/ 

Velika noč

 

Vid Sagadin Žigon o izbrani pesmi

Tako kot vsaka moja pesem, je tudi ta nastala kot izraz moje bolečine in radosti, ki ju občutim, ko potujem skozi življenje. Sam nisem religiozen v konfesionalnem smislu,  pač pa sem prepričan, da obstaja neka sila, ki nas presega. Ta praznik sem začutil kot družinski in hkrati osebni praznik in ga preoblikoval po svojem občutju.

 

***

 

Velika noč

 

Moja žena se je v mojih
sanjah poročila z angelom,
sam pa sem se že zdavnaj
spečal s hudičem, zdaj ležim
maziljen od njenega odsotnega
poljuba, razpet kot odrešenik
na križu praznih obrekovanj,
in čakam na konec, ki noče
priti niti pod prisilo bednih dni.

Zaplodil sem ji tri otroke, tri
stebre moje biti, in to je vse,
kar lahko od sebe pričakujem,
več niti v najhujših ali najlepših
sanjah ne bi hotel, odidite še
zadnje koprene izpred mojih
oči, da lahko mirno in pogumno
zrem v čisti Nič vseh svojih del,
vseh svojih moranj in nehanj,
ko pride tisti poslednji dan, ki
ga čakam, na steber milosti
prikovan kot Kristus na križ.

Kmalu bo velika noč, in če kaj
vem, je to, da zame ni vstajenja,
ampak pot, ki je videti ne smem,
če nočem zgoreti v svoji strasti
do življenja, ves svet poje, meni
pa ni več do petja, če ne morem
pokleniti pred tvojo Postavo kot
bednik pred oltar pozabe vsega,
kar me gleda čez grmado let, ki
noče se vžgati niti kot autodafe.

Zdaj, ko ni več ničesar, kar bilo
mi je drago in ljubo, razen Matere
božje, na katere prsih počivam, ko
sesam svoj grešni prst, ko jecljam
pregrešne besede skozi njene
darujoče dlani, zdaj, ko zame ni
več velike noči, niti vstajenja iz
pene usahlih dni, odhajam tja, kjer
sem od nekdaj doma, s pogubo,
ki se ji reče življenje, odet, zdaj,
na ta sveti večer, od lažne svetlobe
zadet, končno se lahko približam
nečemu, kar je podobno meni,
kakor je Nič podoben nečemu,
česar nikoli ni bilo, šele zdaj lahko
izrečem, da te ljubim, Smrt, kakor
kopje ljubi trpečo rano Odrešenika.

Angeli maščevanja topotajo v mojih
prsih in čakajo, da jim odprem vrata
do sebe, sedem jezdecev apokalipse
čaka na moje dovoljenje, da zapode
se skozi mene s konji Pozabe in da
z ognjem in mečem opustošijo ta hram
iz mojih postaranih želja, kajti če kaj
vem, potem vem to, da te videti ne
smem več gole pred samim sabo in
da sem kakor otrok žejen tvoje krvi,
o Kraljica teme, daj da te vsaj enkrat
zagledajo moje votle oči, vsaj zdaj,
ko je vse, kar sem ljubil, odnesel vrag
časa, splet okoliščin in zgrešenih hipov,
naj za vedno obnemim pred tvojo
čisto milino, na ta poseben dan, ko
voda se spreminja v vino, o dobri Bog.

Danes je velika noč in jaz poklekam
pred svoje spočetje, od sebe zaklan
in od neba prestreljen, ne bojim se
smrti, niti si je ne želim, ampak kipim
v svojih jetrih, ki jih žeja po eliksirju
Pozabe vsega, česar ni in česar nikoli
ne bodo videle moje oči, zatisnite jih,
rojenice Brezčasja, sam ne zmorem
več te moči, gledal sem, kar se videti
ne sme, zrl sem, kar se gledati ne da,
zdaj sem tam, kjer nikogar ni doma,
nezmožen samote, nezmožen biti
partner Drugemu, nezmožen Sebe,
leta so odšla, tebe pa ni več doma,
o moja Smrt, pridi in izreči svoj Da.

Danes, na veliko noč, se je moja
žena poročila z angelom in najini
otroci so ji šli za pričo, mene pa kot
zastrupljeno pičo jedo ptice ujede,
iz teme in zmede ne poraja se več
novi svet, ampak zgolj skupek besed,
ki gorijo v moji votli glavi s plamenom
njihovega odrešenja pred mojim
zagrobnim grobom, umrl je Pesnik,
zmanjkalo mu je besed, a On še vedno
bere, namesto mene krvavi sneg
še vedno pada na njegov deviški prt,
farewell, moj Pesnik v meni, odidi
namesto mene, kajti On je vstal, pa ne
namesto mene, ostal je v prepovedan
vrt, kamor nikoli ne bom zaspal, utrni
solzo v votlini mojih očesnih jamic,
in reci mi, prosim, da me nikoli ni bilo.

 

 

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Vid Sagadin Žigon
O avtorju
Vid Sagadinm Žigon, rojen 1972 v Celju, pesnik, literarni kritik, prevajalec, novinar, lektor. Študiral na filozofski fakulteti v Ljubljani. Objavljal v literarnih revijah Literatura, Dialogi, Nova revija, Apokalipsa, Poetikon in na radiu ter v dnevnikih Slovenec, Večer in Dnevnik, s katerim je osem let sodeloval tudi kot lektor in novinar. Prevajal avtorje, kot so Simone Weil, Arthur C. Danto, Žarko Paić, pripravil ciklus oddaj o literarni interpretaciji na 3. programu Ars Radia Slovenija. Leta 2010 je izšel njegov pesniški prvenec Drevored, leta 2015 njegova druga zbirka Špilunga, lani (leta 2017) pa je objavil dvojezično (slovensko-srbsko) pesniško knjigo Metamorfoze, ki jo je v srbščino prevedla odlična srbska pesnica Ana Ristović. Pred izidom je njegova četrta pesniška zbirka Samospevi meduzinih kač. Živi in dela v Notranjih Goricah pri Ljubljani.