/ 

»V kraljičini senci« in videointervju

Rebecca Thomas – Igor Divjak Odisejevo zatočišče – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

VIDEOINTERVJU:  Rebecca Thomas,  valižanska pisateljica, je bila gostja Društva slovenskih pisateljev v okviru projekta Odisejevo zatočišče. Z njo se je pogovarjal Igor Divjak.

Prevod odlomka iz romana In the Queen’s Shadow (V kraljičini senci)

  

PROLOG

Leto 911

Noč je bila grozna za ježo na prostem. Po uri drveža na konjskih hrbtih so bila oblačila para skozinskoz premočena in niso mogla nič proti mrazu. Moški je s priprtimi očmi sanjaril o svoji topli postelji. Na obrazu njegove žene pa je bil prostran nasmeh. Težko je bilo sploh kaj videti skozi gosto odevalo oblakov ali slišati skozi oglušujoče žvižganje vetra. Noč je bila kot naročena za njene načrte.
»Sva že blizu?«
Ženska se ni zmenila za njegovo vprašanje in je pognala konja v še hitrejši tek. V galopu je prejahala več drugih razmočenih polj, preden se je nazadnje ustavila pod skupino dreves.
»Ni mi jasno, zakaj mora biti to srečanje taka skrivnost,« je revsknil moški, potem ko je prišel do sape. »Zakaj ne bi mogel tvoj brat priti na dvor?«
Tišina. Njegova žena je stala povsem pri miru in strmela v temo. Nekaj čakala. Ali nekoga.
»Æthelflaed? Kaj pa je?«
»Nič, Æthelred. Vse gre po načrtu.«
»Kje pa je potem tvoj brat?«
»Ne bo ga.« Iz teme klic drugačnega glasu.
Æthelred je planil za prvo drevo. Toda moški, ki se jima je približeval, je bil videti poznan.
»Grof Eadric! Kaj pa vi tukaj?«
Æthelflaed in Eadric sta se spogledala. Grof se je nasmehnil. »Æthelflaed me je prosila, naj pridem. Kraljica je sklenila, da potrebuje Mercija novo vodstvo.«
»Kaj?! Mercija je vendar moje kraljestvo. Jaz sem tukaj kralj.« Æthelred se je obrnil proti ženi, šibek glas se mu je tresel. »Æthelflaed?«
»Tako kot pravi Eadric, Mercija potrebuje novo vodstvo,« je ravnodušno odgovorila Æthelflaed.
»Kaj, se misliš poročiti z Eadricom?« je siknil Æthelred. »Trapa si, če se ti zdi, da se bo to obneslo. Grofje ne bojo nikoli sprejeli Eadrica za svojega kralja. Uprli se bojo.«
Ob pogledu na nož v Eadricovi roki je utihnil. Zdaj se ne bo rešil z besedami.
Stekel je.
A ni prišel daleč. Padel je z glavo naprej po tleh, v sredini tilnika je bila lično zakopana puščica.
Æthelflaed je spustila lok. »Nak. Nikoli več se ne bom s kom poročila.«

POMLAD

1
Čez 6 mesecev

  
Gloucesterska umazanija in hrup na Angharad nista naredila posebnega vtisa. Iznad nje je kašljalo iz oblakov in blato ji je uničevalo nove čevlje. Čeprav so bile ulice ozke, to ni ustavilo trgovcev, da se ne bi prerivali za sleherni prostorček, kamor bi se še lahko postavilo stojnico. Angharad je v želodcu upajoče zastokalo, ko je stopala mimo skladovnic nepoznane hrane, a se prodajalci sploh niso zmenili zanjo – najbrž v prepričanju, da dekle pri trinajstih nima denarja, ki bi ga lahko zapravilo.
Med stojnicami so švigali otroci, ki so se igrali nekakšno igro. Enkrat ali dvakrat so ji nekaj zaklicali med tekom mimo nje, vendar jih ni razumela. Zmerom ji je šlo dobro pri urah angleščine, kjer se je učila slovnico in prebirala zapletena besedila o Bogu. Nič pa je ni pripravilo na jezik, kakršnega je slišala tukaj, živega na ulici. Otroci so govorili hitro z naglasom, ki ga ni poznala.
Na ulici je bil prevelik direndaj za to igro. Že drugo dekle se je zaletelo naravnost vanjo.
»Pridi se igrat z nami!«
Angharad se je vsaj zdelo, da je to rekla. Oklevala je.
»Angharad!«
Angharad je preslišala znani klic in stekla za dekletom, vesela izgovora, da se lahko izmakne mačehini slabi volji.
»Angharad!«
Videla je rumene lase, ki so vijugali skozi množico pred njo. Tekla je za njimi, odločena.
»Angharad!« Mačehin glas je bil zdaj že dlje stran.
Toda rumeni lasje so izginili. Angharad je planila v še hitrejši tek. Preveč hiter. Končala je na kupu na tleh. Pred njo se je pojavila roka in jo potegnila na noge. Dekle z rumenimi lasmi se ji je smehljalo, klepetajoč v angleščini.
Angharad je v stiski zmajala z glavo. »Počasneje?« je pazljivo zaprosila.
Dekle je zažarelo. »Valižansko?«
»Znaš valižansko?« je osuplo vprašala Angharad.
»Malo, ne veliko,« je počasi odgovorilo dekle. »Ime mi je Ælfwynn.«
»Jaz sem pa Angharad.«
»Igrala z nami?« je vprašala Ælfwynn.
Angharad je začela pritrjevati, a se ustavila. Od padca ji je na rokah ostala kri in na obleki blato. Mačeha bo besna. S sočutnim nasmeškom ji je Ælfwynn podala kos blaga.
»Angharad!«
Predolgo je bila pri miru. Angharad se je z vzdihom obrnila in pogledala mačehi v obraz. V Eleninih očeh se je kuhal žolč.
»Kaj se pa greš? Očetu delaš sramoto, ko takole tekaš naokoli.«
»Samo pogovarjala sem se z Ælfwynn,« je začela Angharad.
»In kdo je Ælfwynn? Kakšna beračica?« je siknila njena mačeha.
»Ne,« se je Angharad obrnila, da bi jo predstavila, ampak rumenolasega dekleta ni bilo več.
»Nimava časa za take trapaste igrice. Greva.«
Med vračanjem po ulici v nasprotni smeri se je mačehina tirada nadaljevala. Ko je opazila blato na Angharadinih čevljih in obleki, se je še bolj ujezila. Angharad je znala lekcijo skoraj na pamet. Hči kralja Hywela je. Od nje se pričakuje, da se vede tako, kakor se spodobi za plemkinjo. Pričakuje se, da je ubogljiva in tiha in dostojna. S svojim obnašanjem dela očetu sramoto in njej preglavice. Mačeha bi svoje napore veliko raje osredotočila na vzgojo lastnih sinov. Navsezadnje ima štiri.
Angharad ni več poslušala. Mačeha je bila vzor plemkinje. Lase je imela lično spletene v kite, ne da bi ji en sam pramen uhajal iz njih. Angharadini lasje pa so bili pojava z lastno voljo. Krtačiti jih ni imelo nobenega smisla. Mačeha je imela vzorno držo in je hodila s počasnimi, premišljenimi koraki. Ahgharad je raje tekla. Zakaj bi z zamudo prihajala, kamor želiš? Angharad je pogosto potrebovala nove čevlje.
Lekcije je bilo nazadnje konec, ko sta prispeli v cerkev. To je bila prva kamnita stavba, ki jo je Angharad videla v Gloucesterju. Cerkve ji niso bile nikoli prav posebej pri srcu. Bile so vse enake – mrzle in neudobne z zahtevo po tišini. V njihovem mraku so bili tudi zmerom moški, ki so prežali in čakali, da stori kaj narobe. Gloucesterska cerkev ni bila nič drugačna.
Pokleknila je zraven mačehe in zaprla oči. V nekaj minutah so jo kamnita tla začela gristi v kolena. Zavzdihnila je. Mačeha je bila mnenja – ki ga je Angharad od nje pogosto slišala –, da je pomembno moliti dolgo časa, zato da lahko vsi jasno vidijo njuno pobožnost. In tu, pod budnim očesom tujih voditeljev v nepoznanem mestu, se je Angharad bala, da bo primorana moliti še dlje kakor običajno, da bi naredili dober vtis.
Bum! Zvok vrat, ki jih je nekdo preveč ognjevito odprl in zaprl. Zvok hitrih korakov. Angharad si ni mogla kaj, da ne bi pogledala. Na eni strani je bila mačeha, popolna in angelska s sklonjeno glavo in zaprtimi očmi. Toda na drugi strani se jima je pridružila še ena ženska. Bila je približno tolikšne starosti kakor njena mačeha, je ugibala Angharad. Ampak na njej je bilo nekaj zelo drugačnega. Oblečena je bila vsaj enako lepo kakor mačeha, če ne še lepše, in lase je imela vsaj enako, če ne še bolj urejene. Toda medtem ko je imela roke sklenjene v molitvi, glave ni imela sklonjene. Z očmi, ki so bile široko odprte, je švigala po cerkvi. Ujela je, da jo Angharad gleda, in ji pomežiknila.
Angharadino mačeho so kamnita tla navsezadnje le porazila. Toda ko sta, znova mukoma počasi, odšli proti vratom, jima je sledil zvok hitrejšega para korakov – ženska je naglo hodila za njima. Angharad se je skoraj spotaknila, ko se je ozrla čez ramo. Ni še videla ženske, ki bi bila tako brez sramu!
Dohitela ju je na stopnici pri vhodu v cerkev. Angharadina mačeha ji je vljudno pokimala, a so ji ustnice razdraženo trznile. Ta ženska očitno ni bila spodobna družba.
»Dobro jutro,« ju je pozdravila ženska v topli angleščini.
»Dobro jutro,« ji je uradno odgovorila Angharadina mačeha v svoji značilno popolni angleščini. Morala je biti vljudna – za Angharadino mačeho ni bilo nič v življenju pomembnejšega od vljudnosti. In Hywel jima je naročil, naj bosta do Mercev karseda prijazni, torej je bila vljudnost še bolj pomembna kakor običajno.
Ženska se je obrnila k Angharad. »Kako pa je ime tebi?«
Angharad je ostrmela. Odrasli ji navadno niso posvečali nobene pozornosti! »Angharad, hči Hywela.«
Ženska se je poznavalsko nasmehnila. »Od kod pa si, Angharad?«
»Iz Dyfeda,« je plaho odvrnila Angharad.
»In uživaš na obisku v Gloucesterju?«
»Ja, zelo zanimiv kraj je.« Mačeha ji je naročila, naj vse opiše kot »zanimivo«: nevtralen, varen pridevnik.
»Temu pa ne morem oporekati!« je pomežiknila ženska in se obrnila nazaj k Angharadini mačehi. »Zelo ponosni morate biti na svojo hčer. Z možem vama je v veliko čast.«
»Ni moja hči.«
»Se zgodi,« je sočutno odvrnila ženska. »Občudujem vas, da ste jo tako lepo vzgojili.«
»Iti morava.« Zrak okoli njene mačehe je bil nevarno leden.
»Kajpada. Ne bom vaju več zadrževala. Na svidenje za zdaj.« Nasmehnila se je Angharad in odšla z enakimi naglimi koraki.
»Prijazna je bila,« si je drznila reči Angharad na poti nazaj v tabor.
»Tiho bodi!« je bevsknila mačeha.
Napeta tišina se ni pretrgala, dokler nista prišli do praga njenega šotora. Angaharad mačehe še nikdar ni videla tako jezne in lahko je uganila, zakaj: zasmilila se je tujki. Mačeha ni mogla prenesti sramote.
»Hudo si osramotila očeta,« je siknila. »Vaditi boš morala angleščino. S težavo se pogovarjaš najpreprostejše stvari s tukajšnjimi ljudmi.«
Angaharad si ni mogla kaj, da se ji ne bi oči napolnile s solzami. Ženska je bila tako prijazna. Rekla je, da bi morala biti mačeha ponosna nanjo!
»Pripraviti se moram za zvečer, pojdi!«
Angharad je odtavala iz šotora. Skozi oblake se je začelo prebijati sonce, zaradi česar so se ji oči še bolj solzile. Potegnila si je en čevelj z noge in začela z njega trgati blato, ki se je strdilo okoli pete.
»Angharad! Kaj pa počneš?«
Angharad je še naprej trgala. »Čistim čevlje. Umazani so,« je šepnila.
Par rok ji je iztrgal čevelj. »Ne skrbi. Ulice so tako blatne, da bojo spet umazani, še preden boš zvečer prišla do dvora.«
Angharad se je nasmehnila skozi solze. »Hvala, Edwin.«
Njen brat se je sklonil in ji nataknil čevelj nazaj na nogo. »V očkov šotor grem. Srečal se bo s svojimi svetovalci in hoče, da pridem zraven. Ni mi jasno, zakaj.«
»Lahko pridem še jaz?«
Edwin je z usti začel tvoriti obliko »ne«, ki jo je Angharad tako dobro poznala, a ko je zagledal sled solz na njenih licih, si je premislil. »Naj bo, ampak morala boš molče sedeti v kotu.«
Angharad je poskočila v zrak in nazaj na tla, ne da bi se sploh še spomnila blata na čevljih, in stekla proti očetovemu šotoru. »Počasi,« je zaklical Edwin za njo.

  

   

Prevedla Nuša Rozman

  

  
Rebecca Thomas – Igor Divjak Odisejevo zatočišče – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Rebecca Thomas je štipendistka Britanske akademije za postdoktorski študij na Univerzi v Cardiffu. Doktorirala je na Oddelku za Anglosase, stare Skandinavce in Kelte Univerze v Cambridgeu. Raziskovalno se posveča zgodovini, kulturi in slovstvu srednjeveškega Walesa, še posebej preučuje, kako se v srednjeveških besedilih kažejo dojemanja identitete. Spomladi bo izšlo njeno delo Zgodovina in identiteta v zgodnjesrednjeveškem Walesu. Leta 2022 bo pri založbi Gwasg Carreg Gwalch izšel tudi njen srednjeveški roman za mlade odrasle Dan Gysgod y Frenhines.