Utopljen labod je bil
Zadavljen slavec v ribniku
Oči so govorile mesečevo tragedijo
Umirala sem z njegovimi temnimi prsmi
Naju žegnala z vročim peskom
in rekla to je namesto riža
Izdajstvo je junaštvo, je obramba rojstnega morosta.
Na Rupnikovi liniji koraka graničar Rapalskih mej
in vabi italijanske fašiste naprej, naprej, naprej …
črno je sonce
črno kot ogromno ognjeno
oglje
črni so njegovi žarki
ki sijejo skozi črna okna
črnih hiš
v črne obraze
črnih državljanov
in njihovih črnih mačk
nihče ni opazil kako so zrasle skale
kako so zvezde brnele
kot mrčes ob polni luni
kako brezbrižno sem snela prstan
in ga za zmeraj izgubila
kakor sem izgubila poletje
v mokri sledi na tvojem hrbtu
v neznani govorici spleza
k tvojim bežečim trepalnicam
skoraj spoštljivo te nagovori
v nemandarinščini neperzijščini
nejeziku tvoje nestalne tropske klime
kličem te po svojem imenu: Lajka. v tvojem največjem strahu ‒ v edinem domu brezdanje sam groza o groza praznine ‒ kličem, da bi me slišal: sopotnik, sirota si kakor jaz: ne izdaj me!
Naš novi pes, poimenovan po priljubljenem pesniku,
je pojedel knjigo, ki smo jo na žalost pustili
nezavarovano.
Na srečo je bila Bhagavad Gita,
ki je na voljo v številnih izvodih.
