/ 

Skrajne posledice zvestobe

     

Miklavž Komelj – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Miklavž Komelj: Larvae, zbirka Prišleki, LUD Literatura, 2019

 

Alain Badiou je s svojim filozofskim pojmom Dogodka pomenil oster rez s postmoderno filozofijo relativizma resnice, šibko mislijo itn. Dogodek-Resnica je po Badiouju radikalen rez v obstoječe stanje, človek pa se vzpostavi kot subjekt šele prek (herojske) zvestobe temu dogodku. Zvestoba Dogodku je težnja po absolutni konsistenci, je na nek način nadaljevanje tradicije kantovskega kategoričnega imperativa, po katerem mora človek opraviti svojo dolžnost. Če je recimo Adolf Eichmann spomnil na kategorični imperativ, da bi si opral roke kot zgolj birokratski izvajalec zadolžitev, ne pa agent zla, je s tem pravzaprav povsem obrnil smisel kategoričnega imperativa: Kant je z njim želel subjektu podeliti popolno avtonomijo glede moralnih odločitev, s čimer ga je obvezal k odgovornosti. Odgovornost pa je pomenila prav to, da svojih dejanj ne opravičuje s sklicevanjem na neko figuro avtoritete, v Eichamannovem primeru na firerjeve ukaze. Prav v navezavi na kategorični imperativ lahko razumemo Badioujevo zvestobo Dogodku kot zvestobo lastni (etični) poziciji oziroma natančneje: etiko, etično pozicijo, lahko človek zavzame šele z zvestobo lastni odločitvi in vsem njenim implikacijam. In prav različice te zvestobe portretira Miklavž Komelj v zbirki kratkih zgodb Larvae.

Tri zgodbe pripovedujejo tri zgodovinske osebe: Mauritius Scaeva, ki odpre grobnico, kjer naj bi bila pokopana Laura de Sade, Petrarcova muza (Laura de Sade); neimenovana revolucionarka, ki zvestobo svojim preteklim dejanjem najde v molku (»Speča deklica«, ki zaseda več kot polovico zbirke); nacist Friedrich Rainer, ki prav tako išče načine, kako upravičiti svojo preteklost (»Več kakor smrt«).

Prva zgodba se izogne očitni pasti, in sicer da bi Lauri podelila glas s tem, da bi prikazala njeno stran zgodbe, njeno zgodovino itn. Pripovedovalec kot občudovalec Petrarcove poezije sprejema odgovornost, da trubadurska poezija v svojem portretiranju vzvišene dame pomeni tudi mortifikacijo ženske, ki je postala muza. Odgovornost do svoje izbire izpričuje tudi revolucionarka v Speči deklici, ki je bila očitno del velikih zgodovinskih dogodkov, a v zgodbi ne najdemo interpretacije ali spominov na te dogodke, le stalno pripovedovalkino zahtevo po pravici do molka, s katerim edino lahko ostane zvesta dejanjem, ki bi jih razvrednotila v trenutku, ko bi jih želela opravičevati in jim dajati nek pomenski okvir; ko bi zapadla bodisi v nostalgično glorifikacijo ali upravičevanje prek interpretacije. Prav s tega vidika je še toliko bolj zanimiva zadnja zgodba Več kakor smrt Tu se izpoveduje nacist Friedrich Rainer in prav tu lahko opazimo največ zgodbenih oziroma anekdotičnih elementov, ki se razkrijejo kot dvojni poskus legitimacije: kot ustvarjanje pomena ter kot sredstvo približanja lika, vzbujanja empatije, zavzetje njegove pozicije/perspektive, torej kot sredstvo manipulacije, ki se mu prejšnji dve zgodbi skušata veliko bolj odpovedovati. Skratka, prav umestitev te zgodbe na konec zbirke postavi pred nas popolnoma druge razsežnosti zvestobe lastnemu dejanju oziroma Dogodku.

Badioujeva opredelitev človeka, ki ne postane subjekt v trenutku odločitve, ampak v procesu zvestobe svoji odločitvi, vzdržanja njenih posledic, je seveda naletela na kritike, tudi zato, ker je v svoji Etiki v kontekst postajanja subjekta umestil nastajanje Resnice, ki se poraja v procesu zvestobe Dogodku. Kritika se je recimo utelesila že v besedah krščanskega eksistencialista Gabriela Marcela, ki je v postavitvi zvestobe kot načela videl nevarnost idolatrije, malikovanja, absolutno zvestobo pa je povezal z vero. Prav zato je ena od odlik Komeljeve zbirke to, da v svojih zgodbah poudari ravno religiozno oziroma fanatično razsežnost zvestobe.

Če je bila recimo kritika Badioujeve teorije podana z racionalnimi argumenti, da gre včasih preprosto za verske pojme – recimo milost – pa Komelj to kritiko izpelje na literaren način verske fanatičnosti, veličastne, usodne verske dikcije, ki zaključi prva dva teksta. »Laura de Sade« kulminira v skoraj preroškem zapovedovanju in visokoletečih besedah, v Spečo deklico pa zasekajo poglavja zgolj iz latinskih vzklikov, ki učinkujejo zarotitveno, sakralno in kot del nekega svetega obreda. Da, tu gre za religijo, ki se legitimira z lastno gorečnostjo; za vero, ki jo pascalovsko perpetuira prav lastna gorečnost izvajanja. Vera se kaže kot performativni akt, ki vznikne v trenutku, ko izvajamo njen obrazec.

Komelj pa hrbtno stran zvestobe kaže tudi v drugi smeri. Če je recimo Badiou kot Dogodke omenjal francosko revolucijo, oktobrsko revolucijo v Rusiji in kulturno revolucijo na Kitajskem, pa Komelj vsem tem revolucijam doda tudi »nacional-socialistično revolucijo«. Podobno kot je Suzuki zen opredelil kot meditativno tehniko, ki ne implicira nobenega političnega oziroma etičnega stališča, saj ga lahko doseže tako komunist kot nacist, tudi Komeljeva zbirka nakaže, da je lahko etična pozicija, zvestoba Dogodku, tudi pozicija čistega zla.

A kot rečeno, Komelj zgodbi najverjetneje komunistične revolucionarke in nacista vendarle upove drugače: če je ona stalno v boju z molkom in tem, da glede svoje preteklosti ne spregovori, saj bi jo ravno s tem postavila na laž, saj ni mogoče v označevalce zajeti vse kompleksnosti situacije, pa se nacist stalno zateka k referencam na velike avtorje in svoja dejanja stalno skuša spraviti pod označevalce, ki tako postanejo pogoj njihovega sprejemanja.

Komelj tako v svojih zgodbah prevzame badioujevsko načelo zvestega sledenja implikacijam neke pozicije do njihovega konca. Badioujevemu Dogodku ostane zvest ravno na način, da ubesedi njegove versko-fanatične nastavke, obenem pa z zaključkom zbirke pokaže, kako se zvestoba lahko kaže tudi prek absolutnega zla, pri čemer subtilno vendarle nakaže razlike. Larvae so tako mnogo več kot le ponazoritev filozofske ideje – čeprav se Komeljevo pisanje že v poeziji stalno giblje na meji med literaturo in filozofijo – so njena literarna nadgradnja, ki lahko prav prek literarnosti ustvari učinek (hrbtne strani) resnice oziroma Dogodka-Resnice.

  

  

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

     

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

       

Miklavž Komelj – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

    

         

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Robert Kuret
O avtorju
Robert Kuret. Po izobrazbi profesor slovenščine. V praksi kulturni delavec. Po duši robot.