Pesnik, prevajalec, dramatik in mladinski pisatelj Boris A. Novak (r. l. 1953 v Beogradu) dela kot redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Bil je aktiven v gibanju za demokratizacijo slovenske in jugoslovanske družbe, eden ustanoviteljev in urednikov Nove revije (1987), predsednik Slovenskega PEN-a (1991-96), organizator humanitarne pomoči za begunce in pisatelje v obleganem Sarajevu (1991-95), predsednik Mirovnega komiteja (1994-2000) in podpredsednik Mednarodnega PEN-a (od l. 2002).
Nagrade: 1978 Zlata ptica, za pesniško zbirko Stihožitje, 1978 Tretja nagrada na natečaju Radia Slovenija za radijske igre, namenjene otrokom, za Nebesno gledališče, 1984 Nagrada Prešernovega sklada, za pesnitev 1001 stih, 1990 Sovretova nagrada, Društva slovenskih književnih prevajalcev za prevod pesmi Stéphana Mallarméja, 1995 Jenkova nagrada Društva slovenskih pisateljev za zbirko Mojster nespečnosti, 1998 Zlati znak, Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti za verzološko knjigo Oblika, ljubezen jezika: recepcija romanskih pesniških oblik v slovenski poeziji, 1998 Častni seznam (Honour List) najboljših del za otroke in mladino, ki ga pripravlja IBBY (International Board on Books for Young People), za pravljico Mala in velika Luna 2000 Bosanski stećak, mednarodna nagrada Društva pisateljev Bosne in Hercegovine, za pesniški opus, 2010 Velenjica, za pesniški opus zadnjih 10 let, 2015 Župančičeva nagrada mesta Ljubljana za Zemljevide domotožja, prvo knjigo epa Vrata nepovrata, 2017 Veronikina nagrada za ep Vrata nepovrata, 2018 Prešernova nagrada za življenjsko delo
Srečna duša, naj te vso večnost ziblje tvoje ljubljeno morje. Občasno pa, lepa duša, dvigni sidro in se pridi osvežit pod slap Savice! Čakam Te. Greva na Triglav, ti plezaje in plesaje, jaz pa šepaje in šepetaje …
Rumeni opričniki, kako si drznete rohneti
nad nežnimi dekleti, z Sieg Heil pozdravljati pokveke,
moj spomenik ukrasti, da bi pljuvali – prekleti
landsknehti! – na moj rod, nebo, prostost, na boj stoletij?!
Sedemnajst komunistov, ki so v gosjem redu
kolesarili iz Ljubljane čez Trojanski klanec
na že zasedeno Štajersko,
da bi se zoperstavili Tretjemu rajhu
Da bi naredili nemogoče.
Med njimi je bil tudi moj oče.
11 To je SF: pločevinasti izstrelki so skopali plitve, smodeče se kraterje.
12 80 metrov stran od ceste je Matthew našel raztresene ostanke svoje matere
13 Daphne Caruana Galizia. Bila je novinarka. In prav zato je
12 80 metrov stran od ceste Matthew našel raztresene ostanke svoje matere.
Bodimo, kar smo zmeraj bili, kadar je šlo zares in za nohte: borci in borke za jezik in za lepoto, za dostojanstvo svoje umetniške poklicanosti ter za človečne odnose v naši skupnosti in družbi!
