Pred začetkom festivala Pranger 2018 smo vse tri sodelujoče kritike, Aljaža Koprivnikarja, Barbaro Korun in Domna Sloviniča, zaprosili, da od vsakega izmed pesnikov, ki so jih povabili na festival, izberejo eno pesem, ki jih je posebej prepričala, in svoj izbor utemeljijo.
***
Izbor Aljaža Koprivnikarja:
Boris A. Novak: Vrata nepovrata – epos (Goga)
Osmi spev:
Babilonski stolp in najina kajuta
5
Ta jezik ni ne tvoj ne moj. Vsak zlog
častiva kot urok. Tuj jezik je daljava,
kjer se na drug način blesti vesoljni krog.
Ta jezik ni ne tvoj ne moj. Zmešnjava
jezikov je, babilonski stolp poljubov, raj in
izgon iz raja, rajanje, ki ga jecljava.
Ta jezik ni ne tvoj ne moj. Je najin.
Izumljava ga s smehom, čudenjem in krikom,
kot vsi ljubimci sred osamljenih pokrajin …
(A ne moreva se skriti za jezikom.
Pod govorom žari neizrekljivo,
ki naju tiho vleče, da z dotikom
razbereva drug drugega in vse živo.)
Izbrati le del speva iz siceršnja epa, ki obsega več kot 40.000 verzov je skorajda nemogoča naloga, tudi zato, ker pesniški mojster Boris A. Novak v svojem opusu magnumu, strukturiranem kot vrtiljaku shranitve človeškega spomina ter poklonitve življenju, uporablja toliko različnih pesniških pristopov, tematik in motivov, da lahko delu s tem storimo krivico. A čisto osebno se mi je poleg mnogih spevov v spomin zapisal predvsem Osmi spev: Babilonski stolp in najina kajuta oziroma izbrani del, v katerem pesnik izjemno tenkočutno spregovori o tistem morebiti najbolj ranljivem, človeškem – jeziku ter intimi medsebojnega dotika.
Kristina Hočevar: Naval (ŠKUC)
jezik, ki ne doseže ničesar, predvsem pa ne tebe.
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaglas,
ki razpade na neko nebo, a nikoli na tvoje.
Pesmi v zbirki Naval Kristine Hočevar, s katero izpričuje neustavljivo silo pesniške govorice, se v svoji izgradnji s fragmentarnostjo, pogostimi zamolki ter belino, valovanjem soočenja z ambivalentnim občim svetom in lastno intimo med seboj ves čas nagovarjajo ter prepletajo v večji naval celote. Zavoljo tega je izpostavitev ene pesmi zgolj osebna, čisto subjektivna odločitev – izbrana pesem namreč v svojem minimalizmu izraža vso potrebno milino ter boleče iskreno spregovori o strahu glede nezmožnosti jezika, pesništva znotraj intimnega odnosa, kar pa je moč razumeti tudi obče, kolektivno, saj nam pesnica ves čas prepušča odprta vrata interpretacije.
Tibor Hrs Pandur Notranje zadeve (Litera)
EDIT WARS 1.0
Ptički žvrgolijo prešernsko strukturo
Birokrati javno trpijo, da so birokrati
Uredniki, ki so postali uradniki
Furajo monokomedije svoje zgrešene diplomatske misije
Brezsramni producenti sedijo v žirijah in dodeljujejo nagrade
Lastnim predstavam
Ubogi zgubljeni limli na pozicijah
Samooklicani multitalenti in vsestranski eksperti
Ki se delajo, da vejo
Z naštancanimi siviji dosežkov drugih
Podprti z ekipami svojih podpornikov, ki jih spontano razglašajo
Za genije z neomejeno licenco govorit, bit slišan in varovan
Kot sveta krava kulture
Ki lahko blebeta karkoli, četudi ji iz ust letijo same
Jamerske apologije lastne neodločnosti in nemoči
Govorjene iz pozicije zavestno in javno sprejete družbene moči
Puristi, grammar-naciji, lektorji zabačeni, ki ne razumejo jezika
Kot konstantno razvijajočega procesa glasbe fraktalno, ampak
Povnanjajo arbitrarna paranacionalna pravila kodeksa jezika razlik
V prid univerzalizaciji in standardizaciji črke
Simbolne treznosti, prevare človeških simbolov
Modeli hitre jeze in prehitrih sodb
Ki bi z enim verbalnim zamahom kot Ezra Pound
Rešili celo armado kompleksnih problemov
Hitrih skic in površnih sklepov na podlagi žalobno omejenih
Izkušenj palanke
Ki vsako izjavo projicirajo nase kot kritiko in oseben napad
Močni v jeziku tehnik naracij, a občutljivi kot
Živčne žolce krhkega tkiva polimorfno užaljenih deklic
S katerimi moraš delat v rokavicah, da se jim ne bi zameril
Ali načel delikatno ohranjanih odnosov vzajemnega lajkanja
Pravičniške pravde takozvanih neodvisnih medijev
Ki jim neodvisnost pomeni
Da se njihovi korporativni sleš državni sponzorji ne vtikajo direktno
V njihove uredniške politike
Sredi gore prilivov, ki žal ne rezultirajo v nič relevantnem
Nejevoljno nastrojeni proti drugim grupacijam
Ki dejansko so neodvisne
V smislu, da se trošijo in jebejo z birokracijo
Zagotavljanja lastnih produkcijskih sredstev
Priklopljeni na mašinerijo mafije državnega financiranja
Vsi črpajoč keš iz relativno analognih virov
Pol pa se literarni bloki na RŠ-u pravdajo, kdo je večji buržuj
(Cela alter scena enako zabačena kot mainstream elita
Proti kateri se načeloma deklarira,
Enako slepa z istimi večvrednostnimi kompleksi
Proti katerim se kao bori)
Preroki lažne krame
Jahajoč generacijske sentimente neuvrščenosti
Zgubljenosti in nepripadnosti
Kot da so ti filingi sami
Relevantni politični programi
Zreciklirani in zmleti v preši vsakdanjih kolumnizmov
Pogumno deklarirane strahopetne deklaracije lastne
Pomilovanja vredne neodločnosti in bogosti
Napaljeni z lastno artikulacijo kot vsi ostali
Omamljeni z valovi lastnih besed
Opijanjeni lastnih formacij
Mitov avtorstva in senzibilnih egotripov
Hipsterskega strahu, da bi ugajali
Nevidni roki, ki te komaj pri življenju ohranja
V krutem in še krutejšem svetu, ki morda prihaja
Pijani ritma lastnega srca
Kao subverzivni v besedah
A konformisti v dejanjih
Ki so ausglajzali ob prvi pozornosti medijev
Pozabljajoč frende in ekipe, s katerimi so se vzajemno omogočali
Preizpraševali, reflektirali in gor rasli,
Ki smo se ali preveč tunkali
Ali preveč furali
Ki smo drkali cele dneve na rezidencah na porniče
Namest da bi pisali bestsellerje
Ki smo se zapsihirali, da smo vsemogočni
In padali v manije
Vzvišenosti sodb samoprojicirane carskosti
Organizacije ritualov
In metaprepucavanj od Maribora do Kopra
Razporejanja in produkcije Prostora
In se spraševali, kako to odfukat
Dat, kar imaš, neposredno in brez zadržkov
Ne da bi te neskončna možnost papirja zanesla
V povzpetništva oportunizma samoafirmacij
In nepotrebnih masturbacij
Ljudi, s katerimi dialog ni možen
Ker čakajo samo na iztočnico, da spet zagovorijo
Ki so samo, dokler govorijo
Ko naj bi poslušali, pa se počutijo izključene
Manjvredne, osamljene in male,
Saj so zato na svetu, da tumbajo svoja mnenja ad infinitum
Komurkoli že, ker so itak internet pojedli
Stopicljajoč na svojih štiklah velepomembnosti
Proti naslednji drami neizčrpnega kroničnega
Pomanjkanja pozornosti
Pravi lopovi pa –
Medtem ko imigranti visijo z bodečih žic trdnjav Evrope
In se sprašuješ, kako odjebat te pozicije moči
Ki te tukaj očitno sistemsko spontano zasedajo –
Se pojavljajo na krajih globalnih nesreč
Sanjajo klavrne zgodbe o ljubezni, korupciji in dobroti
Nakazujejo svoje plače študentom
Perejo novce in odpirajo espeje
Da jih davčne ne zapreje
Obračajo talente
Leakajo interne korespondence
Prevzemajo antične mreže
In rušijo predsednike
Za stolčke ministrov
Tako impotentni v generaciji ljubezni
Da lahko generirajo zgolj sovraštvo
Ki so ga sprejeli kot edino obliko pozornosti
Ki si jo lahko še zaslužijo z ustrahovanji
Z gadnostmi istih mahinacij
Na nižji skali
Prvi rihta leve
Drug ta desne
Za svoje mini-monopole
Gruntov založniške scene
Pesem EDIT WARS 1.0 se mi je osebno vtisnila v spomin kot sveža in dobro premišljena kritika slovenskega literarnega prostora, posebno dodelan se v njej izkaže črni humor ter satira, ki poskrbi za grenko sladke nasmehe ob prebranem in poznanem svetu literature okoli nas. Pandur pa pri tem ne ostane zgolj pri literaturi, saj dobrodošlo ter podobno kot tudi v celoti zbirke Notranje zadeve, ki je izgrajena kot večkratni preplet in izmenjevanje kontrastov med individualnim in kolektivnim oziroma med epiko in liriko, med sanjami in realiteto, svojo kritiko ter boj ves čas širi na celotno družbo ter njene podsisteme.
***
Izbor Barbare Korun:
Aleš Mustar: Srednja leta (Center za slovensko književnost)
Spet sem izgubil pesem
Nikjer je ni.
Vedno se mi to dogaja,
izgubljam jih v prometni gneči,
med tuširanjem, dolgočasnimi razpravami,
na potovanjih.
Pogledal sem pod prevode,
ki nonšalantno ležijo na previjalni mizici
z medvedki in srčki,
prebrskal vse predale v aktovki,
pregledal vsak najmanjši listek,
potrdila o oddaji poštne pošiljke,
račune, nakupovalne listke,
potrdila o plačilu cestnine, parkirnine,
preveril vsak najmanjši listič papirja,
na katerega pesnik lahko napiše pesem.
Iz nahrbtnika sem stresel vso vsebino.
Spet nič. V meni nič. Na papirju nič.
Niti program Raziskovalec mi ne more pomagati.
Rezultati iskanja: 0.
Zadnja možnost je otroška posteljica,
ki že več kot teden dni sameva,
ko se sklonim nadnjo,
se takoj oglasita Spominčica in Trobentica:
„Nič ni tu, razen drobtin, ki jih nikoli ne pospraviš,
ko vsako jutro s kruhom krmiš svojega otroka,
kot bi bila golob!
Si se sploh vprašal, kaj bo takrat,
ko ji boš bral Malega princa?
Ali ti sploh bereš dnevno časopisje?
Tri otroke so našli v zmrzovalni skrinji!
Za umor sedmih novorojencev petnajstletna zaporna kazen!“
Malima hudobnicama obrnem hrbet in stopim do okna.
Gospa iz sosednjega bloka se namesto z vnukinjo
sprehaja s psom,
hišnik ozaveščeno ločuje naše odpadke,
golobi čakajo mojo hčer,
treba so bo zbrati,
odmašiti odtok,
ubesediti občutek samote,
popraviti stol,
brati,
zamenjati žarnico,
napisati pesem.
Kaj pomeni napisati pesem? Iz česa nastaja, v kakšnem odnosu je do tega, kar ‘sicer’ počnemo? Kako pisanje pesmi osvetljuje družbeni okvir naše dejavnosti (različna potrdila, račune, odredbe)? Kako pesem deluje v takem svetu?
Anja Cimerman: Fatamorgana (LUD Šerpa)
Nedelje zvečer
V nedeljo zvečer je moja torba pripravljena:
zvezki si sledijo, kot si bodo sledile šolske ure.
Oblačila za ponedeljek so položena čez stol.
Umita sem, brez nogavic in v pižami.
Dišim po milu. Moja soba je prezračena,
rjuhe so čiste in hladne.
Mama v spalnici lika in gleda film,
oče je v postelji in gleda z njo.
Vsake toliko ju zaslišim, kako se smejita.
Stopim na balkon in gledam na cesto.
Pod ulično lučjo fanta krožita na kolesih.
Mimo gre par s psom, z vrta se sliši smeh.
Svetloba za okni počasi ugaša.
Zrak je lažji, cesta širša kot ponavadi.
Pod temo leži topel, prazen asfalt.
Ulica diši po
bezgu. Po dežju
z listov pada čaj.
Posebno odliko te pesniške zbirke vidim v tem, kako pesnica stopnjuje glavno temo zbirke in kako pesmi odslikavajo ena drugo. Tako dobivajo poseben pomen, pomen s prizvokom, kot odmev, katerega izvor je težko določiti, ga pa začutim iz neizgovorjenega, morda zamolčanega, morda neizgovorljivega – kot prikazen iz teme. Srhljivo lepo.
Nataša Velikonja: Preveč vljudna (Književno društvo Hiša poezije)
…
četudi sem brez vezi, četudi sem nekoč pisala in živela brez vezi,
živela sem v novi gorici, v le corbusierjevem mestu, v bloku
edvarda ravnikarja, živela sem v projektu dviga človekovega
pogleda, ki ste ga zjebali, in danes živim v le corbusierjevem
bloku eda mihevca, ki mu, kognitivno omejena podalpska horda,
pravite kozolec,
in nisem živela v kajži in nisem hotela prispevati k provincialni
mitologiji in nisem hotela pristati ne med vami ne med
nami in ne smem pozabiti, ne smem pozabiti, ne smem
pozabiti, da je bilo moje kulturno izhodišče, in tu mislim na
otroštvo, na neprimerljivo višji ravni,
a jaz znova in znova zastavljam svoj debilni mimohod tako,
da sem potem vse dneve in noči v tem provincialnem dogajanju,
med temi tatinskimi krvoločnimi vljudnimi potlačenimi debili,
ki me zanikajo, pustijo čakati, mešetarijo, zvijačijo, zamolčujejo,
lažejo, izključujejo, zanikajo, zanikajo, zanikajo, o čemer se mi še
sanja ne,
da potem pišem, kot bi ne imela subjektivnosti, kot bi ne
bilo subjektivnosti, pišem o tem dekompresijskem pogonu,
natrganem, pretrganem, ki naj bi simuliral človeški stik, ljubezenski
stik, zavezo, ne, nič ne kaže, da bi se, ljubimke, ljubile,
to so zgodbe o osamljenosti ob teh alkoholiziranih infantilnih
debilnih ljudeh, glej jih, glej nas, in kar slabo mi dela, kdo se zdaj
dviguje tule pred menoj,
in četudi ves ta čas gledam to oblast v njen obraz, nič od tega ne
opisujem, nič od tega mi ni pomembno, ker je ona edina tema,
ljubezen, ta fantazma, ta psihoza, absolutna spoznavna redukcija,
in pišem torej o tej propadli zgodbi, poskusu življenja,
da se ne bi tako zelo mukoma spraševali, od kod ves ta grotesken
zločin, od kod vse to določljivo zlo, …
Neverjetno dinamična, kompleksna prepletenost, kot samoanaliza ali kot spoznanje mnogoobrazne, a konkretne resnice tega zdaj in živim, tako v družbeno-intimnem kot v čustveno-kognitivnem smislu, z afektivno močjo in jezikovno briljanco deluje name kot izjemno prepričljiva celota, me pretrese od vrha do tal vsakič, ko jo berem.
***
Izbor Domna Sloviniča:
Ana Pepelnik: Tehno (LUD Šerpa)
louder than bombs
To ni angažirana pesem.
Gledala sem film
in zdaj remiksam.
Ko je prizor kjer ženska
in mama in fotografinja
govori o depresiji. Ko je
prizor sprožil moment
sentimenta da je bolelo
za nazaj. Ko opiše kako je
ko se vrača nazaj k ljudem
ki jih ljubi
neizmerno in da ni problem
v tem da me ne marajo. Najbolj
krut je moment ko si čisto
prepričan da te ne rabijo. To ni
kopipejst. To je še en zapis
kako lahko sam sebi uničiš vse.
Kako si razbijaš in lomiš
svojo mini okolico in se ko te
vsebuje delaš da te ni. Ko se
trudiš izginit čeprav si. Ko sem
zavidala ljudem bele zobe. Ker
se lahko široko nasmihajo in misliš
da so prijazni. Ko sem zavidala
lepim puncam da so všeč tistim
fantom ki jim nisem bila všeč.
Ko sem zavidala visokim ker
so bolj blizu nebu. Ko sem zavidala
čudakom da so čudaški ker so bolj
zanimivi. Ko sem zavidala posebnežem
posebnost ker so bolj opazni.
Ko sem zavidala skodranim
kodre ker so bolj blizu vesolju.
Potem sem si z alkoholcem
na notranjo stran zapestja narisala
podpičje in rekla fak of. In ja.
Jaz sem vedno ZA. Jaz sem proti
vsem kretenom ki iz moje dežele
delajo slabo deželo. Meni gre na
kurac bodeča žica teh kretenov
ki vsak dan ubije najman enega
jelena. Pa ne kot simbol.
In zdaj. Januar je. Enajsti po vrsti.
Zelo zgodaj zjutraj sem z vročino
krožila po stanovanju in rekla
(ne svojemu) bogu da naj odjebe
ker mi je že drugo leto zapored
januarja vzel Davida. Prvi je
ikona moje družine. Drugi je ikona
(mojega) sveta. In v tej pesmi
je edina bomba pesem
ki jo v tem trenutku glasno berem
Pesem louder than bombs je točno to – beseda, ki preglasi eksplozije in krik, ki pretrga vojno vihro. Vsebuje tisto notranjo moč poezije, ki pomeni osebno transformacijo – iz primeža strahu v pogum. In akcijo. Je življenska zgodba strnjena v eno samo pesem, s svojo lastno dramaturgijo in orisi vzponov ter padcev. Je pesem preživetja.
Vid Sagadin Žigon: Metamorfoze (ZUK Murakon)
Satan
Nenapovedano sem
prasnil v smeh vžigalice
ki prižiga mojo norost
kot svečke na torti.
Pot proti nebu se poglablja
namesto ptic dežujejo krila
zarjavelih bombnikov.
Odšel bom nenapovedano.
Satan bo prišel na moj pogreb.
Spovedal se bo moji duši.
Oba sva padla s podstavka
kronične zagledanosti vase.
Priznal mi bo ljubezen in se
poslovil brez besed.
Njegova nemoč
je večja od božje.
Njegova padlost
spodnaša milost
božje geste.
Z veseljem sem mu podaril
še zadnje centimetre duše
da je lahko izmeril svoj obseg.
Obilnost ga je počlovečila.
Včasih je ščipal karte
na tramvaju poželenja.
Povratne vstopnice
je spreminjal v enosmerne.
Z njim je bilo prijetneje
potovati kot z božjo pomočjo.
Zaposlen je bil kot psihiater
na oddelku za odvajanje od vere.
Prejemal je minimalca
brez kritih stroškov prevoza.
Podaril sem mu svojo malico.
Edino kar mi je ostalo od poti.
Odložil sem križ in česen.
Odo radosti sem skril
pred njegovimi deviškimi ušesi.
Vrnil mi je z ognjem in mečem.
Udomačil je mojo lakoto po padcu.
Pod škodoželjnim nebom
sva preštevala izkupiček
nestrohnjenih ženskih teles
in jim pretapljala v zlatnike
s katerimi sva gasila žejo
po odsotni metafiziki lakote.
Ko je odšel mi je v roko
stisnil ček za sto dolarjev.
Kot da bi mi hotel kupiti
ljubezen za eno noč.
Jaz pa sem si jo vzel za vedno.
Mislim da ga je to ubilo.
Odšel bo tja kjer mu bodo
ljubezen vračali s pogubo.
Nič boljši nisem od njega
ko lovim sapo na robu noči.
Moja beda osvetljuje prostor
kjer se je dokončno poslovil.
V maternici trenutka še vedno
dišim po njegovem smehu.
Samo da je on padel
jaz pa raje skočim sam.
V tej pesmi Sagadin Žigon pokoplje sekiro v boju s samim sabo in s seboj sklene spravo. Satan, hudič, demon, Lucifer – metafore za temne sile v nas samih, zrcala, ki nam kažejo kaj (lahko) smo v globinah nezavednega. Ko nezavedno osvestimo, raziščemo, ko torej sprejmemo konfliktne izraze naših lastnih osebnosti kot neizogibno posledico življenja, lahko začnemo graditi na sebi z ljubeznijo. Ko se to zgodi, Satan v metaforičnem smislu odmre.
Tone Škrjanec: Dihaj (Center za slovensko književnost)
Vsi smo na istem vlaku
si znate sploh predstavljati
da je življenje lahko čarobno.
ne skrbite, ne boste razumeli, to so resne kozmične sfere.
vse te želje, darila in zamišljeno praskanje po glavi.
vsi si želimo samo dobre masaže,
še kakšnega orgazma in dobrega spanja.
tako zelo malo in tako enostavno.
še nikoli v življenju se nisem počutil tako ljubljenega.
govorim o kratkem trenutku. vem,
slovo nima nobene zveze s slabostjo
ki jo včasih občutim
in slabost ni nujno slabost
ampak naravna reakcija na zunanje impulze
in pomanjkanje prostora svobode.
prekrasen vran čepi na okenski polici
velika črna puhasta nejasnost.
le kako se ne bi zaljubil v to njegovo barvo
za katero ne najdem imena.
po osvežujočem teku skozi gozd si zaželiš
da pozdravim tvoji ponosni prijateljici.
katera mi je ljubša? težko rečem, ne vidim ju ostro,
vsekakor pa obe.
posloviva se od preteklosti.
če se pojavi še enkrat,
bom takoj padel še globlje.
moj večer se začenja. vztrajam, da ostaneš
in si skupaj ogledava zaključek tega lepega dneva,
ki naše sovražnike spravlja v jok.
pustiva nepomembnosti. kaj naj rečeva o današnjem izplenu?
ne, midva nisva lovca in z nama je vse v redu. iskalca sva
in vsako najino iskanje ima nepričakovan konec.
to mi je všeč, to mi daje upanje.
Vsi smo na istem vlaku je ena od tistih Škrjančevih pesmi, ki vsebuje vse bistvene elemente njegove refleksivne poetike. V tej razpoloženjski pesmi je moč zaznati dragocen občutek po svobodi, ki jo lahko izkusimo ob malih vsakodnevnih stvareh. Pesnik je iskalec te svobode in vsako iskanje nekaj stane, vendar pa je ravno pot tista, ki šteje in posledično osvobaja. Skratka, daje upanje.
