/ 

Pesem o tej pesmi

     

Vid Sagadin Žigon o poslani pesmi

Pesem o tej pesmi na diskreten način opeva in znova povzdigne obglavljeno vertikalo, ki je v tem horizontalnem svetu postala brez vsake resnične veljave. Nastala je v trenutku, ko sem tudi sicer globoko odprt za tisto presežno v sebi. Upam, da jo boste znali boste poustvariti na svoj način.

 

***

 

Pesem o tej pesmi

  

Ta pesem ni moja pesem.

Napisala se je v meni,
kot pada dež na suha tla.

Napisalo jo je v meni
sonce, preden je zašlo
za gorovje življenja.

To ni moja pesem.

Je pesem vseh, ki jo berejo,
kot bi preštevali zrnca peska,
ki polzi skozi tvoje suhe dlani.

Te pesmi nisem napisal jaz,
nekaj v meni jo je napisalo.

Nekaj, kar ne gre tako lahko
skozi tanko razpoko v srcu.

Pa vendar kot laser ostro
zareže v to, česar ti ne morem
dati, ne da bi pozabil nase.

To je pesem, ki ni pesem.

Je molitev, ki ni molitev, ampak
samo zbrano poslušanje,
kako šumi jezero v tvojih očeh.

Je samo to, kar bi ti rad podaril,
preden odidem nazaj v svojo temo,
ki jo lahko osvetli samo On,
ki me je ustvaril, po milosti in
modrosti, takšnega, kot sem,

Pa vendar to ni pesem,
namenjena Njemu. Kajti
On sam je ta pesem, ki
govori skozi mene, on sam
je ta bolečina, ki boli tudi
to pesem, ki jo zapisujem,
kot bi ji puščal tvojo kri.

Vsi ste ta pesem, vsi, ki
ste se znašli v meni v tem
belem zimskem jutru, da
obrišete sneg s prezgodnjih
misli, ki padajo kot sol na
rane ovdovelega dneva,
ki se še niso odprle, kot se
odpre knjiga življenja s stranicami
Njegovega trpljenja za nas.

Ta pesem je On sam v meni.
Ki do zadnje vrstice ve, kaj
bom napisal in kako.

Ki sem zanj odprta knjiga.
In ki jo bo zaključil namesto
mene, nekoč, ko bo zmanjkalo
črnila v mojih nabreklih žilah
in bom vrnjen nazaj na polico
večnega življenja, nekoč, ko
bom poljubil svojo bedo
z Njegovimi ustnicami in se
poslovil, kot se poslovi list
od drevesa, preden pade
na razmočena tla usode.

Ta pesem si ti, ki jo pišeš
meni, in ko bo napisana, bom
vedel vse, kar moram vedeti
o naju, še preden mi jo pošlješ
na nekdanji skupni naslov,
kjer zdaj živi samo še prah
z mojega otrplega srca, ki
bije v tej pesmi, ki je ni doma.

Ta pesem ni moja pesem.
Ta pesem je od tistega,
ki se v njej prepozna.
Ta pesem je od tistega,
ki jo brati zna.

Ta pesem je …

   

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

  
  

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Vid Sagadin Žigon
O avtorju
Vid Sagadinm Žigon, rojen 1972 v Celju, pesnik, literarni kritik, prevajalec, novinar, lektor. Študiral na filozofski fakulteti v Ljubljani. Objavljal v literarnih revijah Literatura, Dialogi, Nova revija, Apokalipsa, Poetikon in na radiu ter v dnevnikih Slovenec, Večer in Dnevnik, s katerim je osem let sodeloval tudi kot lektor in novinar. Prevajal avtorje, kot so Simone Weil, Arthur C. Danto, Žarko Paić, pripravil ciklus oddaj o literarni interpretaciji na 3. programu Ars Radia Slovenija. Leta 2010 je izšel njegov pesniški prvenec Drevored, leta 2015 njegova druga zbirka Špilunga, lani (leta 2017) pa je objavil dvojezično (slovensko-srbsko) pesniško knjigo Metamorfoze, ki jo je v srbščino prevedla odlična srbska pesnica Ana Ristović. Pred izidom je njegova četrta pesniška zbirka Samospevi meduzinih kač. Živi in dela v Notranjih Goricah pri Ljubljani.