O življenju živali, prehrambenih rutinah in organizmičnosti

O ŽIVLJENJU ŽIVALI, PREHRAMBENIH RUTINAH IN ORGANIZMIČNOSTI

Renata Šribar

I.

Zajec je bil obešen z glavo navzdol na drogu za stepanje preprog. Bil je edina mehka, organska snov na dvorišču. V zraku je še vedno vibriral top udarec. Med njim in prizorom, v katerem je ata s sveže nabrušenim nožem odrl žival, kot da ni preteklo skoraj nič časa. Zajca sem obiskovala vsako jutro, tako kot vse druge zajklje, zajce, in zajčke. Z mladički vred jih ni bilo nikoli več kot deset.

Nisem se zavedala zelenjavnega vrta z obrobo iz razkošnih cvetličnih sorastij, temnordeče potonike na vrtnem vogalu, trate s sadnimi drevesi. Izven zoženega vidnega polja je bila tudi velika, skrbno urejena zajčja uta, pravzaprav zajčja hišica, pred lesenimi kletkami hodnik, vse skupaj dovolj visoko za starega očeta in staro mater, klicala sem ju ata in mama. Ogoljeni zajec, nekaj ur zatem razkosan in pripravljen v ajmohtu, se je v spominu povezal s topim udarcem po zajčjem tilniku in še z enim detajlom. Ponavljajoči se večerni prizor. Ata je po večerji slekel od dela zamazane hlače in se v spodnjicah usedel na stol, postavljen na sredo kuhinje, da bi kakšne četrt ure namakal noge v osoljeni vroči vodi. Ko se je slačil ali oblačil v staro flanelasto pidžamo s črtami, se je včasih izmed njegovega mednožja nekaj izmuznilo, nekaj bledo kožnatega, nekakšen meseni odkrušek. Tako je moški spolni ud dobri dve desetletji zatem poimenovala neka specifična, hermetična filozofija, da bi ga razvezala od patriarhalne simbolne moči.

Po videzu nebogljeno viseč meseni del v spodnjicah, top udarec, za katerega danes ne vem, ali sem mu pričala iz bližine ali sem ga samo slišala izza hišnega vogala, ogoljeni raztegnjeni zajec, nož, ki je storil gnusno delo odiranja, to so postali grdi odpadki, luščeči se od podobe starega očeta. Nizek, čokat, z gostimi sivimi obrvmi na prijaznem obrazu, zanesljivo, a brez telesne samozavesti počasi premikajoč se od opravila do opravila. Imela sem ga imela rada, kot je lik tihe, nevsiljive domačnosti imela rada vsa razširjena družina. Najbolj v jeseni, ko nam je lupil kuhan kostanj, stregel z moštom in sproti narezanimi krhlji jabolk.

Ob zajčji enolončnici sem imela nasprotujoče si občutke. Okusnost hrane se je stapljala z odporom. Otroško sebe še vedno čutim za mizo v hiši starih staršev, užitek hranjenja neločljiv od sokrivde, ki tedaj še ni bila pojem. Izražala se je skozi doživljanje nelagodja zaradi odvratnosti poti, ki je zajca privedla do njegovega konca. Kuhani koščki mesa kot njegova jasna, neizbrisljiva sled.

Tekom mojega odraščanja je intimni del moškega kljub svoji navidezni krhkosti in neoprijemljivosti postal polzavedno tesno povezan z močjo za mučenje, ubijanje, uničenje. Prej kot sila kreacije pri moških je prišlo spoznanje o njihovi naravnanosti za destrukcijo. Nek gon, bolj družben kot individualen. Da pri tem celo sodelujem in kako to počnem, je bilo poglabljajoče se spraševanje, slično preganjavici. Jedla sem kruto ubitega zajca. Ne bom ustvarjala osebnega mita z zapisom, da sem ravno tedaj začela postajati agresivna.

V svojih poznih dvajsetih letih sem nehala jesti meso. Tedaj še ni bilo na voljo kaj prida živil za vegetarijansko prehrano, vendar nisem čutila, da bi mi manjkalo kaj mesenega; še sploh, ker se nisem imela za ljubiteljico mesne hrane. Prehrana nasploh je postala resen problem ob neki spočetka usodni diagnozi, ki sem jo dobila v začetku svojih zrelih let. Odpovedala sem se posegom ortodoksne medicine in se odločila za samozdravljenje, tudi s prehranjevanjem. Po Breussovi dieti, letu presne hrane in veganstva in nato spet vegetarijanstva sem se ponovno začela hraniti tudi z mesom. S tem sem sledila kolegu, ki se je ob nemoči zdravnikov, da bi postavili pravo diagnozo in zastavili zdravljenje, sam spravil na noge z dieto po krvnih skupinah.

Preobrnila sem zaplet v fragmentu Coetzeejevega Življenja živali. »’Toda vaše vegetarijanstvo, gospa Costello’, skuša rektor Garrard pomiriti razburkane vode, ‘izhaja iz moralnega prepričanja, mar ne?’ ‘Ne, mislim, da ne,’ reče njegova mama. ‘Izvira iz želje, da bi si rešila dušo.’«

Moje obnovljeno mesojedstvo je izviralo iz želje, da bi ohranila življenje s čim manj okrnitvami. Zdravnik specialist, ki me je diagnosticiral, bi rekel življenje samo. Prognoza preživetja, ki jo je sprva spremljala moja osuplost in zatem nejevera, je bila namreč pet let.

Namesto duše, ki je ne glede na literarno gospo Costello tudi moralna kategorija, je bila stava sama telesna substanca, temeljni pogoj živosti; investicija v tip prehrane in vse, kar ta utegne potegniti za sabo, ni bila v znamenju odpovedi, temveč jemanja. Naklonjena mi osebna zdravnica bi morda rekla, cena življenja drugega bitja za tvoje življenje. Moje nezavedno je kljub temu moralnem davku za domnevno lastno dobrobit zahtevalo še več. Neke noči mi je prijatelj v sanjah povedal: »Zdrava boš, ko boš zmožna pojesti kotlet.« Dieta za mojo krvno skupino je namreč izključevala svinjino. Skratka, manj skrbi in več veselja nad golim dejstvom, da sem živa. V praksi sem skušala uravnovešati skrbnost do živega s tem, kar sem razumela kot psihofizično podpirajoče lastni obstoj.

Ne gre zgolj za prehranjevanje.

II.

Na mojo veliko žalost že preminula teta Nada me je pred nekaj leti povabila na izlet, ki je vključeval obisk restavracije sredi neskončne in redko naseljene planjave v Liki. Skoraj ni bilo jedi, ki ne bi bila narejena iz svinjine. Popustila sem, se nenačrtovano predala obredju použivanja z neizbrisljivim občutkom nelagodja. Po kosilu je bilo slišati, da je ima restavracija lastno farmo in ponujena nam je bila možnost ogleda. Željna svežega zraka in živalske družbe sem se napotila do betonsko-lesene konstrukcije. Za ogrado ni bilo nobenih ljubkih majhnih prašičkov in radovednih odraslih svinj. Ob prizoru je zavest skrepenela. Do onemoglosti porejeni prašiči, med katerimi se večina ni mogla več gibati. Skladi sala, še zaviti v kožo. Razpotegnjena, nabuhla, komaj še uobličena telesa.

Komaj sem zmogla pot do vozila, čeprav sem se silila teči in poskakovati, da bi se znebila neznosne teže zaužite hrane. Pogleda prašiča, ki sem ga s tolažečim glasom povabila k sebi ob ograjo in je komajda uspel priti do nje, se ne bom nikoli otresla. Gledale so me človeške oči. Razumne in z nečim neberljivim v njih. Oboje me je dotolklo. Vendar nočem napeljevati na misel, kako žalosten je bil in kako je prosil za pomoč. Bila je moja žalost, moja prošnja brez upanja tam nekam proti nebu.

Tedaj sem spet prenehala jesti meso. Za nekaj let, do prekinitve vegetarijanstva med potovanjem po Boliviji ob manku zelenjave. Postala sem zagovornica skrbne, neindustrijske vzreje živali, obrednega klanja s čim manj trpljenja živali, spoštljivega uživanja mesa, ki naj ga ne skruni odpor. Prepričana sem, da noben režim prehrane ne bi smel biti povsem dogmatski, ker so človeški organizmi skupaj z osebnim utelešenjem kulturnih norm in lastnimi izkušnjami edino, kar je v območju človeškega zares individualno, specifično.

Androcentrizem vs ljubeča nevednost. Živali, s katero sem izmenjala pogled v tisti zame izkustveno prelomni situaciji, nisem bila sposobna podeliti lastne, vsaj delno avtonomne biti. Doživljanje, tisto, kar sem razbirala v njenih očeh, je bila projekcija, obup, ki sem ga iskala za tistim nečitljivim, ni bila njen, ampak moj. Spomnim se na požrešnega meniha iz Costerjevega Tila Ulenspiegla. Til ga je zaradi ljubosumja zaprl v kletko in ga pital … kot prašiča, do slabosti.

Ne želim zanikati, da življenje živali na opisani farmi, ki prekomerno hrani bodoče žrtve zakola, ni okrnjeno, suženjsko in trpeče, zagotovo pa ni trpeče, suženjsko in s tem okrnjeno na način človeških predstav in izkušenj.

Čutila in zaznavanje so strukturirani vrstno, naš svet je svetovje. Vsaka živalska vrsta, vsak »živeči sistem« ima v skladu s Santiago teorijo kognicije sebi lasten način procesiranja spoznanj. Ustvarjanje vednosti je obenem ustvarjanje sveta. Taka moč kreiranja sveta se dogaja v soodvisnosti s stvarjenjem drugih svetov in je lastna vsaki vrsti. Vse, kar lahko čustveno poštenega in moralno najbolj relevantnega nudim svojim živalskim kolegom in kolegicam, svojim takšnim in drugačnim žrtvam in tudi mučiteljem_jicam, je »ljubeča nevednost«. Tako me uči feministična teorija nevednosti.

Držo ljubeče nevednosti postavljam nasproti androcentričnemu, »moškosrediščnemu« pogledu na živali, ki posplošuje razumevanje in vrednotenje specifičnih izkustev in širi sebi priličen svet ne zgolj na druge skupine ljudi, temveč tudi na živali. Zato se sprašujem, ali velja koncepte, ki so fundament demokratičnosti, prenašati brez preostanka na svetove živali. In če že, katere osebe ali instance delajo selekcijo med njimi? Kako je možno, denimo, govoriti o uzakonjenju pravic živali po zgledu človekovih pravic in si pri tem privoščiti gnus ob pogledu na kose živalskih trupel na krožniku? Mar ne bi veljalo spoštovati vseh »svojih mrtvih« in njihovih posmrtnih ostankov?

Tako kot je v študentskih letih po lastnih besedah v avtobiografiji La Vie de Thomas Platter (1499, dostopna izdaja l. 1862, vir Georges Vigarello, Čisto in umazano) počel srednjeveški študent Thomas Platter, ki je svojega stalnega spremljevalca, mrčes, ob pranju perila in obleke v reki Odri zakopal v zemljo in vanjo nato zasadil križ.

Gnus in njegova premestitev Da, vem, kako neobvladljiva zadeva je gnus, silovit odpor, občutje ogabnosti česa. Dobro se znam včasih ponorčevati, včasih pa z razumom mirno analizirati razmerje svojega prijatelja A. M. z vrabci. Živi s fiksno idejo, da so se sistematsko spravili nanj tako doma kot v službi, kjer mu skozi okna najedajo do onemoglosti. Človek, ki se je kultiviral skozi zen, ki ga vsaj navidezno nič ne spravi iz tira, človek, ki vse razume in ki vse tolerira, pospeši govor in zviša glas, ko nanese beseda na ptičje mestno prebivalstvo. Težko je razumeti in solidarnostno začutiti, od kje ta neobičajen odpor, ta fiksacija, po moji presoji pa vendar nesrečen preostanek v usodi zena na t.i. Zahodu.

Očitno je treba nekaj povnanjiti, pospraviti v objekt odpora. Verjetno je v vsaki človeški psihi nesublimirani ali nekompenzirani del, preveč težaven in zatežen, preveč nemogoč, da bi se z njim nekako spravilo v lastni notranjosti. Sama sem si skonstruirala bolj transparenten predmet gnusa, kot je opisani prijateljev. Kljub temu, da rajši ne morim namerno, niti mrčesa ne, obstaja kakšna centimeter in pol do dva velika živalica, ob kateri me vsakič spreleti srh norega odpora in sem sposobna misliti samo še na to, kako bi jo čim hitreje in dokončno spravila s poti. Sovražim že sam trenutek, ko jo zagledam. Lazi, brzi ali počiva po domačih stenah, tako zoprno sploščena in migajoča z dolgimi tipalkami in nepreštevnimi nožicami. Po nasvetu prijateljice sem eno od njih nekoč še živo spravila v škatlo vžigalic in jo vrgla ven. Kar skupaj s škatlico, saj je bila kontaminirana tudi že ta. Mehkoba skoraj prozornega telesca je pričala o gotovi smrtni rani. Od tedaj ne poskušam več z reševalnimi akcijami. Zatekam se k najbolj efektivnemu načinu umora. Kaj je na njej takega, da bi mi nakazalo smer samoanalize, nisem odkrila. Vsekakor odbijajoče gomazi, morda, če špekuliram, gre pri odporu za genski spomin.

Antropologija, poosebljena v Mary Douglas in zapisana v njenih Miselnih slogih, pravi, da je v Leviticusu prav tako kot v določenih domorodskih skupnostih prisotna razvrstitev živali glede na določeno razmerje s človekom. Vse kar lazi, se plazi, mrgoli in gomazi je ogabno, samim živalim je pripisano, da so »gnusobe«. Antropologinja odlomek 11 iz Leviticusa interpretira na novo: niso živali nosilke gnusa, niso same tiste, ki so gnusne, gnusna je naša misel in občutek možnosti njihovega použitja. Moj odpor do tistih ubogih živalic morda ne izhaja iz nekakšnega povezanosti s tistim »grdim« v meni, kar je bilo potrebno izpljuniti in spremeniti v objekt gnusa (psihoanalitično abjekt). Gre za fantazmatsko možnost, da bi tisto »grdo« in že izvrženo morala pokonzumirati nazaj, skratka integrirati v svojo lastno predstavo o sebi. Je »grdo« ne živalica, ampak agresija, ki jo čutim ob pogledu nanjo? Se je treba končno sprijazniti s tistim »moško-agresivnim« v meni, feministki, ki ga že od otroštva naprej zavračam?

Vez med živalskim, možnostjo njegovega použitja in gnusom je precej komplicirana, presega moralno držo, etični kodeks skupine in konkretni prehranjevalni režim.

Ni preprosto, klub Coetzeeju in njegovi literarni vegetarijanki in pisateljici Elizabeth Costello. Njen literarni sin med zakonskim prepirom izjavi: »Med njo, ki se ji upira meso in mano, ki se mi upirajo polži in kobilice, … ne vidim nobene razlike. Ne vem, kakšni so moji motivi za to, in me tudi prav nič ne briga. Polži in kobilice so mi preprosto ogabni.«

Ogabni so živi ali mrtvi, dodajmo, živi menda zaradi asociacije, da se lahko mrtvi znajdejo na krožniku. Tako Coetzeeja nadgrajuje antropološko branje Leviticusa.

III.

»Doslednost je pošast, ki straši skromne duhove. Vsekakor lahko razlikujemo med uživanjem mesa in nošenjem usnja,« pravi lik rektorja Garrarda v Življenju živali. Če bi bila tudi sama Coetzeejev lik, se ne bi strinjala z njim. Ne morem podpirati patriarhalno-shizoidne vrzeli med javnim in zasebnim. Kako pomenljive in pomembne se zdijo ideje in poskusi njihovega udejanjanja pred očmi javnosti in kako z lahkoto se potlačijo njim nasprotne osebne navade in intimne prakse.

Pred obrokom se redko zahvalim za bivanje preminulim ribi, piščancu ali kravi. Še na misel mi ne pride, da bi naredila kaj takega, ko ponudim hčerinemu Popsiju košček posušenega račjega mesa. Živeče se medsebojno izpodriva. Kako androcentrično je negovati zgodbice o razumnih, igrivih, dobrodušnih delfinih ali prijateljskem podtalnem vezju med drevesi, medtem ko naša življenja pretresajo krutosti in slabi obeti za prihodnost. Značilne kontroverze med stvarnim in ideološkim zamegljujejo jasnost disputov o mesojedstvu, vegetarijanstvu, veganstvu. Delfini se igrajo s pliskavicami, ki med igro umirajo. Drevesa pod zemljo in nad njo bijejo svoje boje.

Zaveza Pravzaprav sem se spričo izziva, kaj je narava živega, tudi sama zazibala v varnem zavetju neke ideje. Bilo je leta 1995 v Pekingu, ob glamurozni kitajski otvoritvi 4. svetovnega kongresa žensk, ki ga je organizirala OZN. Na stadionu gromozanskih razsežnosti je nepredstavljiva množica nastopajočih v izdelanih koreografijah, poživljenih z mnogoterimi odtenki bleščavih barv slavila dan, ko se je začenjal eden izmed kitajskih pohodov po globalizirajočem se svetu.

Sredi fascinantne predstave, po vrstečih se množičnih programskih točkah je nastopil moment zatišja. Ples je uprizarjal odnos med ribičem in ribico, eno med mnogimi v jati. Ribice so igrivo kazale svoje bleščeče hrbte, medtem ko je ribič potrpežljivo nastavljal vabo. Bilo je očarljivo, tako zelo, da je trenutek, ko se je usojena mu riba ujela na trnek, deloval magično. Riba se je podarila, ni bilo možno, da bi bila ujeta brez svoje lastne namere žrtvovanja, nastopila je katarza. Pričujoča interpretacija se je izvila iz razmišljujoče samote v širnem Pekingu. Ne bi se ji odpovedala niti v zameno za najbolj želeno družbo na prireditvi.

Od tedaj živim v dovolj prilagodljivem prepričanju, da vsak obzir na drugo, drugega, ne glede na vrsto bitja, vključuje nezaznavno, ne-mišljeno in nepredstavljivo medsebojno pogodbo o dajanju in prejemanju, samožrtvovanju in sprejemanju žrtve. Predstavljam si, da naj bi kultiviranje družbe in osebni notranji razvoj temeljila na zaznavanju, ozaveščanju in prosojnosti teh doslej nevidnih odnosov.

IV.

Feminizem kritike skrbi: od žrtvovanja k lastni organizmičnosti Skrbstveno delo je tradicionalno in diskriminatorno pripisano ženskam ali dosojeno pozicijam, ki jih razumemo kot ženske.

Mnoge feministke in profeministe – kot bi bili nevidna opazujoča oseba na Magrittovi sliki Portret iz leta 1935 – skrbi tisto, kar nas bo pogledalo s krožnika. Kljub temu ni primerno slepo pristajati na vlogo, ki je postala avtomatizem v okviru režima, kako biti spol. Skratka, ženske po telesu, položaju, pripisani ali pridobljeni spolni identifikaciji nismo skrbne po defaultu.

Skrbnost naj bo vse-vključujoča. Torej pozorna tudi sama nase. Ni nujno dobro dejanje, kar se kaže kot dobro. In obratno. Včasih je največ skrbi za drugo_gega v pošteni brci, seveda simbolni ali imaginarni, nikakor ne konkretni.

Skrbnost in skrb lahko pojmujemo tudi z vidika cilja. Kaj takega je legitimno le v razsežnosti skrbi zase kot tiste instance, ki bo želela, hotela in znala skrbeti za živeče v bližnji ali celo daljni okolici. Skrbeti z občutkom. Prvo merilo take zmožnosti je telo.

Dobrobit telesa je pogoj svobode in načelne dobrohotnosti v neizogibni in mnogoplastni izmenjavi med organizmičnim vseh vrst. Skrbstveno delo, ki ne izhaja iz najboljše možne utelešene tebe ali mene v trenutku dejanja (tj. dajanja, ki se lahko zgodi tudi skozi paradoks z gesto odrekanja sebe ali česa drugemu, drugi), je zgolj ukrepanje v jarmu konvencij, matric ospoljenja, tradicionalistične morale, ideološko zapovedanega, nepreizprašanega dobrega.