Otroci v Sarajevu smo verjeli v pionirsko prisego. Nekdo me je prepričal, da nas Tito vse opazuje na ekranih, ki jih ima v svoji pisarni v Beogradu, in da bi, če bi prisegel pri Titu in se zlagal, on potem umrl.
Marko je bil dejansko zadnji od slovenskih avtorjev v Italiji (po Pahorju, Rebuli, Košuti in Kravosu), ki mu je uspelo v pisateljski karieri prehoditi pot od začetkov v za Ljubljano tržaškem zakotju do slovenskega Parnasa.
Dezorientalko tako berem trojno: kot bogat vir za razumevanje zgodovine Irana, kot pripoved o razcepljenem sodobnem subjektu v globaliziranem svetu ter kot (precej dostopen) literarni eksperiment.
A tisto naše smrtno, nevirtualno telo je tu, ko je treba pomagati, demonstrirati, kričati, govoriti, peti, izpisovati transparente, delati lutke, plesati, štrikati, kuhati, obiskati
pozabljene … pobožati, poljubljati, zjokati se skupaj.
Za tako stanje je odgovorna vsa politika, odgovoren je tudi velik del civilne družbe, še zlasti pravna
in politološka stroka. Še svetovni aktivist Slavoj Žižek se očitno izogiba komentarjem o Janezu Janši. Vse neodzivanje prispeva k videzu Janeza Janše kot normalne desnice.
S problematiko (ne)prikritega družinskega nasilja predstavlja razen metafore nasilja, ki se je v času njegovega nastanka vršila nad filmsko produkcijo, predvsem metaforo trenutne globalne krize.
Branje romana mi je priklicalo iz spomina filme Jeana Luca Godarda. Igranje s konvencijami filmskega medija je pri njem sredstvo za dramljenje gledalca, za njegovo aktivacijo.
Filmska različica je v nasprotju z romanom materino zgodbo razgrnila v mnogo večji meri. Za to je razen prečiščene scenaristične podlage zaslužna predvsem izjemna igralska kreacija osrednje junakinje, igralke Judite Franković Brdar.
Županič v Mamutih vzpostavi kar nekaj linij, ki včasih ostanejo epizode, ter tako pripomorejo h gostoti opisanega sveta. Morda Mamuti zato delujejo kot film, ki je nastal iz pilota nikoli uresničene serije. In morda prav zaradi tega uvajajo nek povsem samosvoj in sodoben izraz.
Menim, da poezija ni samo literarna vrsta, da je veliko več kot to: poezija je zorni kot, iz katerega zremo v življenje, je način percepiranja tega življenja.
Lirski subjekt se tudi odkrito in ironično spopada s strahom, samoto in se posmehljivo zoperstavi »instant calm-u«, duhovnim smernicam, ki posamezniku_ci rade zategujejo in diktirajo način življenja.
