/ 

Nekaj uvodnih misli k osmim razmislekom »Moje telo je samo moje«

Splav – Moje telo je samo moje – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

Pred leti so se začele razprave o novem družinskem zakonu. Niti tisti, ki so ga zagovarjali, ga niso znali demokratično utemeljiti, nasprotniki pa nikakor niso mislili kot civilna družba, ki nadzoruje demokratično oblast države. To je bil prvi napad katolikov, prepričanih, da je definicija družine nespremenljiva in enkrat za vselej definirana s Sveto družino, v našem življenju kot poroka moškega in ženske. Življenje se je v 2000 letih v marsičem spremenilo, demokratične sekularne države so svojim državljanom omogočile svobodno življenje, zato so se ob vse večjih dolžnostih prilagajali življenju, ki ni bilo več podobno kmečkemu kolektivizmu, ni več pristajalo na klerikalno uravnilovko in tudi ne na to, da bo pot k Bogu krojila kurija: ljudje niso več slabih dejanj pripisovali Hudiču, ampak so jih demokratične pravice naučile, da je nujno sprejemati tudi življenjske dolžnosti. Vsa razprava je bila srditi boj za politične pravice gejev in lezbijk, čeprav je družina lahko sestavljena tudi iz dveh vdov in njunih otrok ali pa iz dveh žensk in moškega… in seveda, tu je še vprašanje, ali sta dva še poročena, čeprav ločeno živita?

Življenje od nas zahteva individualne odgovore, ne pa pristajanje na zunanje obrazce, ki so vedno vladavina absolutne oblasti, kakršna Cerkev je. Cerkev nikoli ni branila človekove izbire, njegove svobode, ampak vedno samo svoje religiozne zahteve. Posledice svobode, ki jih je človek pripravljen sprejeti s svojimi odločitvami, so zanjo nekaj nedopustnega. Prekrški in kesanje in spet prekrški in kesanje in dve morali v žepu, kaj žepu, v srcu; to ja. Svobodna odločitev pa ne.

Cerkev ima preveč institucionalne moči, da bi lahko zaupala človekovim notranjim, duhovnim, tokovom, ki kakor vidimo, jih še vedno povsem ignorira zaradi stoletij oblasti in slasti, ki ju je bila deležna. Tako daleč je to šlo, da so mnogi prepričani, da je tudi Bog v oblasti Cerkve. Na svoj način bo vsak, ki se bo hotel tega otresti in ostati prepričan, da Bog je, moral sanjati nekaj podobnega kakor je Carl Gustav Jung ali imeti vizijo o tem, kako se Bog »poserje« na veliko in bogato stavbo cerkve.

Novi družinski zakon so želeli spraviti v meje katoliške zakonodaje, kakor da je namenjen samo katolikom. V demokratični državi smejo biti tudi ateisti in imajo seveda pravico do zakonov, ki bodo rešili njihove probleme tako, da bodo lahko ostali to, kar so, in da bodo dobro živeli.

Za vsakega je potrebno najti take rešitve in možnosti, ki ustrezajo individualnim potrebam državljana. Tudi zgodovina komunistično-socialističnega režima ni bila nikoli naklonjena dobremu življenju posameznika, ker je imela povsem enake nevrednote do individuuma kakor Cerkev, čeprav ateistične.

Zdaj že vemo, da se »tolčemo« za enakopravnost in ne za egoistični individualizem.

Na različnih področjih se vidi, da oblastništvo katoliške ideologije postaja vse bolj zgovorno in nepopustljivo. To je tista vera, ki jo Bog ne zanima, zato gre zares za klerikalizem, o katerem sem poslušala od svojih staršev in starih staršev. Njihovi poganjki predvojnega meščanskega liberalizma so spoznali, da je bil upor možen, če si bil ekonomsko bolje opremljen in si bil v srcu nepopustljiv frajgajst.

Iskreno so upali, da se bodo po drugi svetovni vojni v vseh človeških dejavnostih otresli klerikalizma, a jih je potem zagrabil ateistični klerikalizem ateističnega monističnega režima.

Tako kakor upamo na najboljše, v samostojni demokratični Sloveniji z volitvami zahtevamo pravico do odločanja o življenju in zahtevamo, seveda, tudi pravico do odločanja o sebi.

Za normalnega pravnika bi ne smelo biti značilno, da bo ženski vsiljeval nosečnost. Pa naj bo katolik ali ateist. Zdaj pa prav nenormalni pravniki želijo pravico do splava izbrisati iz slovenske ustave. Ali bodo izbrisali tudi vse druge pravice, ki jih imamo v bolnišnici? Saj moram podpisati, da se strinjam prav za vsako dejavnost, ki jo bodo izvajali na mojem telesu!!! Ali ti nenormalni pravniki ne vedo, da se mora vsak človek strinjati s tistim, kar se mu predlaga, da naj počne, spremeni ali ne počne oz. ne spremeni? To seveda velja tudi za vse psihične posege, kjer se telesa niti ne dotaknejo. Temu rečemo »prosto-voljno.« Ali bo šlo tudi vse to na ukaz, ker so zdaj ti pravniki pokazali, da že vedo, kaj je za človeka, še posebno za žensko, dobro??

  

  

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

       

Splav – Moje telo je samo moje – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

     

O avtorju / avtorici
Rojena 10. maja 1952 v Ljubljani. Diplomirala iz slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Petnajst let je delala v Plečnikovi knjigarni (Ljubljana) in prejela Schwentnerjevo nagrado za uvajanje kulturno-umetniških programov v trgovino s knjigami. Od leta 1994 je samostojna delavka v kulturi. Od leta 1980 dela radijske umetniške in kulturno-zgodovinske oddaje. Leta 2012 je prejela Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko Kaj je poetično ali ura ilegale. Leta 2015 je dobila Veronikino nagrado za knjigo Vrt. Pesniške zbirke: Madeira, Ganeš (1993), Svila in lan / Silk and Flax (1997), Ljubljana (2004), Jaspis (2008), Vrt, (2014) Azur/Himmelblau (2015). Druga dela: Intervjuji, Slovenska matica, Eseji (2011), Kaj je poetično ali ura ilegale (2011).