/ 

Pet pesmi in videointervju

Danilo Lučić – Odisejevo zatočišče – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

VIDEOINTERVJU: Z Danilom Lučićem, gostom Društva slovenskih pisateljev v okviru projekta Odisejevo zatočišče se je pogovarjal Igor Divjak.

včasih pridejo dnevi raztreseni in suhi · vse otrpne kot mrak
· ne prežijo name ne zveri niti jaz sam · nimam kaj reči
pod nebesno kapo · lepo mi je samo kadar jem in kadar
se praskam · čudno je kako šele v tišini vse stvari prihajajo k tebi

· pravzaprav je najlepše na svetu slišati kako si živ · istočasen
s smehom otroka in klikanjem pokrova zippo vžigalnika ·
takšen sem lahko tudi brezbrižno mrtev · z nasmehom olivnega
olja · narišeš popoln krog z vejico v pesek · val ga zabriše ·

narišeš spet popoln krog z vejico v pesek · kaj da ne ·
ampak zakaj bi moral ubesediti ko lahko gledam
neko žensko kako plete · svoboda ne pomeni môči in sméti
ampak ne morati · jaz sem samo statist praznine

zadovoljen s svojo plačo · kaj če je tam zgoraj v globini
pravzaprav prazno · kdo se bo takrat zadnji smejal ·
brez razloga · sonce zahaja in jaz se nasmiham

   

*** 

   

Skupni imenovalec vrst

  

me slišiš!
če boš kdaj napisal da sem preverjala meje
česarkoli
ti bom odtrgala glavo z ramen

zakotalila
po svojem dostojanstvu

glej kako se raztapljajo kontinenti
žanri se razhajajo
zabij sebi glavo v to

poezija je.
v srcu gozda pokopališče

vrste so lahko tudi betonske plošče
in pod njimi otroški obrazi
lahko so poročne fotografije (nasmehnasmehnasmehnasmeh)
pa tudi celovita tišina v kateri prede črna mačka

besedila
rastejo skupaj
jaz se bojim da ta glava veliko govori

  

*** 

  

Formatirano obvestilo o vsebini

   

Za potrebe razpisa sem sestavil svoje življenje.
Leta pološčena, počesana, nadišavljena.

Starša, prijatelji, dekle, sorodstvo, hišni ljubljenčki
Vsi živi/zdravi nasmejani.

Jaz rečem – Dober dan –

Spet rečem – Dober dan –

Že stotič, se mi zdi – Dober dan –


samo noro klikajo ure

spodaj s hodnika
se drenja med rumenimi neonkami in zelenim itisonom
vonj kot kadar se kuha kava

  

*** 

   

Disciplina nabojnika za simbole

  

tvoja ljubezen so mi raki in školjke
moji spomini so rezila

nekomu se bova naredilia labirint:
v tebi je en jaz, ki ga sovražim,
čeprav si ti tisti, ki iz mene sovraži mene v tebi

je čas v letu, ko se iskri v zraku,
če je nekdo rekel mrak,
je to zato, ker je bil mrak

ponavljanja ubijajo
kako lahko ima noge nekaj, kar je nekoč bilo drevo

rafalni objemi
človek prezimi na drugem telesu

prišlo in minilo premirje
mene pozabili v rovih.

Ogenj velik. Ogenj lačen.
Ogenj vsakemu izmed nas.

   

*** 

   

Primeri, obrazec & poetika

   

specifična gostota samote
smrt je elementarna mati prihodnosti

življenje zapleteno h koncu
pozornost je neizogibna kot v muzeju

nežna preproga brez želje da bi bila trdno stališče
ženske iskrene kot neometane hiše

strah, da me pokopljejo neoblizanega

nikoli nihče ne bo začel vojne
pikniki postajajo procesije

organogeneza tišine

zgubane mrtve slive in grozdje
kosti oreha

zamiži in se čvrsto ujame
– nič ne začenja

  

   

Prevedla Kristina Prah

  
Danilo Lučić – Odisejevo zatočišče – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Danilo Lučić se je rodil leta 1984 v Beogradu. Diplomiral je iz srbskega jezika in književnosti na Filološki fakulteti v Beogradu, kjer je tudi magistriral iz humanističnih znanosti. Objavil je dve zbirki pesmi: Beleške u mehkom tkivu (2013) in Šrapneli (2017). Je pisec člankov in esejev za različne regionalne časopise in spletne portale. Bil je eden izmed organizatorjev večerov poezije ARGH! in urednik založbe Kontrast. Živi in dela v Beogradu.