Vid Sagadin Žigon o poslani pesmi
Tale pesem je vzeta iz moje še neobjavljene zbirke Tožbe prevaranega sebstva, pete po vrsti, ki je v celoti posvečena nezmožnosti jaza, pa ne kot navadnega, surovega in večno hotečega Ega, temveč Jaza kot sebstva, da bi se popolnoma, brez preostanka soočil z Velikim drugim in njegovimi nedosegljivimi zapovedmi in zahtevami. Je pa na nek sprevrnjen, vendar nikakor ne sprevržen način tudi ljubezenska balada, ki govori o naravi ljubezenskega odnosa, ki je po svoji naravi in v svoji biti vedno spodleteli odnos, razen če in še posebej če se ne noče raztopiti v gnilih kompromisih, ki jih hoče sklepati Ego s svojim Višjim jazom, kar nujno vodi v smrt ljubezni kot najvišjega dejanja prevaranega sebstva.
***
Tožba prežganega feniksa
Ljubosumen sem na tvojo samoto,
ker v njej so prostori, do katerih ne
bom nikoli imel dostopa, jaz pa sem
že dolgo brez svoje, ker v njej sem
tam, kjer me ni, že dolgo le gledam
v tvoje preplašene oči, ki mi nudijo
nič od tega, kar mi je znano in ljubo,
pa vendar se tu pa tam, po čistem
naključju zazrejo z upanjem v moj
čisti Nič, kot bi mi hotele ukrasti moj
strah pred tem, kaj mi prinaša dan,
ki ga preživljava skupaj, ne da bi
hotela ponovno doživeti, kar naju
je hotelo raztelesiti do najinega
skupnega groba, moja smrt v meni,
kajti brez tebe je moja samota
preobljudena s hrupom ponorelega
sveta, v katerega tonem s krvovrelo
pesmijo na ustih, in ko se bom nekoč
poslovil od tega semnja ničevosti,
v katerem nisem nikoli bil zares doma,
hočem, da mi ravno ti zatisneš od
zlagane svetlobe utrujene oči, ravno
ti, ki si mi podarila vse, kar mi je bilo
znano in ljubo, in ki zahajaš za mojo
pregrešno gmoto let, kot zaide sonce
za tistim, česar nikoli ni bilo, o draga
moja boginja, na tvoji razbeljeni plaži
se sonči moje črvivo telo, ki je že davno
opustilo upanje na vstajenje iz plohe
očitkov, ki so ostali na oni strani dežja,
ki pada na streho najinih skupnih let,
kot trka smrt na mojo ovdovelo samoto.
Nikoli te ne bom zares zmogel zapustiti,
tudi ko bom brez telesa ždel na tvojih
kot pelin sladkih ustnicah, ki poljubljajo
mojo smrt s slastjo razdevičenih tigrov,
danes, ko je še en dan padel v odtok
časa, in ostal kot cmok v mojem žejnem
grlu, bom na sladko peno najinih otrok
narisal vse svoje poraze v najlepših
barvah, da boš lahko videla, kako vse
moje mane padajo kakor nebeška mana
na tvoje napete prsi, ki si jih ne drznem
več dotakniti, brez da bi izhlapel, kot
izhlapi krščena voda iz grešne prsti,
suhe, kot je presušena moja samota,
ko te jemljem od zadaj, da ne bi videl
tvojega lepega obraza, spačenega od
bolečine trajanja v tem, česar ni in
najbrž nikoli ni bilo, zatorej ohrani svojo
samoto, obrani jo pred mojo grabežljivo
strastjo mojih prevaranih spevov, ki v
odsotnosti vertikale hlepijo po svežem
mesu prevaranih juter, ko sem s tabo,
kot da me ni, in nabrekam kot prezgodaj
vzhajan kruh v tvoje postarane krike
po odsotni bližini vsega, česar ti ne
morem dati, brez da se enkrat za vselej
odpovem samemu sebi, kot se kri odreče
svojim žilam in odteče v vodnjak želja.
Tam nekje pri dnu nisem več sam, tam
nekje pri dnu se razklene moja samota
v barko, dovolj prostorno za oba, pa
vendar, ali je to dovolj za najino skupno
vstajenje iz pene nedojebanega časa,
ki naju barva s kičastim smodnikom,
ki noče se vneti v strasti enega samega
poljuba, ki bi naju razletel v čisti Nič
vsega, kar sva skupaj doživela, zato naj
te še poslednjič objamem s stiskom, ki
ne da se več razkleniti brez skalpela
vseh zamolkov, ki si mi jih podarila, ko
sva drvela po cesti prevaranega upanja
na skupno smrt vsega, kar ne more
trajati brez nežnih dotikov najinih otrok,
ki stegujejo svoje ročice s pogledi, ki so
brez trohice obtoževanja preživeli najin
konec in se zdaj prizanesljivo nasmihajo
v najina bogaboječa jutra, kot bi hoteli,
da postaneva humus njihovi rasti v nebo,
ki sva ga sanjala skupaj, o moja žena,
tvoja so vsa imena, ki jih hočeš nositi,
ti govori Vid Sagadin Žigon, ki izgubil
je bonton nekje med potjo, in zdaj samo
še hrope v svojo zagrobno temo, odnesi
me, o srce moje, tja, kjer Nič nikoli več
ne boli, ampak je celo prijazen do tebe,
še je upanja za temo, da te odreši zlagane
svetlobe, in ko se poslednja zvezda utrne
v tvojem vesolju, ko bom za vedno izgubil
tisto, česar nikoli nisem imel, bom zašel
morda samo enkrat za lastno samoljubje
in se naselil v tvojo nepristopno samoto,
ker to je vse, kar si v odsotnosti vertikale
še želim, in goba, namočena v kis, bo
pogasila žejo po tvojem bujnem telesu,
ki je zame kot križ, s katerega visim
v svoj nepristopni čas in molim namesto
njega poslednjo molitev, da me usliši
tvoj ostri meč, s tem ko me prebode
direktno v moje neuslišano srce, ki sliši
samo še na tvoje ime, o sladka moja.
