Pesmi s pisateljske rezidence v Sloveniji
Vsemu kar vidijo oči
Pripisati ć iz svojega priimka
Krajevni vlak drvi s hitrostjo asimilacije
Tujca v Slovenca
pesmi
Iz zbirke »Piš čez sen«
BIL SEM VRABEC ki je poginil
zaradi moje objestnosti
žvrgolim kot navita budilka
Pet pesmi
Kdaj smo se sprijaznili s povprečnostjo?
Kdaj smo se vdali v usodo?
Kdaj smo nehali sanjati?
Iz zbirke »Čakajoč zgodovino«
Idiotov imamo na pretek. Manjka nam Dostojevski.
Pet novih
Nisem hotel tvojega medu ne jagod
Namočenih v sladkor
Da bi se zdaj grdo držala in vihala nos
Štiri pesmi
tako neznanska masa,
tako velika teža,
toliko nemoči poklja v lesu;
in šotor, ki bi rad bil zatočišče.
Tožba prežganega feniksa
ko bom za vedno izgubil
tisto, česar nikoli nisem imel, bom zašel
morda samo enkrat za lastno samoljubje
in se naselil v tvojo nepristopno samoto
Tri pesmi
Skoraj bi prezrl,
ubil me je čas in izstrelil nekam nekam;
in sem tam daleč daleč.
Somrak nečimrnosti
Vsako noč
mrtvec
privzdigne
nagrobno ploščo
HAMARTIJA ROJSTVA ali ANAHRONOST VZTRAJA
mrtvi
ste jih za to likvidirali
je bilo vredno
Usta
V eni usti bi bilo konec jezika,
zvok se izleže, ko razpre čeljusti
Iz ciklusa »Sonce na balinišču«
Zapisana poezija.
Je samo opis čiste poezije, ki je v žogi,
ki leti proti košu
Tri nove pesmi
Rad bi molil sredi sovražnikov,
boja ali obrambe. S tem bi bil kot reka
ali kamen na dnu reke.
Mrtvaška fuga
v hiši prebiva človek tvoji zlati lasje Margarita
svoje pse ščuva na nas poklanja nam grob v zraku
Makro mrak makovih zrn
Samo temu – kar se spreminja – smemo reči življenje.