/ 

Duhovni horizont Srečka Kosovela

    
Srečko Kosovel  – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom

Srečko Kosovel: Vsem naj bom neznan, zbral in uredil Miklavž Komelj, založba Goga, 2019.

  

Spomladi sta pri založbi Goga izšli dve knjigi, v katerih je zbran še neobjavljeni del zapuščine Srečka Kosovela, ki vključuje pesmi, prozo, dramatiko, študijske zapiske, sprotne zamisli, načrte bodočih knjig in drugo. Knjigi sta obsežni, pregledni in kot taki – kot izpostavlja Miklavž Komelj, ki je gradivo zbral in uredil – dobra podlaga za nadaljnje študije.

Nisem poklican ubesediti kompetentno študijo, niti se mi ne zdi smiselno preveč ponavljati že poznanega o Kosovelovem jeziku. In še manj konstruktivno bi bilo zaobjemati celoto konteksta, ki ga vzpostavljata dotični izdaji, saj bi v tem poskusu zajeti vse bistveno moral izpustiti del “sočnosti”, ki je v živem bralskem vtisu in pa v tistih miselnih utrinkih, ki jih najpogosteje sprožijo ravno podrobnosti.

Moja naloga, kot si jo zastavljam v tem eseju, je kar se da iskreno in v enovitem miselnem loku podeliti svoje uvide v Srečka Kosovela – takšnega in na tistih mestih, kjer sem ga najbolj intimno doživel jaz sam, skozi prizmo moje lastne mladosti, pesniških poskusov in duhovnega iskateljstva.

  

***

   

S Srečkom Kosovelom sem se prvič srečal v gimnaziji. Tako kot številne, je takrat zgrabil tudi mene in seznanil sem se z nemajhnim deležem njegovega pesniškega opusa. Čeprav sem ga pozneje večkrat bral, pa je moja predstava o njem vselej ostala fiksirana na iste pesmi – variirala je kvečjemu s spreminjanjem osebnosti in konteksta mene samega. Zame je bil Kosovel talentiran in čuječen pesnik, dobro razgledan ter kot tak odprt (tudi) za avantgardno misel in inovacije, sicer pa občutljiv in ustvarjalno vitalen, umrl po dopolnjenem ranem 22. letu.

Po dotičnem branju pa nikakor ne morem ostati pri zgolj teh oznakah. V knjigah je zbran ves relevanten, še neobjavljen del njegove zapuščine, ki Kosovela pokaže tudi kot prozaista, dramatika, esejista, študenta ipd. Nasploh pa ga pokaže kot iskalca, strastnega in iskrenega, namreč: kot iskalca človeškega poslanstva v kozmosu.

Skozi pričujočo izdajo je bil Kosovel, brez vsake manipulacije in povsem transparentno, razprt kot silovit mislec, ki je bil obseden z idejami o eksistenci in človeškem (samo)izpopolnjevanju. Pričujoče besedilo bom zato namenil sintezi in komentiranju ravno teh idej, kot se kažejo v zapuščini.

  

***

  

»Najrajši se borim sam s seboj. / Ljubim samoto in šele od tam iščem poti k Bogu.« (II. knjiga, stran 27)

Vse, kar vemo o Srečku Kosovelu, pričuje o tem, da je slednjo misel nameraval še kako resno. Resda lahko podobno trdimo za marsikaterega pesnika; bolj tradicionalen poznavalec bi celo trdil, da sta prav samota in zasledovanje presežnega tisto, kar definira (tudi) pesniški poklic. Toda čeprav drži, da je pesnjenje sámo na sebi dejanje, ki izhaja iz posameznika in njegovih globočin, so pri Kosovelu številne silnice – ne zgolj pisanje poezije, marveč njegovo intelektualno in duhovno udejstvovanje nasploh – kazale v to isto smer. Bil je celostno predan v svojem iskanju resnic o človeku, kar se kaže v vseh medijih, skoz katere se je izražal.

To niti ni nepričakovano. Kosovel je torej, kot skoraj vsak mlad človek z iskateljsko žilico, v svoji misli in ustvarjanju zasledoval nek enoten univerzum – lahko bi rekli, da je v prvi vrsti skušal definirati svoj filozofski modus, ki pa je bil v isti sapi tudi-že njegov modus vivendi. Če se pri nekaterih avtorjih, ki svoje miselno ali umetnostno delovanje opravljajo kot hobi, ki se ne tiče njihovih osebnih življenj – torej kot kakšno vzporedno življenje – mučimo razbrati, kakšni so kot osebe, kaj zares mislijo in kako živijo, teh težav pri Kosovelu nimamo. Njegova govorica je neposredna, iskrena in kljub njeni raznolikosti je verodostojno trditi, da se skoznjo na več mestih izraža en sam glas, en sam Kosovel, četudi napredujoč in s časom vse bolj večplasten.

Še en zanimiv zapis, ki nam bo služil kot izhodišče za nadaljnji oris Kosovelove misli, gre takole: »Glavno je ali si zapisan v oni knjigi zgodovine človeštva, ki vodi k popolnosti in ideji / Človeka« (II, 32)

Tu je vredno nekoliko postati. Pozneje bom pokazal, da Kosovel »idejo Človeka« tesno povezuje z dvojim: svobodno voljo kot njenim pogojem možnosti in pa Kristusom kot arhetipom takšnega človeka. Kosovel je stalno razprt med lastno pozicijo in tistim, kar se naseljuje v njem in ga sili dalje, drugam. Kot vsak iskalec si zastavlja vprašanja: zanima ga, od kod človekov posluh za te silovitosti ter v kakšno življenje vodi poslušnost do njih. Spoznava, da je človeškemu bitju dana posebna senzibilnost, katere povečevanje lahko osmisli njegovo življenje; ga naredi za Kristusa. To senzibilnost nadalje povezuje z doživljanjem lepote in umetniškim ustvarjanjem. Iz te kapacitete in razprtosti pa Kosovel napravi tudi odgovornost – tako kot z vsako dragocenostjo, je tudi z dojemljivostjo za lépo (ki jo Kosovel nadvse ceni) treba ravnati skrajno previdno in odgovorno. Iz tega razvije nekakšen etični poziv, ki mu sam pravi »heroizem«, toda ta obstane bolj kot zvestoba samemu sebi in manj kot etična teorija.

  

***

  

Tu se zdaj vprašajmo: kje tiči »popolnost« – in kakšna je »ideja Človeka«? En Kosovelov zapis gre takole: »Usmiljeni Samaritan, praprispodoba sporazuma ljubezni narodov // V Kristu je pot do popolnosti«. Gre za eno od mnogih referenc na Jezusa Kristusa. Napiše celo pesem z naslovom Kristus. Takole gre: »Prišel bo kakor jagnje in lev / in bo razkrinkal laž in greh / blagoslov nosil po vseh poteh / in odpuščanje njegov odsev« (I, 98). V prvi knjigi najdemo tudi načrt za simboličen ep, ki ga je nameraval nasloviti Pot v Emavs, kjer pravi: »Toliko časa smo že brez Krista, srca so prazna vsa, duše potrte.« Sklep epa naj bi bil, da je treba živeti »z novo ognjevitostjo« (I, 99).

Menim, da Kosovelovo dojemanje krščanskega Odrešenika tu tesno sovpada s tem od še enega literatura, F. M. Dostojevskega. Tudi branje načrta Kosovelove nenapisane knjige Biti ali ne biti diši po vzporednicah z njim –»Poduhovljenje prirode« (ena od točk v manifestu knjige, II, 28). Kosovelove ponavljajoče se reference na Kristusa, spominjajo na prozo in esejistiko ruskega velikana, ki je razvijal podobne ideje in uporabljal celo podobno izrazje. Zatorej mislim, da je varno nadalje dodati še nekaj o tem, kam meri Kosovel z »idejo Človeka«, previdno sledeč pisanju Dostojevskega – in sicer na mestih, kjer se ta, tako kot Kosovel, sklicuje na ideal človeka, ki je (po njuno) Kristus.

V eseju Socializem in krščanstvo v zvezi s Kristusom, ki da je »ideal človeštva», piše, da je zanj značilna: »Vrnitev v neposrednost, v množico, a vrnitev mora biti svobodna, in sicer ne voljna, razumska, zavestna, ampak iz neposrednega, izjemno močnega, nepremagljivega občutka, da je to strahotno dobro.» (F.M. Dostojevski: Zapiski iz podtalja. Prevedla Urša Zabukovec. Beletrina, 2017. Str. 159-160) V zapisu Maša leži na parah pa Dostojevski oriše »Kristusov raj« kot stanje, v katerem »se bo vse začutilo in spoznalo za vekomaj.« (Zapiski iz podtalja, str. 154)

Tu je torej še enkrat razvidno, da je »Kosovelov« Kristus razumljen kot arhetip dovršenega razvoja človekove senzibilnosti: zmožnosti občutiti kar se da živo in intimno, neposredno in silovito. Tedaj, ko se »vse začuti« med sabo, smo hipoma vrženi v prostor pacifizma in zasledovanja lépega – v prostor, ki mu je skušal biti zvest (in res: gre za zaobljubo temu prostoru) tudi Kosovel, kar se bo docela razjasnilo v nadaljevanju.

  

***

  

Na tem mestu je vredno izpostaviti še eno točko iz Biti ali ne biti: »Filozofijo stran!« (II, 28), in opredeliti Kosovelov odnos do filozofije in njenih disciplin. Čeprav ni gotovo, kaj je nameraval sporočiti v tem razdelku hipotetične knjige, je v Goginih izdajah več mest, ki lahko služijo kot sidrišča za interpretacijo.

Kosovel mdr. zapiše: »Filozofija je okostje onega živega življenja, ki je umrlo, da je nastalo drugo: sodobnost.« (II, 60) To še zdaleč ne pomeni, da filozofije ni cenil; pomeni pa, da si je želel drugačnih poudarkov ali, predvsem, drugačnih izrazov, kot jih je srečeval v filozofiji. Čeprav je Kosovel študiral filozofske tekste in se tudi sam posluževal filozofskega mišljenja, ga je namreč motil formalizem, ki se skuša živi resnici približati šele skoz racionalno konstruiran posnetek. Pravi: »filozofija je posredna« (II, 60). Neposredna – ali živa – pa je umetnost. Ali z besedami Dostojevskega, ki jih je Kosovel izpisal iz Rusovih pisem: »Naravo, dušo, življenje in Boga spoznavamo s srcem in ne z razumom« (II, 420).

Naj pristopim še malo drugače. Na mestu, kjer Kosovel primerja kratkost človekovega življenja z večnostjo kozmosa (II, 31), se sprašuje: »In zato naj bi v tem življenju človek skril resnico? Vsaka roža, vsaka rastlina oblikuje po svoji volji sebe in človek bi se ne smel.« V tem odlomku se kaže nepogrešljiva razširitev konteksta. Mislim namreč, da Kosovel v svoji bežni kritiki filozofije bolj ali manj posredno kontemplira učinkovitejše načine izražanja, ki jih vidi v umetnosti, pri tem pa poudarja svobodo in voljo kot izhodišče posameznika in vsega njegovega (samo)udejstvovanja.

Tako se zdi, da je Kosovelovo problematiziranje filozofije zgolj stranski učinek te širše, splošnejše polemike, ki jo naslavlja na številnih drugih mestih. Navsezadnje je Kosovel pisec, ki ga muči upadanje živahnosti duha – zgoraj sem citiral mesto, kjer pravi, da je potrebno živeti »z novo ognjevitostjo« in zasledovati ideal Kristusa, ki ga lahko strnimo ravno v radikalno in gorečo predanost lastne biti [drugim bitim]. Kosovela torej skrbi, da filozofija nima potence rešiti sodobnega človeka pred malodušjem, ker da ji manjka neposredne nagovorne moči in nalezljive ognjevitosti. Podobno zaskrbljenost, sploh nad poizkusi odčaranja sveta, izrazi tudi Dostojevski v Zapiskih iz podtalja:

»Človek potrebuje zgolj samostojno hotenje, pa ne glede na to, koliko ga bo ta samostojnost stala in kam ga bo pripeljala. /…/ Eh, gospoda, kakšna svobodna volja bo to, ko bodo povsod same tabele in aritmetika, ko bo veljalo le dva krat dva je štiri? Dvakrat dva bo štiri tudi brez moje volje. Kje ste še videli takšno voljo?« (Zapiski iz podtalja, str. 31, 37)

  

***

  

Kosovelovo iskreno razmišljanje o človeku in večnosti se je izrazilo tudi v izoblikovanju določene etike, ki jo je v fragmentih nakazal in nadalje prepoznaval v avtorjih, ki jih je bral. V tem oziru mu je bil posebej ljub in domač Rabindranath Tagore, čigar odlomke je tudi prevajal. Prevede npr. misel, da mora biti »naše stremljenje po Najvišjem tako resnično in močno, da lahko vedno in povsod kljubuje volji množice.» (II, 448) In pa: »Veliko mogočnost lepote leži v njeni skromnosti. Umakne se slednjemu izmed nas in čaka molčé. Celega človeka hoče, ali nič; pa ne zahteva ga. Če jo zavrnemo, prenese to zavrnitev tiho, toda ostane v večnosti.» (II, 449) V obeh prevodih je vsebovana misel na absolutno, ki je tako zelo privlačila Kosovela. Namreč: lépo, večno, Najvišje.

To obsedenost sčasoma zvede tudi na razmišljanje o etiki. Zapiše denimo: »Delati slabo – v smislu dosedanjih etik – pomeni le v toliko slabo, v kolikor je človek špekulant. Kdor dela »slabo« iz heroizma, ne dela slabo, kdor dela dobro iz strahopetnosti, ne dela dobro.« (II, 33) Heroizem je tu potrebno razumeti v smislu kreposti, ki ni mdr. istovetna z naivno zaletavostjo ali predrznostjo. V istem zapisku piše Kosovel o »popolni zavesti svoje svobode« kot kriteriju za »absolutnost« človekovega delovanja, kar je tu ključno. Heroizem je torej mišljen kot način opolnomočenja, ki je emancipacija od slepote in neodločenosti, hkrati pa je obljuba uresničevati idejo Človeka, ki jo – kot sem utemeljil zgoraj – povezuje z doživljanjem lepote v duši, to pa je »etična vrednost« (II, 67) že samo na sebi. Taista ideja je navzoča tako v Dostojevskem kot v Tagoreju.

Slednjo Kosovel razume kot »glavno« (zgoraj), razume pa jo tudi kot gibanje – kot proces približevanja skozi dinamično iskanje in kultiviranje odnosa do dušnega poslanstva: »Gibanje zahteva, da se sami napotimo proti Bogu, iskat Njega, uresničevat resnice, ki nam jih je on napisal v duše.« (II, 34) Kot pogoj za to držo Kosovel predpostavlja ravno odločnost/pogum in pa poglobljeno zavest o svoji svobodi. Zato v vsem skupaj ne preseneča, da se zgoraj omenjeni zapis zaključi z izjavo-pozivom: »Življenje je heroizem.«

    

***

    

Kosovelov zaris ideala individualne odgovornosti – temelječ na heroičnem izvrševanju »poslanstv[a] resnice iskanja« (II, 89) vsakega posameznika, neodvisno od tendenc kolektiva – se kaže tudi v zapisu: »Kako vidi svet[, to] mora biti človeku vseeno, a vse [naj mu bo,] kako vidi in spozna človek sam.« (II, 56)

Vzeti nase breme, ki ga prinaša poskus heroičnega življenja, pa je, kot vsako življenje, pomenilo tudi trpljenje in občasno malodušje, ki Kosovelu nista bila tuja. Njegova pesem se glasi: »Veš kaj pomeni živeti / sredi bodečih žic / s trnjem okrog srca / iskati svoj poklic. // Biti« (I, 118). Ne ostane pa pri tem, brez da bi pokazal na zdravilo. Na nekem drugem mestu zapiše, zgolj v formi ideje, sintagmo: »kozmični optimizem« (I, 729), ki je ne razvije, a za katero slutim, da se kaže v zapisu, kjer simpatično pravi: »Kaj če so [rože] bolestne ali vesele /…/ moje so rad jih imam, če so najubornejše najslabše, one cveto za veliko noč.« (I, 505) Predvideva torej optimizem, ki izhaja iz zavedanja o širšem kontekstu in posebni vrednosti življenja, iz katerega bo vsak razvil potrebni pogum vztrajati trpljenju navkljub.

Pri celotnem izpeljevanju je Kosovel precej ekscentričen – poudarjam, da tudi v tem, da se izogne moraliziranju. Nasprotno: na listič si celo napiše tole opombo (kaže, da kot komentar na Tolstojevo Vstajenje): »Vsi smo krivi pred Bogom, zato ne smemo drug drugega kaznovati (ječa – zapor – temnica) / Grešnik naj kaznuje grešnika?« (II, 397)

Če Kosovelovo duhovno iskanje krene visoko v nebesa, se vselej sklene na trdnih tleh – v človeku samem. Človek, ki je sam zase merilo vseh stvari, zaznava, kar je zanj najvišje, hkrati pa je v svoji naravi pogojen in »grešen«.

A ne glede na to, če je Kosovelov ideal tudi naš ideal, lahko skupaj z njim prikimamo posebnosti človekovega življenja, kot tudi poklicanosti k heroični zavezanosti naši lastni, individualni poti. »In kakor ptica v perotih / zraka napiti se / in v labirintih, na neznanih potih / skriti, potopiti se«, piše Kosovel v pesmi Padati – o sentimentu, ki nam je vsem skupen.

    

***

    

V zaključku bi rad zgolj na kratko resumiral že povedano. V eseju sem sintetiziral in ponazoril, o čemer se je Srečko Kosovel po kosih razpisal na več mestih, in sicer njegove razmisleke o tem, kaj je po njegovo ideal človeka in človeštva; kako sta pogoj možnosti za ta ideal človekova svoboda in volja; kako je uresničitev tega ideala ravno posledica izpopolnjene zavesti o lastni svobodi; kako ima pri tem ključno funkcijo umetnost kot neposredni izraz človekove duše; kako pripisuje doživljanju lepote etično vrednost; kako je ta kapaciteta – doživljanje lepega – zvezana z idealom človeštva in Kristusom kot zgledom le-tega; in da je zasledovanje tega zgleda, kar imenuje heroizem, hkrati že način osmislitve življenja.

Pričujoči knjigi torej odpirata prostor za svojevrstno imerzijo v Kosovelovo misel in, nasploh, v njegovo tekočo osebnost. Oboje je izmuzljivo in v stanju nenehnega magmatskega snovanja in razkrajanja, na kar opozarja že naslov izdaj, vzet iz Kosovelovih verzov: »Vsem naj bom / neznan.« (I, 63)

Kompetenten vstop v zajetno zapuščino omogočata še Komeljeva spremna eseja, ki sta objavljena v drugi knjigi in ju priporočam v branje vsem zainteresiranim.

    

***

    

Naj tu sklenem ta portret Kosovela-iskalca, ki pravi sam zase, da išče »novih zemlja /…/ novih luči večno tajnih, nerazodetih« (I, 84). Toda te luči, kot smo videli, niso lastne zgolj njemu. Čeprav se je zatekal v samoto, sam trdi, da od tam – kot številni, čeprav vsak na svoj način – išče »poti k Bogu«. Kar je bilo razodeto njegovemu srcu, to bo razodeto tudi drugim, ki bodo hodili po lastni poti z odprtim srcem.

Srečko Kosovel je, v tem smislu, naš brat v duhu. Zato tudi pravi: »Jaz žarim v dušah ljudi / kakor topla luč prižgan / jaz sem jim prijatelj / neznan« (I, 85). Morda nas bo naše razodetjedoletelo prav s Kosovelovo poezijo.

  

     

Srečko Kosovel: Dve pesmi iz knjige

  

Snežna noč (str 695)
 
 
Noč je svetla sama od sebe.
V atmosferi svetlobe lije soj
kakor elektrika tajne duš
ki so v pogovoru med seboj.
 
Tiho je tiho v belem srcu.
Stolpovi sijejo kupole sijejo
ceste sijejo sijejo strehe
Mirno je v duši sijanje
odsevanje tihe snežne noči
 
   
***
  
 
* (str 704)
 
Kot v zlati mrzlici drhtim
boječ se za vsak svoj korak
moj cilj: zdaj mrem, zdaj grem za njim
moj eros: krvaveči mak.
  
  
  

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

    

Preostali prispevki in literatura na portalu

Srečko Kosovel  – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

O avtorju / avtorici
Letnik '98, rojen v Kranju. Trudi se bivati v več krajih in časih hkrati, a mu ne uspeva. Od nekdaj ga vleče na Mediteran. Sicer ljubitelj filmov, peščenih plaž in gotskih cerkva. Kar je, je zmes matematike in mistike. Tudi urednik na portalu Pesem si in finalist Prangerjeve Mlade kritike.