ta v institucionalne mreže vpeta rdeča kultura piči dalje. Kar je kar zanimivo po svoje, če odstavim svoje črne (ne tiste v srajcah) zadržke. V koliko prestolnicah v Evropi in tudi širše, je v teh časih lahko občinsko podprt mega dogodek posvečen rdeči zvezdi? A ni to nekaj? Nekaj pa je. Ampak, a je dovolj? Dovolj za kaj? Dovolj za to, da niso to samo parole; četudi ne povsem brez učinka. Ampak kaj pa internacionala, ki ni Erasmus in turismus provinience? Lahko je bluzit o enakosti v prestolnici, katere “odprtost” je lepa šminka za gradbinske mafije, za komplet v pizdi stanovanjsko stanje, za prestolniško samozagledanost, za povečevanje razmaka med Ljubljano in ostalo Slovenijo. Za odmik od razmisleka o trenutnih imperialnih zadevah v katerih sodelujemo in v katerih tudi drugi sodelujejo na nas. Za kompletno odtujitev simbolov globalnega internacionalizma in planetarnega prerazporeditva bogastva. Za ustoličenje antifašističnega boja, da se ja ne bo fašizem spet zgodil in da se bomo proti njemu spet zmagovito uprli. Ampak alo, tokrat ne bo vzniknil kot takrat. Zgodovina se ponavlja samo retrospektivno. In tudi takrat je liberalizem kot notranja ideologija z imperialno zunanjo politiko pripeljal do vojn. Saj se je šlo za kolonije. Liberalizem je izvolil bedake na oblast. Šminkerji.

In nivo debate v Zloveniji – nacionalna ekonomija, nacionalna ekonomija. Saj nima zunanje politike, razen servilnosti. In se zapleta sama vase. Iz Juge smo spizdili, kjer smo tudi pustili kakršnokoli naslavljanje zunanjosti, ki ni ponavljanje evroatlantskih floskul. V gibanju neuvrščenih smo sodelovali in igrali celo eno izmed ključnih vlog v podpiranju protikolonialnih bojev po celem svetu in za to, da Združeni Narodi pomenijo nekaj in niso samo združenje, ki ga furajo hege-mone. Med hladno vojno je Sovjetska zveza držala direktno protiameriško-Nato linijo in se je Juga lahko igrala mehkega antikolonializma (no, Alžirce pa vsaj smo oborožil proti Francozom), brez da bi se rabila it svojevrstnega pravičnejšega imperializma, kot je to počela sovjetska zveza. Čeprav je slednja s tem oborožila večino antikolonialnih bojev po svetu. Četudi na račun nesvobodne mizerije lastnega prebivalstva, in sovjete so kar hitro ukinili. So pa zgradil šole, pa bolnice, pa tovarne, pa ceste, še hrano so gradil. In novega človeka. In ga poslal v vesolje. Delavca so poslal v vesolje. Ni to mal prjatu.

In je tukaj v igri neka večna dilema med nečem, čemur bi lahko rekli razlika med zunanjo in notranjo pravičnostjo. Kot ko na primer navijaš za Iran, ker se postavlja po robu Ameriki, čeprav je navznot religijsko-vojaško urejena država, ki zatira delavsko in študentsko organiziranje. In podobno čuti velik del sveta do Rusije, Kitajske in Libije, ko je še obstajala, preden jo je sfukala koalicija F.UK.US. Navznot ne najbolj svobodne zadeve, ki se pa trudijo obstajat kot samosvoje v planetarnem smislu. Sile za multipolarno vojaško razdelitev kamna, ki pluje po vesolju. Medtem ko je v evroatlantiku na delu liberalni individualizem, ki hoče politično apatijo in sodelovanje v tehnokraciji, zato da ne vidiš imperialne politike, ki se jo gremo do drugih delov sveta. Po drugi strani pa ta individualizem omogoča tudi združevanje za rušenje prav tega individualizma. Društva, združenja in podobne prostočasne zadeve, s katerimi se poizkuša maskirati ekonomijo atomizacije. Ste mislili, da se Evroatlantik ne gre planske ekonomije? Samo na rahlo daljše roke je zastavljena kot petletka. Ti se združuj, samo ne zares in globoke države tut ne tikat. Mogoče je le propagandni aparat postal toliko boljši. Projekti.

In iz podobne perspektive zunaj-znotraj lahko gledamo na enopartijskost v Jugi. Ker dokler je tata Tito bil živ, je družinca lahko furala, pol se pa sinčki niso znal zment. Hčeram so pa AFŽ ukinil že dost hitr po vojni, da naj grejo nazaj delat.

25 let je ta cajt, ki ga majo zgodovinarji polpreteklosti radi, ne? Jaz pol kurca nimam pojma o tem kaj se je zgodil. Še manj pa, kaj je to pomenil. Še manj pa, kaj to pomeni za nas, danes. Juga je bla eden izmed totalitarnih sistemov so nam rekli v šoli, jaz sem rojen 1993. Zdaj se arhivi začenjajo odpirat. Pa še zgleda da v nekem prelomnem času živimo. Kot vedno. Pa še balkanska migrantska pot gre čez te kraje. In kaj naj BIH nardi z vsem tem novim folkom, sej niti sebe zares nima, protektorat je. In tut, nove migracije iz daljnih krajev naslavljamo, ne govorimo pa o konstitutivnem rasizmu slovenske države. O izbrisu in drugorazredni socialni situaciji slovenskih državljanov in migrantskih delavcev, ki so prišli ali še vedno prihajajo z Balkana. In o tem, kaj za prave, čiste, etnično neomadeževane Slovence pomeni, da je v Nemčiji hrana bolj poceni, kot tukaj. Al pa o kmetu? On je še v socializmu najebal. Baje so jih 10.000 nasilno spravil v Šiško, da so delal v Litostroju. Sej je tretjina juge delala v vojaški industriji. Peta največja vojaška sila na svetu, so pravil.

In kaj ma vse to zdaj z nami in s tem čudnim četrtkom? V njem lahko vidimo simptom v katerem se pokaže, da pravzaprav vse skupaj nima kaj preveč z nami. Vsaj ne v nekem bistvenem smislu. Torej… a ni jasno, kateri kontrapunkt moramo ubrati? Seveda, komune do lune.

Ampak kake rdeče zvezde bolan? Sej jo dej zraven, sam kurc, sej je sam simbol. In če ga že invociraš, ga invociraj politično, vsaj ekonomsko, ne pa kulturno. Zajebi to jugo-nostalgijo. Mislim, sej to je lepo, pa vse, pa partizanski boj je nekaj, česar se moramo spominjat in se inspirirat iz njegovih žrtev in tudi Juga je bla jebeno zanimiva (seveda ne brez kontradikcij), ampak bo treba drgač. Rdeča zvezda je bolj simbol boja za odpravo nujnosti. Nuje, v katero smo prisiljeni v revščini, kot posledici izkoriščanja in nujnosti, kot nujnosti osvoboditve izpod zatiranja. Ampak trenutno v Sloveniji, takih nujnosti bolj ni, kot da bi bile. Za dovoljšen segment ljudi ta nujnost ne obstaja v dovoljšni meri, da bi se mobiliziral za progresiven prevzem oblasti. Saj se folku ne da premaknit s kavča, ker smo sfukani od napadov trga. Ampak nismo pa dovolj sfukani. Glih dovolj za apatičnost. Nujnost je na naših mejah, kjer je letos v Kolpi utonilo dvanajst ljudi. Se pa nujnost vedno hitreje pojavlja, ker nam zmanjkuje materialnega (predvsem infrastrukturnega in gospodarskega) zaledja, ki je bilo eno glavnih poant sugoslovanskega socializma. In Mariborčani so po krizi 2008 definitivno nasrkali in verjetno je še nekaj krajev, ki so v podobni situaciji. Ampak iz Ljubljane se težko vidi daleč, jebiga, megla. Mnogim je težko videt že vedno več brezdomnih po Ljubljanskih ulicah, kaj šele da bi začel sistemsko naslavljat to znotraj kompletno zapuščenega stanovanjskega vprašanja ali nenormalne rasti cen nepremičnin v sami Ljubljani. Megla je gosta.

Ampak vseeno se mi zdi, da slovensko okolje še ni tok na dnu, da bi rabili ustanavljat komunistično partijo, kot se je to počelo nekdaj. Torej se je potrebno vprašati, kaj početi po tem, ko ni pretiranega pomanjkanja na nekem prostoru. Lahko govorimo, da smo privilegirani v globalnem kontekstu in delujemo za to globalno prerazporeditev bogastva. Lahko se tudi gledamo kot na neokolonizirano cono in periferijo, ki ustvarja vrednost za Zahod-Center, in delujemo proti tej imperijalni mašini. Ampak četudi v vsem tem uspemo, to ne bo direktno ustvarilo javne svobode, ki bi je bili deležni vsaj vsi državljani. Javne svobode, kot pozitivne svobode, ne kot svoboščine. Da smo v urejanju skupnih zadev pooblaščeni za to s strani države, da nam je dana moč spreminjanja ustroja države. Ne pa da imamo samo moč izbrati nekoga, ki bo to počel brez nas. Kaj delamo na volitvah, na prazniku demokracije? Praznimo demokracijo. Ko daš glas, ga ne dobiš nazaj naslednja štiri leta. Volimo ljudi zato, da menjamo kolesca birokratskega aparata. A on melje dalje in fascikli novih zakonov in členov se pišejo in prihajajo iz Bruslja.

Tko da federalizirat celotno državo in uvest svete na četrtnih nivojih. In s tem bom končal zapis, ker če ne, se odpre spet milijon novih vprašanj, ki si jih tukaj ne moremo privoščiti. No… morda si lahko za bodočnost privoščimo dve vprašanji. Torej. Kako skupaj misliti prakso demokratičnega konfederalizma rožavske revolucije na severu Sirije, konceptualizacijo revolucije Hannah Arendt in lokalne izkušnje Iniciative Mestni Zbor. In, kako mišljenje vsega tega soočiti z našim prostorom in časom, na ozadju delovanja ekipe za osamosvojitev iz osemdesetih in trenutne globalne geopolitične situacije.

  

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

    

Matej Kavčič – družba in svoboda – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
   
  
 
Matej Kavčič
O avtorju
V srednjih dvajsetih, iz Ljubljane, rad ima sprehode po blamaži. Ustvarja tudi kot glasbenik v različnih konstelacijah, zadnje čase kot kantavtor. Zanimajo ga razmerja med mišljenjem, delovanjem, delom in ustvarjanjem, razmerja razdalj od egalitarnih medosebnih odnosov do cinizma georealpolitike ter vzpostavitve političnih skupnosti, ki lahko vse to podpirajo.