Zakaj bi bilo danes smiselno brati dela Danila Kiša? Ravno zato, ker ni »umeščen«. Umrl je še preden je dobil Nobelovo nagrado, ki se mu je resnično nasmihala, in še pred vojno, ki je za dalj časa uničila vse oblike kulturnega rafinmaja.
ponoči si izmišljava sinjo ptico
spletiva še belo kletko
iz najinih teles
belo kletko za sinjo ptico teme
pišem za te,
ki so jih imeli za nore,
ker so si razbili glavo ob oblakih
Morje zbere svoje posrebrene otroke
pod mesecem.
Morje meče stran pesek podnevi.
Morje oblega in se umika.
Vendar pa mi je čas, ki vse prinaša in odnaša, podaril lep jesenski dan, ki bi ga bilo škoda pozabiti.
Takrat si me prisilila.
Da pobegnem. Sebi in njim.
Prascem ki se skrivaj smejijo
ker ne ješ.
Slišim pesem.
To niso ovce, niso ptiči.
Ni človek, ni njiva.
Ne neha.
Eden je komunist, drugi musliman. Ostala sta neopredeljena levičarja. Prijazno se zbadajo in govorijo čudaške, a resnične zgodbe o velikih korporacijah in umetnikih.
Ementalec si,
z mogočno grivo si zvrtal vse te
luknjice v sir.
Vsem bi rad zaklical k soncu razprostrt:
če je greh živeti, je življenje – smrt!
Delavka Tereza, svet je tako lep …
Zaradi preobilice prihodnosti
smo vse stvari odlagali na boljše čase,
kot bi ne vedeli, da so se boljši časi iztekali,
medtem ko smo odlašali.
Vrtela se je, v prah vtiskovala neskončno pirueto, označevala zemljo, jo dražila z žgečkajočim podrsavanjem, jo izzivala, ali se upa tudi ona pijano zavrteti.
naj se jutro
tokrat ne odbije
od naročja, kjer te čutim.
naj mi da še to svetlobo.
Reci ogenj
in tebi bo toplo.
Če bom živel, očem še katero noro med ljudi dati.
