Atmosfera in njeni zdrsi

Fantastični, nadnaravni elementi v pripovedi ponavadi funkcionirajo kot eden ključnih elementov ustvarjanja atmosfere. Kot namiguje že besedilo na platnici Kozjeglavke, kratkoproznem prvencu Zarje Vršič, se tu vzpostavlja navezava na dve pomembni tradiciji, tradicijo gotskega hororja in nadrealističnih eksperimentov, ki so poskušali dati besedo nezavednemu. Gre skratka za upodabljanje sveta, ki svoje učinke dosega predvsem prek preseganja empirije realizma verjetnega in nujnega, ki se torej odpira sanjskemu. Poglavitni problem Kozjeglavke je predvsem ta, da ji ta atmosfera večinoma spodleti. Sanjske podobe ne dosežejo svojega učinka. Zakaj je temu tako?

V Kozjeglavki marsikaj brbota, a to brbotanje se večinoma dogaja na površju, ne prihaja nekje od spodaj. Zgodbe se velikokrat dotikajo disfunkcionalnih družinskih odnosov, tako partnerskih kot starševskih, a jim manjka pripovedne ostrine. To sicer ne pomeni, da zbirki spodleti pri tem, da bi pripovedno eksplicitno naslavljala lastne patologije, kot to recimo uspešno počne Samanta Hadžić Žavski v zbirki kratkih zgodb Serijski morilec. Dokaz za to je, da Kozjeglavka ni ravno prežeta s humorjem, čeprav ima zanj kar nekaj nastavkov oz. situacij, ki bi lahko izpadle humorno ali pa ki izražajo trud, da bi. To seveda, da ne bo pomote, ni glavna zbirkina slabost, saj to tudi ni njen zastavek. Glavni vtis je, da želijo kratke zgodbe Vršič brbotati pod površjem, svoje teme, travme, vrtince predstavljati z nadnaravnimi elementi, v detajlih, v občasnih sunkih pod pripovedno plahto, ki nagubajo njeno površino in dajejo vtis, da se pod njo nekaj dogaja. Prav tu pa vznika ključni antagonizem zbirke, ki je tudi njena glavna slabost: v kar nekaj zgodbah enostavno pove preveč, da bi ustvarila (skrivnostno) atmosfero, in obenem premalo, da bi vzpostavila neposredno konfrontacijo s travmo pripovedi.

Če to po eni strani deluje do bralca rahlo podcenjujoče, pa na drugi strani kaže, da se je avtorica zadeve morda lotila na napačnem mestu. Tako je prisotnost fantomske osebe hitro razkrita kot pokojna sestra; zombi mačka boleče očitno namiguje (in prav zgolj namigovanje je v tem kontekstu problem) na partnerski odnos, ki vztraja, čeprav ga fant želi pokončati; pokvarjena ura, darilo tašče in tasta, očitno signalizira zastoj v partnerskem odnosu; morilec svoji žrtvi izreče točno tiste besede, ki jih ta potrebuje za svojo punchline repliko; moškega leta po tem, ko je zapustil ženo in hči, na pozabljenega otroka spomni mrtva srna, saj je tudi hčer klical – Srnica (da bo povezava ja jasna) itd. Zgodbe se torej spotaknejo ob nekem eksplicitnem momentu, ki uniči poskus grajenja skrivnostno brbotajoče atmosfere: kar je suvalo pod plahto, je za hip pogledalo na površje, česar pa zgodbe kot da nočejo pripoznati in nadaljujejo v svojem tonu in ritmu, ki pa je že sabotiran. Po drugi strani pa se včasih zaključijo v nekem navidezno pomenljivem detajlu, ki naj bi kot da razpiral pripovedni svet v novo skrivnost, kar pa prav tako deluje kot nek umetno namontiran učinek, saj ne poglablja atmosfere, ampak le poudarja njeno odsotnost.

Vse povedano postane očitno pri tistih zgodbah, ki v zbirki delujejo: »Satanski tango« in »Štrcelj«, ki se vsaka na svoj način lotevata ekscesnosti nekega telesnega dela. Če ima »Satanski tango« v sebi velik šund potencial (v najboljšem pomenu te besede) v smislu eksploatacije elementov gotskega hororja in atmosfere, pa je »Štrcelj« zgodba, ki predstavlja ideal, h kateremu teži celotna zbirka: ta zgodba najbolje realizira učinke, kjer se nam vzrok teh učinkov izmika, saj ne pridemo niti blizu njegovemu poimenovanju (če je to sploh mogoče!) in ravno zato prav »Štrcelj« najbolj prepričljivo predstavi skrivnostno in tesnobno atmosfero neke izolirane deklice, katere mladost zaznamuje bivanje pri babici in obiski skrivnostnega strica s štrcljem. To je zgodba, ki je očitno skrivnost tudi za samo sebe – in prav zato je lahko skrivnost tudi za nas, prav dejstvo, da se tudi sama vrti okrog nečesa neizrečenega, pa jo postavlja v vrh zbirke.

»Satanski tango« po drugi strani nakazuje drug neuresničeni potencial zbirke, in sicer v smeri šundovske gotike – morda so simboli zgodbe očitni, a tisto, o čemer govori, ni poimenovano, in ravno to je pomemben gradnik atmosfere, zgodba nam ne skuša na koncu ničesar pojasnjevati, ampak sledi svojemu toku. Ta malce šundovski potencial izraža tudi »Preobrazba« (šund tudi v smislu šundovskega duha neobremenjenega pristopa do pisanja in nekoliko pripovedne nonšalantnosti, ki se tiče odnos do t. i. visoke in resne umetnosti): punca saksofonista se spremeni v saksofon, a zgodba to svojo idejo hitro domestificira in podolgočasi. Povsem odsotna so telesna komponenta in telesni detajli transformacije. Zgodba se kot da noče odpreti telesni ekscesnosti človeškega posaksofonjenja, s čimer bi tvegala vstop v šund. Namesto tega stremi k zadržani in resni »umetniški« drži in tako razpade na zgolj nekaj zanimivih, a preveč abstraktnih idej. Tako tudi naslovi, kot so »’Vzemi viagro,« in »Umrl boš z mano, ti prasec« zgolj namigujejo na nek šundovski užitek pripovedovanja, a ta ostane nerazvit.

Večina zgodb Kozjeglavke torej ne razvije učinka svojih nastavkov, saj delujejo precej nehoteno matematično, shematično, skoraj preveč premišljeno, s čimer ne razmahnejo zapomnljive atmosfere, kjer bi fantastični elementi šele zares zaživeli. Pri tem se kot primerjava ponuja recimo kratkoprozna zbirka Tempirana bomba Blaža Kutina (prav tako izšla pri Cankarjevi založbi), ki v svojih najbolj uspelih zgodbah začrta fantastično atmosfero in logiko zgodb izpelje do absurdnih posledic, pri čemer je hipna atmosferičnost njegovih zgodb povezana ravno s tem, da nikdar ni jasno povedano, od kod prihajajo. Občutek, ki zgodbe Kozjeglavke vsekakor preveva premalokrat.

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: