poglej za zrcalo nikar ne hodi mimo
da se ne izgubiš v labirintu tavanja za smerokazi
samo tam ti neviden ključ odpre vrata
v dom kjer sonce nikoli ne ugasne
Kdo je ta, ki se je strgala s tisočletne verige,
oblajala vse, kar lazi južno od Save,
dvignila meč na štiri strani neba
in izbrisala vse, ki so ji stali na poti?
Za njo hodim kot najstnik, igrava se prepletanje rok in dlani, na tleh. V moji glavi še vedno donijo klofute organov oblasti in kriki ljudi … krik mojih otrok …
Srečna duša, naj te vso večnost ziblje tvoje ljubljeno morje. Občasno pa, lepa duša, dvigni sidro in se pridi osvežit pod slap Savice! Čakam Te. Greva na Triglav, ti plezaje in plesaje, jaz pa šepaje in šepetaje …
‘Kakšni bebci!’ si med sabo šepetajo,
kuhajo zakone, lončke že ravnajo,
polne rožnatih odlokov in tabletij,
z veseljem davke nam pričnejo šteti,
ko smo blizu, zgrabijo za nos se svoj.
– Predstavnikom tem našim, dragim, mi smo gnoj!
Sploh si ne privoščimo pogleda iz ozadja,
vem, da to ne gre zlahka, pa bi se morali kdaj
s pravega položaja in z razdalje ozreti
(od znotraj in od strani) – na preostanek mladosti
Gospod bivši tovariš ne čivka v našem imenu,
v imenu državljanov, ki nam je mar.
Ki smo z lastnimi očmi gledali
kri, dim in razdejanje,
a ko smo gledali, kako se koljejo bratje,
je on služil denar.
