/ 

Prebližnji mamuti

Mamuti
Jernej Županič: Mamuti, zbirka Prišleki, LUD Literatura, 2018

   

Mamute, romaneskni prvenec Jerneja Županiča, bi lahko označili kot retrofuturistični roman, saj delujejo kot vizija prihodnosti, povedana iz preteklosti. Po eni strani je to še vedno svet težke industrije, ki so jo v Britaniji, kjer se roman tudi zaključi, že v 80. razrukale reforme Margaret Thatcher, po drugi strani pa so glavni pogon te industrije mamuti, ki nastajajo v tovarni tretjega sveta in jih torej lahko razumemo kot nekakšne biohibridne organske robote z razvito zavestjo.

Prav zaradi mešanice elementov Mamuti dajejo občutek, da se dogajajo v preteklosti in v prihodnosti. Ta dvojnost, včasih celo nekakšen literarni kubizem, je za Mamute značilna na več ravneh. Gre za svet, ki je predvsem spočetka s sabo stalno kontradiktoren na ravni dejstev in na ravni interpretacij teh dejstev, kar pa ne nikakor ne deluje kot postmodernistična potujitev, ampak kot logika tega sveta oz. pripovedovalca, ki ima težave z razbiranjem sveta, čeprav – ali prav zaradi tega ker – naj bi bil dober opazovalec. Ponekod ni jasno, ali so misli in dejanja njegove ali njegove žene, nekaj se je zgodilo, a se v bistvu ni zgodilo, predstavi nam svoj motiv, a se kasneje popravi … Opravka imamo skratka z nezanesljivim pripovedovalcem, kar pa niti približno ne pomeni, da znotrajliterarni svet izgublja na verjetnosti. Morda tudi zato, ker Županič te prijeme uporablja predvsem v začetku romana, kasneje pa jih opusti.

Protagonist romana je obenem tudi občasni pripovedovalec Maks Vrhovnik. Dele romana izkušamo prek njegove prvoosebne pripovedi (žena, prijatelj-mamut …), ko je v vlogi antropologa ga upoveduje tretjeosebni personalni pripovedovalec, ki v poglavjih o ustroju znotraliterarnega sveta (ladjedelnica, Mrtvi otok, barža …) postane avktorialni. Tu so še kratka, včasih poetična poglavja o pokrajinah, pa tudi poglavja, kjer spremljamo prijateljico Maksove žene ali druge mamute. Skratka, menjajo se tako prizorišča kot načini pripovedi. Županič v Mamutih vzpostavi kar nekaj linij, ki včasih ostanejo epizode, ter tako pripomorejo h gostoti opisanega sveta. Morda Mamuti zato delujejo kot film, ki je nastal iz pilota nikoli uresničene serije. In morda prav zaradi tega uvajajo nek povsem samosvoj in sodoben izraz.

A v tej odprtosti linij in njihove nezaključenosti, menjavanju perspektiv, nezanesljivega pripovedovalca se seveda zastavlja vprašanje kohezivnosti romana in teme ali, preprosteje rečeno, o čem Mamuti govorijo? A morda velja isto vprašanje zastaviti malce drugače: kaj je travmatično jedro Mamutov? Kaj je tisto zamolčano, okoli česar roman kroži, ker ga ne more izreči neposredno?

Mamuti ne obravnavajo mamutov le s perspektive nekega delavskega razreda, migrantov ali družbene margine, ampak tudi oz. predvsem skozi interakcijo, ki jo ima z njimi občasni narator Maks. Opazimo lahko, da se Maksu v pogovoru s prijateljem, mamutom Branetom, večkrat zareče kaj, kar odkriva njegovo netoleranco do mamutskih bojev za enakopravnost.

Roman si ne zatiska oči pred tem, da se mamuti Maksu na trenutke gnusijo oz. da mu glede njih preprosto uidejo tudi rasistične – oz. natančneje, specistične – asociacije. Tako izpostavi Branetovo basanje z jabolki in njegovo klokotanje ob pitju čaja. To je rasizem, povezan z ugotovitvijo Jacquesa-Allaina Millerja v seminarju Extimite (ekstima kot razbitje preproste dualnosti intime, ki razmeji znotraj od zunaj), kjer je na drugem moteč prav njegov užitek, ki je v svoji ekscesnosti moteč za subjekt.

Odnos z Branetom dopolni Maksov ambivalenten odnos do mamutov, ob čemer Mamuti večkrat namignejo, da se utegne mamutskost nahajati bliže Maksa, kot si ta želi priznati oz. kot nam to želi neposredno priznati roman. Maks je očitno zaznamovan s prisotnostjo mamuta med svojimi najbližjimi, glede česar roman sicer nudi kontradiktorne indice. Prav na tej osi Mamuti ustvarjajo odlično tenzijo. Še posebej, ker je Županič mojstrski v odlašanju in prikrivanju informacij, nikoli ne bo povedal preveč in za zgodbo pomembnih dogodkov ne bo uvajal skozi velika vrata in z dramatičnim stopnjevanjem. V zgodbo stopijo kvečjemu kot odmev. Tudi to pripomore k romanovi ambivalenci in odprtosti.

Tako Mamuti zgolj nakažejo neko odsotnost v Maksovem življenju, odsotnost, ki ga stalno opozarja, da je meja med njim in mamuti tanjša, kot se zdi, če sploh obstaja. Drugi/tujec se nahaja v subjektovem jedru in Maks mu v končni fazi ne more pobegniti. Iz tega vidika je zanimiv tudi njegov »poklic« oz. hobi antropologa za polni delovni čas: čeprav se na prvi pogled zdi, da so mamuti njegova strast, da stalno potuje v njihovo bližino, ker ga tako zanimajo, gre morda ravno za nasprotno, namreč za vzpostavljanje distance do mamutov, do njihovega življenja. Prav antropološko preučevanje kot odnos, ki vpeljuje distanco, mu od mamutov omogoča oddih. To distanco Županič formalno odlično izpelje v poglavjih z antropologom, ki obiskuje mamute in kjer narator postane tretjeosebni personalni.

In mogoče lahko ravno v povezavi s tem razumemo množenje linij, množenje zgodb, ki naj prekrijejo to prvotno travmo, ki naj čim bolj zakodirajo in zabrišejo to, kar se tako jasno izpostavlja v uvodnih poglavjih: mamutstvo, ki je Maksu vse preveč blizu in ki ga poskuša postaviti na distanco in ga razumeti prek hladnega, antropološkega pristopa. A potlačeno se bo vrnilo in morda tudi zato ton konca romana cikne na klasike znanstvene fantastike kot sta recimo Soylent Green ali pa Planet opic. Kar pa moramo še vedno razumeti v kontekstu Mamutov: nič ni razrešeno, občutek imamo, da se je sicer zgodilo nekaj velikega, a kot skozi celoten roman je tudi tu glavni problem interpretacija. Mamuti so skratka odličen roman, ki v svoji odprtosti ne izgubljajo kompaktnosti.

   

    

    

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

     

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Robert Kuret
O avtorju
Robert Kuret. Po izobrazbi profesor slovenščine. V praksi kulturni delavec. Po duši robot.