/ 

Da si umažemo roke

Susan Curtis – rezidenca DSP – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Angleška založnica Susan Curtis v  rezidenci DSP

Susan D. Curtis nastopa včasih kot avtorica, urednica, prevajalka ali kot direktorica Istros Books – založbe, ki jo je ustanovila, da bi angleško govorečemu občinstvu približala pisanje in kulturo JV Evrope. Študirala je literaturo in javno umetnost na univerzi Roehampton in magistrirala iz izobraževanja (uporabna lingvistika) ter objavlja lastna dela (romane in poezijo) ter prevode.
Istros Books je neodvisna založba, ki se osredotoča na literaturo Srednje, JV Evrope in Balkana z motom »kvaliteta nima meja«. Objavlja sodobno leposlovje in znanstveno literaturo ter pozabljene klasike. Vodilo založbe je odpreti okno v srednjo in jugovzhodno regijo Evrope in predstaviti čudovite zgodbe, ki izhajajo iz teh bogatih, fascinantnih kultur. V angleškem prevodu je založba izdala marsikaterega slovenskega avtorja oz. avtorico – Gabriela Babnik – Dry Season, Evald Flisar – My Father’s Dreams, Three Loves, One Death in A Swarm of Dust, Mojca Kumerdej – The Harvest of Chronos, Dušan Šarotar –Panorama, Aleš Šteger –Absolution, Goran Vojnović –Yugoslavia, My Fatherland in The Fig Tree, ter seveda dela Slavoja Žižka in druge.

Da si umažemo roke

Arheologija
Kot bi od nekdaj vedela
da se mi pod kožo skriva
okostje skrivnosti
sem držala besedo ‘arheologija’
pod upognjenim jezikom
kakor kamen, izrit
iz rečne struge, ali čelno moreno
toka ledu, ki je dolbel
– ped za pedjo –
skozi moj trup.

Izgovarjala sem njeno tujost
s težo prerokbe,
nepoznano stvar, priletelo
v predmestni vrt.
Kot bi bila žlahtna
starinarka, kar mi je
bilo odrečeno, sem kopala vase,
kjer mišica ovija kost
– kakor papir kamen –
in poudarjala obliko, obris.

Odločne roke
sem zadirala v zemljo
mesa, kjer tok
radosti, premešan
z usedlino bolí,
ustvarja notranje plasti,
vzpone in zatone
carstev, zgrajenih
med našim govorjenjem
in sanjajočim snom.

Izkopavanje je lažje
od dela rekonstrukcije
tega potrpežljivega sestavljanja koscev, tega
polaganja nazaj v nadrobno celoto.
In fosili, ki ostanejo za
pošastmi iz davnine,
niso nikoli skalna prevara
ampak čisti, resničen spomin, čakajoč rok, izurjenih
v umetnosti obnavljanja.

Edini prihodnji poklic, ki me je kot otroka resnično zanimal, je bila arheologija. V mislih sem se videla v daljnih puščavah, kako zatopljeno presejam pesek in puščam rokam, da gladijo in razpoznavajo stoletja zakopane artefakte. Predstava je bila seveda pretirano romantična in brez vsake povezave z angleškim predmestnim svetom, v katerem sem odraščala. V svoji pesmi uporabim obliko besede ‘starinarstvo’, ki je bila predviktorijanska beseda za arheologijo, v dneh, ko v družbi še malone nihče ni verjel v obstoj dinozavrov in v svet pred človekom, raziskovanje pa je bilo omejeno na stare predmete in besedila. Takrat sta mi bili tako ta beseda kakor težko izgovorljiva ‘arheologija’ tuji kakor meteoriti iz vesolja, obenem pa zunaj dosega družbenega in izobrazbenega okolja, iz katerega sem izhajala.

Mary Anning in Charles Darwin sta kajpada vedela za obstoj dinozavrov že zgodaj v 19. stoletju in oba plačala ceno, ker sta govorila resnico. Veliko jih je mislilo, da so ogromne kosti in zobje, zakopani v zemlji, Božja igra ali kamni čudnih oblik, a resnica se seveda zna prebiti na površje, pa najsi bo skozi zemljo ali skozi našo podzavest.

Zdi se mi, da smo vsi pisatelji morda tudi arheologi: kopljemo v dno nas samih in naše preteklosti, da bi našli plasti zgodb ali tem, ki bi jih radi raziskovali in razumevali, navsezadnje pa predstavili širšemu svetu.

Upala bi si reči, da živimo v času, ko znova poskušajo nadzorovati in omejevati spoznavanje – tokrat ne cerkev, ampak korporacije in razni osebni interesi. Vem, da se je med prvim zaprtjem javnega življenja prodaja knjig povzpela v nebo in upam, da se bo ta povratek k branju nadaljeval in da se bomo pisateljice in pisatelji odzvali na ta klic s tem, da si ne bomo nikoli pozabili umazati rok, ko z vseh zornih kotov iščemo avtentičnost nas samih in s tem zavozlanega položaja človeka. Za nami je nekaj težkih let, ampak čeprav zdaj sije sonce in nas vleče, da bi pozabili, upam, da bomo ohranili v mislih, da je naše delo meriti globine – iskati, preizpraševati in razodevati.

»Obljubljen pa ni spomenik. (Kdo, ki je še kar na bojišču, hoče spomenike?) Obljuba je, da jezik opaža, da nudi zavetje izkustvu, ki je terjalo, ki je vpilo.«

― John Berger, And Our Faces, My Heart, Brief as Photos (2005)

Prevedla Nuša Rozman

Preostali prispevki in literatura na portalu 

   

Susan Curtis – rezidenca DSP – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

O avtorju / avtorici
Susan D. Curtis nastopa včasih kot avtorica, urednica, prevajalka ali kot direktorica Istros Books – založbe, ki jo je ustanovila, da bi angleško govorečemu občinstvu približala pisanje in kulturo JV Evrope. Študirala je literaturo in javno umetnost na univerzi Roehampton in magistrirala iz izobraževanja (uporabna lingvistika) ter objavlja lastna dela (romane in poezijo) ter prevode.