Katja Grcić– Igor Divjak – Odisejevo zatočišče – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
VIDEOINTERVJU: Katja Grcić, hrvaška pesnica, pisateljica in dramatičarka, je bila gostja Društva slovenskih pisateljev v okviru projekta Odisejevo zatočišče. Z njo se je pogovarjal Igor Divjak.
le da je verz prost
nikjer objema razen tistih brezplačnih
mučim se z dialektiko in ona z menoj
Matija zakaj si shujšal
nikar ne reci da naključno
jaz sem izkrivljen trikotnik, ki so ga stlačili v teorem in mu rekli: tu bodi,
vrnili se bomo –
vendar se niso
izpovedujem se vsemogočnemu bogu
in vam bratje:
nihče mi ne manjka
vendar
nekaj
nekje
vztrajno molči
nikakor da bi reklo
zemlja sem, potrebujem zrak
***
oksimoron
gozd, kjer je bilo morje.
park, kjer je bilo pokopališče.
s čimer smo zazidani, raste iz tega cvetje?
od flore in favne nikoli ne vem
katera je katera.
vedno, ko te sanjam, se nekaj razlije.
po mesu, si zobe čistim z nožem. (tako so to počeli moji stari)
sklicujem se na besede, ki jih vsi razumejo
in katere imajo najmočnejši emocionalni naboj:
ljubezen, družina, platno.
ne vem ničesar o pentagramu v baptisteriju.
če otroci lažejo, pomeni, da se bojijo.
če odrasli lažejo, pomeni, da se bojijo.
rada verjamem, da sem bolj modra, kot včeraj
in da vem več.
oksimoron, to je zimski dopust.
***
IRACIONALNE ŽENSKE IN ŠTEVILKE
puščati stvari, naj gredo k vragu, da zaradi njega spodvijejo rep in so nestabilne,
čakati da on: prevede Fausta, izkoplje preostale rudnine, osnuje mesto.
med tem časom pustiti lase in z njimi oviti svet kakor z vozlom,
biti preteča nežnost modrine, žalostna ženska z nabreklimi prsmi.
učiti se stilistične figuralike:
izogibati se zavisti, zlobi, zajedljivosti in aliteraciji,
se skoraj zajebati pri vsaki od teh postavk.
pristajati na tisoče polovičnih rešitev, vse dokler se neka ne izkaže, kako hodi po vodi.
kakor pes iz zavetišča se bati kolesa in kante za smeti,
se spočiti na tleh, v položaju mrliča, na pol poti od smrti zaradi obešanja (vsi se premislijo v trenutku, ko ni več možnosti vrnitve)
izgubljam talent za erotiko, postajam skolioza v pornografskem filmu,
prinašam žalost, kjer ji ni prostor niti čas,
ljudje me ne dodajajo, večinoma me izvzemajo, preveč pomnožena si, pravijo,
prihajaš kakor PI s temi neštevnimi decimalkami,
kdo bi to trenutno lahko prenesel,
mi imamo probleme v pisarnah, ti pa v glavi.
manjka mi morje (v morju se nikoli ne premisliš)
***
sestra:
prišla je v čudni obliki in precej pozno.
mama je že šla čez šestdeseta.
a vseeno, tu sem, sestra.
bila je vse o čemer sem, kakor se pravi, sanjala.
lepa, mehka, bujnih skodranih las, pripravljena na igro.
in sva se igrale:
položila je
roko na moje lase
jezik v moja usta
prst v mojo nožnico
in rekla
1. imenuj me on
2. bodi kar si zamislim
3. pokori se
4. ne dotikaj se mojih prsi
5. odjebi
želja – oksidirano železo.
tuja teorija, stroga in tragična napaka.
vlečem se ven polna vode, polna pluča vode,
peljem se domov, tresoča se.
mama mi reče:
kaj je? ali ni to sestra po kateri si tako hrepenela? ho? kaj je zdaj? ti ni všeč? le kdo bi ti lahko ustregel …
delam se, da je ne slišim
dneve in dneve sedim na skali in jemljem puščico iz vratu:
če sem jelen, bom izkrvavela
če sem nebo, bom vijoličasta
če sem ženska, ( ) kam grem?
***
Ofelija je padla s kolesa in
asfalt se je vtkal v njen obraz.
pet rimskih cesarjev je priseglo na dobroto,
neka slamica trave si je zaželela biti kamen,
nek kamen je naposled poletel, brez kril
in zavesti o zlohotnosti tega dejanja.
kri je topla le kadar je sveža
duša je metulj v nacionalnem parku,
zaščiten, da tega niti ne ve.
ko prihajaš, mi prinašaš darila
oblak je prazen, tla pokajo pod nogami romarjev –
sveto mesto je tam, kjer se razhajava
***
severni vozel
sedla sem na severni vozel: tam je hladno, mračno in dolgoročno.
nedokončani stavki stavkajo v kurzivi –
nagibajo se kakor pijane ženske in naposled spregovorijo resnico.
pa vendar, papir je bedna forma, okrasna, dekorativna
šablona v katero se vtiskuje marsikaj:
Ludwiga drugega, žensko, ki je šla med redovnice,
plié, ki sem sem se ga naučila v enaindvajsetem letu.
spotikam se ob lastni teritorij.
poslušam cvetove, kako padajo z lilije.
ženske so se odrekle oblek, vendar ne tudi krone. Namesto žezla,
izvoli post in herezijo: ne izstopaj iz sebe teden dni.
vse bomo pretočili in spremenili:
vodo v vino, zrak v peno, kozla v raka,
moškega v žensko.
Prevedel Jurij Hudolin