Nejka Jevšek – Anarhistova antologija – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Anarhistovo antologijo mladih pesnikov in pesnic sta uredila Vid Karlovšek in Lenart Sušnik.
Nekje v ozadju sopihanje otrok
in pred mano tvoje naročje polno potepuških mačk
nebo se razpira
prežene iz zgodnjega večera
vročino kamnov pod tvojimi stopali
zakorakaš v vodo
potopiš v plimo roke
ustvarjaš kroge
in mi jih pošiljaš nazaj
na obalo
v svojem popolnem mrtvaku
umirjaš vodo
in nihče ni opazil tega trenutka
kako so ponoči tvoji sandali obležali na pomolu
kako so ostale tvoje hlače na vejah
lepljivih od smole
nihče ni opazil kako so zrasle skale
kako so zvezde brnele
kot mrčes ob polni luni
kako brezbrižno sem snela prstan
in ga za zmeraj izgubila
kakor sem izgubila poletje
v mokri sledi na tvojem hrbtu
Nihče ni opazil trenutka
ko naju je našel dan
ko se ti je na vratu
zasušil vonj sladkih fig
in sline
in kako si zjutraj nisi mogel
nadeti hlač
zato sem ti posodila dlan
ki mi je nisi nikoli vrnil
in še zmeraj
sramežljivo
zakriva tvojo goloto.
***
Kako tiho
izginjam v to ljubezen
ko spiš
čas se razgrne
v tvoji bližini
v sobi tvojih rok
kjer je vse
mirno
in toplo od noči
se prvič
spravim s svetom
Pred tvojim oknom
krater megle
gola drevesa
polna božičnih lučk
zvok utrujenih avtobusov
in sledovi
prvega snega
vse to
se kruši
ob naporu jutra
in premiku tvoje roke
ki zdrsne
z mojega telesa
zjutraj
ko še spiš
je stanovanje polno
črepinj
dotiki
vžgani v dno džezve
in vsi odtisi
najine bližine
ki ji ni nikoli uspelo
postati ljubezen
zjutraj
ko še spiš
se zdi vse tako vsakdanje
tako podobno
vsakemu jutru
ki sva ga preživela
v tej postelji
Zima počasi kaplja
z golih vej
pred tvojim oknom
kot da je še
toliko časa
kot da se
čisto nič
ne končuje.
***
Nič ne vem o lapuhu, o biologiji
o kondenzaciji spomina
še manj o zgodovini
Nekaj vem o vlaku
ki potuje neskončno počasi
do predzadnje postaje na Češkem
Nekaj vem o Sari, čeprav premalo
čeprav bi se najini življenji skoraj zgrešili
in potem nikoli ne bi začela pisati te pesmi
Nekaj vem o prezgodnjih urah v tujem mestu
o tankih belih kodrih, ki jih najdem v rokavu
in o ljubezni, ki se zasuši na vhodnih vratih
Tako je preprosto od mrtvih obuditi ljubimke
zašepetati, da si zadnja in najboljša
da ti dolgujem vse življenje
in da o vsem tem nekaj vem
Potem shraniti tvoj bel las v rokav
oditi na vzhod
in te (za)pustiti
v pesmi.
***
Slutila sem te v pokanju lesa
v presledkih groma
slutila sem te v besedi
še preden sem jo zapisala do konca
v drobtini na rjuhi
ki je sredi praznine moje postelje
ležala kot ubita sabljarka
slutila sem te v vrtinčenju prahu
v smradu, ki veje iz hiše ukradenega otroštva
povsod si že bil, preden sem naredila prvi korak
tudi kamenje v Rovinju
je že poznalo mokroto tvojega hrbta
preden sem prvič legla k tebi
in mrtve žuželke v laterni
in kondomi v smeteh
in pozlačen okvir za sliko
v kateri sva bila ujeta
že dolgo pred tem
zato sem te takoj spoznala
med razpokami, skozi katere je v pomlad
drla neznosna vročina
tja si se stekal kot reka
v kateri sem že kot otrok
pustila svoje blatne stopinje
***
Za B.
rada bi
da mi pokažeš
vse svoje kraje
črno-bele filme
stanovanje v Moskvi
rada bi
da me bolijo tvoje kosti
pregibi tvojega telesa
da v njih izgubljam
potrpljenje
ljubezen
čas
rada bi dala roko
v predal
kjer se še valjava med prahom
in starimi vstopnicami
za predstave
rada bi
samo enkrat
prišla pravi čas
za vse zamude prej
in potrkala
nežno odklenila
kupila rože
rekla
oprosti
obrisala čas
rekla
tu
in zdaj
in končno
