/ 

Hommage vojščaku s kmečkim srcem

Vid Sagadin Žigon – Đorđe Balašević – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

 
Novica o Đoletovi smrti me je globoko pretresla, zato moram o njem zapisati nekaj besed. Đorđe Balašević je bil zvesti spremljevalec na moji osebni dj-jevski poti, redno sem ga vključeval v svoje dnevne glasbene izbore, ker je vse, kar je govoril oziroma prepeval, nagovarjalo direktno mene osebno, nanašalo se je na moje življenje še bolj, kot če bi o njem spregovoril sam. Pa naj je govoril o Prvi ljubezni, Nekih novih klincih, kako Odlazi cirkus iz našeg malog grada, o večni, čeprav nesrečni ljubezenski zgodbi iz Priče o Vasi Ladačkom, ali o Boži, zvanom pub, Kako se nekad dobro jelo itd., vse to sem doživel sam, na lastni koži, vendar jasno na svoj način, in z drugačnimi zgodbami, pa vendar … Đole se je znal približati vsakemu človeku, vsakega je nagovarjal v njegovi osebni zgodbi, tako kot mene, to pa zato, ker so njegova besedila, predvsem pa njegova interpretacija, v katero je vpletal izvirna razmišljanja, ki so se od koncerta do koncerta razlikovala, izražala neko posebno toplino in človeškost.
 
Đole je samo eden in edini. Original. Legenda. Tako kot Bob Dylan. Ali Leonard Cohen. Ali Tom Waits. Ali Nick Cave. Ali David Bowie. Ali Prince. Vendar nam za primerjave ni treba v tujino. Spomnimo se samo pokojnega Oliverja Dragojevića, genialnega Arsena Dediča, pa Kemala Montene, pa še kako živega Bore Čorbe, pa samotarskega pasjeljubca Ibrico Jusića, pa Dado Topića, pa Milana Mladenovića … Med vsemi naštetimi ima Đole prav posebno mesto v mojem glasbenem horizontu. Ne spomnim se glasbenika, ki bi s tako izbranimi in izbornimi besedami pel o položaju navadnega človeka, njegovih stiskah in zablodah, o njegovem veselju in uspehih, zato lahko mirno rečemo, da je bil ravno on tisti Ratnik paorskog srca, o katerem govori njegova istoimenska pesem.
 
Prva njegova pesem, ki me padla v uho še v daljnih 80. letih, ko sem še gulil osnovnošolske klopi, je bila znamenita Slow motion, jaz sem si jo zapomnil po začetnem verzu Od Mure pa do Morave, nato so sledile: Oprosti mi Katrin, Mirka, Imao sam strašnog petla, U razdeljak te ljubim, pa prelepa Neko to od gore vidi sve itd. Poseben pomen ima zame tudi celoten album Naposletku, ki sem ga ob njegovem izidu konec 90. let prejšnjega poslušal, ko sem doživljal in preživljal svojo prvo veliko ljubezen. Đole je moj veliki prijatelj, čeprav ga nisem v nikoli v življenju imel priložnost v živo ogovoriti. Pa sej to sploh ni važno. Bil sem na treh njegovih koncertih, na enem od njih je zapel nekaj pesmi tudi v slovenščini v izvrstnem prevodu žal pozabljenega slovenskega pesnika Jake Koširja, ta je namreč izdal celo knjigo Đoletovih pesmi v slovenščini. Vedno je bil ob meni, ko mi je bilo težko in ko sem bil srečen, ko sem bil zaljubljen in ko sem bil osamljen, vedno me je prijel s svojo nežno roko in me varno vodil med čermi in pastmi življenja. Lahko rečem, da je bil moj veliki duhovni učitelj, ki to nikoli ni hotel biti, kot rečeno, je bil v biti preprost človek, tako kot jaz, in samo pripovedoval oziroma pel je svoje zgodbe, tako kot jaz svoje, in gotovo nisem edini, s katerim je tako globoko komuniciral.
 
Zdaj je odšel, toda njegove številne, do danes praktično vse že ponarodele pesmi ostajajo, da bi naprej nagovarjale nas in vse generacije, ki še prihajajo. Kajti njegove teme niso produkt Zeitgeista, ampak so večne, ko pojejo o ljubezni, sreči, prijateljstvu, vojnih grozotah, zapeljevanju, dvorjenju, samopreizpraševanju. To, kar mi je pri njem najbolj všeč, je, da nikoli ni nehal izhajati iz samega sebe, zato je bil tako avtentičen, originalen, edinstven in neponovljiv. Zvesto je sledil napisu na delfskem preročišču Gnothi seauton (Spoznaj samega sebe), in nam s samospoznavanjem omogočil, da smo tudi mi bolje spoznali samega sebe.
 
S tem samo potrjuje znano dejstvo, da je najbolj subjektivna, osebna, intimna resnica že hkrati najbolj univerzalna, saj se lahko dotakne prav vsakega človeka. In Đole se je dotaknil prav vsakega, od kralja do dvornega norca, od doktorja filozofije do branjevke, od bogatuna do klošarja, saj so vsi ti ljudje, in iz njegovi pesmi veje ravno toplina danes že skorajda kompletno pozabljene človeškosti. Odšel je bojevnik, borec, vitez, plemič, cirkusant, poet, bard, frajer, šarmer, šaljivec. Odšel je Človek. Z veliko začetnico. Podobno kot ne moremo recimo Boba Dylana ocenjevati po klasični vrednostni lestvici, saj se njegova glasbena kri pretaka tudi po naših žilah, tudi za Đoleta ne moremo reči, da je bil dober ali slab, brez da bi te označevalce uperili proti samemu sebi, takšno ogledalo nam je nastavljal vojvodinski bard.
 
Zdaj ga ni več. Čeprav bo ostal. Za večno. V mojem srcu. Pomešan z mojim lastnim doživljajskim spektrom, ko sem sprehajal med vrtinci svojega življenja. Pogrešal bom predvsem vedrino njegovih koncertnih nastopov v živo, ko je vsako svojo pesem znal postaviti v kontekst svoje življenjske poti do te mere, da so bili njegovi pripovedni komentarji že pesmi same po sebi. Čez Đoleta ga ni, pa naj reče kdo, kar hoče. Samo on zna tako peti zgodbe in pripovedovati pesmi. Kot starodavni rapsodi, pa trubadurji in seveda severnjaški bardi je ustvaril izročilo, ki se ne bo prekinilo z njegovo smrtjo, ampak bo trajalo, dokler bo na tem svetu še obstajala človeškost.
 
Srečno, moj pesniški tovariš, moja Velika anima poezije, moj somislec in sofilozof. Razmišljam, kateri komad bi si zavrtel sedaj, ob koncu tegale zapisa. Svirajte mi jesen stiže dunjo moja? Ne lomite mi bagrenje? Čaletova pesma? Če omenim samo največje hite. Ne vem. Saj ni važno pravzaprav. Trenutno se mi vrti Regruteska iz omenjega albuma Naposletku, vendar že priklapljam na prvo njegovo pesem, ki sem jo slišal še otrok, prav tako že omenjeni Slow motion, in zapisujem naslednje njegove besede: »Igram bez dublera, sve sam, što nije praktično, to znam, pa malo šmiram i malo briljiram.« In na koncu: »Možda i nisam neki biser, ali sam barem svoj režiser, sam za sebe smišljam zaplete i kraj, koristeči u glavnom laku tehniku, slow motion.« In ravno ta njegov slow motion, ki se kot nižinska reka pretaka počasi, široko in v meandrih, mi je tako zelo blizu.
  
Vidim, da sem se precej razgovoril. Predlagam, da vsak od vas sestavi svojo zgodbo iz njegovih pesmi. In kmalu boste ugotovili, da Đole sploh ni odšel, ampak da še vedno, pravzaprav zimzeleno večno, živi v vsakem imed nas. Adijo, nepozabni mojster, in že se hitim pogovarjat s tabo v svoji notranji izbi, kjer kot relikvije hranim vse, ki so se me kakorkoli dotaknili in mi nekaj pomenijo, ker so me s svojo Bitjo, se pravi s svojo eksistenco, nagovorili do stržena, če uporabim izraz svojega prijatelja pesnika in pisatelja Roberta Titana Felixa. Do globin moje eksistence.
 
Se mi je ravno nasmejal, ko sem se ozrl k njemu, in rekel, da ga nose konji derani. Če bi znal igrati na kitaro, bi ga pospremil na njegovi poti z njegovo pesmijo. Tako pa se mu samo nasmejim in mu pomaham tja, od koder je prišel in kamor se vrača. Globok poklon njegovemu delu. In prijetno poslušanje njegovih balad. Vse dobro. Vid.
  
   
  
 
   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

  
Vid Sagadin Žigon – Đorđe Balašević – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

Vid Sagadin Žigon
O avtorju
Vid Sagadinm Žigon, rojen 1972 v Celju, pesnik, literarni kritik, prevajalec, novinar, lektor. Študiral na filozofski fakulteti v Ljubljani. Objavljal v literarnih revijah Literatura, Dialogi, Nova revija, Apokalipsa, Poetikon in na radiu ter v dnevnikih Slovenec, Večer in Dnevnik, s katerim je osem let sodeloval tudi kot lektor in novinar. Prevajal avtorje, kot so Simone Weil, Arthur C. Danto, Žarko Paić, pripravil ciklus oddaj o literarni interpretaciji na 3. programu Ars Radia Slovenija. Leta 2010 je izšel njegov pesniški prvenec Drevored, leta 2015 njegova druga zbirka Špilunga, lani (leta 2017) pa je objavil dvojezično (slovensko-srbsko) pesniško knjigo Metamorfoze, ki jo je v srbščino prevedla odlična srbska pesnica Ana Ristović. Pred izidom je njegova četrta pesniška zbirka Samospevi meduzinih kač. Živi in dela v Notranjih Goricah pri Ljubljani.