/ 

Pesmi s Prangerja 2019 v izboru kritikov

Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

Tudi letos smo ob festivalu Pranger vse tri sodelujoče kritike, Aljaža Koprivnikarja, Barbaro Korun in Domna Sloviniča, zaprosili, da od vsakega izmed pesnikov ali pesnic, ki so jih povabili na festival, izberejo eno pesem, ki jih je posebej prepričala, in svoj izbor utemeljijo.

    

***

    

Izbor Aljaža Koprivnikarja:

Kaja Teržan: Krog (Center za slovensko književnost, Aleph, 2018)

   

Ruj

   

Nekoč, na podestu, ko je sonce
komaj oplazilo okno, sem si izmislila
svojo prihodnost … Stara bom trideset
in še nikoli poprej tako srečna.
Bila si tam in me slišala – od znotraj.
Vse je zapisano … Nekdo
se je zmotil, ko je bral in
vse pripravil: misli, besede in dejanja,
vzporedne niti na statvah – snutek
za naslednjih nekaj let …
Mogoče se ti moram le približevati
s konstantno preračunano zamudo.
Toda ti si mi dala konkretne napotke …
Da bi morala slediti telesu, je bilo eno.
Moje telo ima enak potencial kakor ruj,
ves rdeč, ki iz zemlje potegne železo
in telo se ne strinja, ko ga vozim okoli
kot bolnika … A je modro in ostaja tiho.
Motiv predloge je vendarle isti, toda
ni ga mogoče odtiskovati v neskončno:
tudi vajenci se od mojstrov nekoč oddaljijo
in tako cerkvene ladje nikoli ne odražajo
samo enega duha. Menjavanje draperij
pri istih svetnikih je nenameren odraz
preobrazbe. Kdo roma? Romarji?
Hodijo mimo nas, dokler ne bomo mi
hodili mimo njih. Ni vseeno, katero
besedo uporabiš za tistega, ki je izgnan
od znotraj. Nič drugega mi toliko ne pomeni.

   

    

Poetika Kaje Teržan je v svojem nadaljevanju znotraj zbirke Krog glede na prvenec še toliko bolj izgrajena na nož, se večnih eksistencialnih vprašanj loteva brez nepotrebnih iluzij in prinaša življenje v vseh njegovih raznovrstnih odtenkih. To je opazno tudi v pesmi Ruj, enem izmed mojih ljubših delov zbirke, saj v njej pesnica prepleta nostalgično preteklost in aktualno sodobnost, ki se iz asociativnih drobcev narave in sveta preslikava v krč človeka in bivanjsko tesnobo. Dialog znotraj subjekta pri tem pričara atmosfero večnega iskanja samega sebe in prostora na svetu, kjer ljudje obstajamo kot mikroskopska majhna referenčna točka v monologu z Vesoljem in ves čas zasledujemo svoj smisel.

Jure Jakob: Lakota (LUD Literatura, 2018)

   

Lakota

   

Ta trta kar poganja.
Vsako leto obrezana znova divje požene.
V zidu, ob katerem raste, se je naredila debela razpoka.
Planke skednja, po katerih pleza, so posivele.

Zgodilo se je mimo moje volje.
Opazil sem jih enkrat junija.
Mladi so že čivkali.
Zgoraj, kjer je trta najbolj gosta,
sta si kosa spletla gnezdo.

S stopnic, ki grejo na teraso, se vse vidi.
Negodni kljuni, na široko odprti,
majhni kot moj noht na palcu,
neuničljivo glasni.

Podvizal sem se stran,
a prepozno.

Na dnu stopnic, pred vhodom v drvarnico,
je stala siva kosovka
in me s črvom v kljunu
gledala kot zver.

Bil sem zasačen.
In ostal.

Jeseni so mladi odleteli,
gnezdo je odnesla poletna nevihta.
V trto sije nizko sonce.
Zlahka nosi grozdje,
cel skedenj drži pokonci.

Hladno postaja.
Ko grem po drva, je tam nekje
sivi duh nepremične kosovke.

Bojim se, da bo
z njenim nemim privoljenjem
trta podivjala do neba;
iztrgala skedenj s temelji vred.

Bojim se, da bo
name priklicala kazen.
Da bom nekje zagledal,
kako maček skoči na mladega kosa.
Tako,
kot je zadnjič sekira na moj palec.

Moj noht je črn kot kos,
črn kot sladko, zrelo grozdje,
dobro,
nikoli ga ne bi nehal jesti.

Godi se mimo moje volje.

  

  

Za poezijo Jureta Jakoba je že od samega začetka značilna lirska refleksivna in umirjena govorica, ki se napaja predvsem iz podob narave v odnosu s človeškim svetom ter meditativnega stanja med njima. Preplet slednjega se kaže tudi v naslovni pesmi Lakota, kjer subjekt kot pripadnik človeškega sveta zre v sivo kosovko, ki označuje simbol znanilke narave ter ji hkrati priznava njeno premoč »Godi se mimo moje volje.«. Pri tem Jakob učinkovito prinaša predvsem prevpraševanje življenja in živosti ter meje med človeškim in živalskim, ki jih prestavi v odnos narave med živim ter neživim, pri čemer se dobro uspelim podobam subtilno priključujejo bivanjska ter religiozna izhodišča opazovalca v njegovem habitatu.

Varja Balžalorsky Antić: Klobuk Vere Revjakine B. (LUD Šerpa, 2018)

    

Razlistana v večni zdaj

Spet predrla membrane obstoječega.
Vsakič predreva membrane obstoječega.

Prihajajoče neskončnosti se ob poku smehljajo.

Vsakič novoista snov iz čistega toka.
Vsa najina telesa v vseh vesoljih objeta.

   

   

Pesniški prvenec Klobuk Vere Revjakine B. je eno najbolj vznemirljivih odkritij znotraj slovenske poezije preteklega leta, saj v štirih razdelkih bralca popelje skozi raznolike pokrajine, tipajočo skrb za sočloveka, pred nas pa postavlja tako aktualna družbena vprašanja kot tudi prevpraševanje poezije ter njenega gradnika – jezika. Ob izjemno heterogenih pesmih, ob srečevanjih metaforične in abstraktne govorice, intimnega in angažiranega, družbenega izjavljanja, ob ironičnih uvidih in še marsičem, se mi je pod kožo zapisala predvsem pesem Razlistana v večni zdaj, kjer Varja Balžalorsky Antić subtilno tipa po Drugem in v intimnem slutenju učinkovito med bližanjem in oddaljevanjem izpostavlja človekovo prisotnost.

   

***

   

Izbor Barbare Korun:

Milan Šelj: Slediti neizgovorjenemu, Založba Škuc, Lambda 134, Ljubljana 2018

    

Sredi popoldneva je prišel ves poklapan. Brez
trohice samozavesti, kar pogosto izdaja nesposobne tatove.
Z drugimi žeparji se je stepel za svoj bedni del plena. Na kavču
sem se obrnil s tople na hladno stran, on pa je legel k meni.
Med skrčena stegna mi je stisnil rožnati popek; ranjeno roko,
zavito v zmečkan robec.
    

     

Pesem sem izbrala zaradi podobe rožnatega popka, ki kaže eno od odlik poetičnosti Milana Šelja – vznik podobe kot »hipnega vzgiba duše« (Gaston Bachelard, Poetika prostora). Podoba spremeni topografijo pesmi, vrže drugačno luč na celoto.
Pesem je na prvi pogled povsem realistična, a brez konkretnih posebnosti, s prepoznavnimi elementi v pričakovanem zaporedju: on (ljubimec), poklapan, brez trohice samozavesti, se vrne kot eden nesposobnih tatov, ki se je stepel za svoj bedni del plena. Vse besede označujejo status osebe onstran zakona, izgubo, prevaro, nesposobnost ob poskusu preživetja s krajo, posameznikovo bedo (na ozadju človeške bede). Ob ljubimčevem prihodu se prvoosebni govorec (ki je takoj občutljivo opazil ljubimčevo situacijo) brez besed obrne s tople na hladno stran ležišča – s čimer dá ljubimcu žeparju prostor ob sebi, ki ga je prej grel s svojim telesom. Tedaj se zgodi transformacija: tat prvoosebnemu govorcu podari rožnati popek, svojo (v zmečkan robec zavito) ranjeno roko, ki mu jo potisne med skrčena stegna. Ti dve drobni telesni in brezbesedni gesti me pretreseta: dajanje in sprejemanje pozornosti, telesna zaupljivost in njegova toplota, njegova ranljivost na ozadju posameznikove duševne ranljivosti in družbene bede. Najlepša mi je podoba ranjene roke kot rožnatega popka – vse, kar je lahko dal drugemu, je bila njegova lastna ranljivost, neuspeh, nesposobnost, ampak prav to darilo je gesta pretresljive intimnosti – in hipna možnost vznika novega, cveta, procesa razcvetanja. Občudujem rahločutnost, s katero je pesnik povezal telo-dušo, dosti bolj direktno in manj sentimentalno kot zdajle jaz.

Klarisa Jovanović: Izgnana, KUD AAC Zrakogled, Koper 2018

  

Epilog

   

Pozneje, veliko pozneje, zdi se mi,
da je bilo pred mojim rojstvom,
sem se izgnala iz materine hiše,
izgnala sem se iz vseh soban,
ki so mi nekoč pripadale, tudi iz
tiste najslajše, mehke in dišeče,
edine, ki sem jo sezidala z lastnimi
rokami: še vedno slišim drobno
utripanje srca, še vedno slišim
tenak otroški jok, še vedno vidim
sinje ročice in nožice, kako se krčijo
in trepetajo.

Moja mati kot volkulja s tremi seski
straži svoj temni brlog in divje
zarenči, če se ji kdo približa.
Moj oče, ki je umrl že davno pred
lastno smrtjo, poskuša izdaviti besedo
slovesa, napreza se kot črna živina,
besede pa od nikoder, glasu pa od nikoder,
njegov molk je gost in težek kot katran.

Moji nerojeni bratje in sestre tovorijo
kamenje v hrib in ga polagajo na gnile
temelje in njihova hiša se vsevdilj
seseda in moje prababice in pradedje
vstajajo iz plitvih grobov in vijejo roke
in vpijejo in se čudijo: ooooooooooo
in njihovi grleni glasovi režejo,
režejo, bridko in neusmiljeno
kot tiste škarje, kot tiste ovčje škarje:
žk bee, žk bee, žk bee, žk oooooj,
žk ooooooj, žk oooooj, žk oooooj,
hlipa, reže, tuli, ooooj, hlipa, reže,
tuli, oooj, hlipa, reže, hlipa,
reže

   

    
S tem se zaključi dramsko-lirska pesnitev v osemnajstih spevih s prologom in epilogom, zaključi brez pike in s telesnimi, onomatopoetskimi izrazi: žk bee, žk oooooj, hlipa, reže, in se konča s: tuli, oooj, hlipa, reže, hlipa, / reže
Alenka Jovanovski je v svoji študiji poudarila misel, da gre v pesnitvi za samoizgon in totalitarnega sveta, nasilnega do gole biti, v »ničelno točko poezije«, v kateri je šele »sploh možno ustvarjati na način starogrškega pomena poiesis kot ustvarjanja, ki je nekaj povsem drugega od proizvajanja«. Govorka se je odrekla vsemu – ne le materi in očetu, ki govorita z renčanjem in molkom (gostim in težkim kot katran), naprezanje po »besedi slovesa« … in sizifovo delo »nerojenih« in tožba ter čudenje mrtvih prednikov se iztečejo v zvok »ovčjih škarij«: rezek zvok kovinskega reza se meša z živalskim glasom strahu bitja pred smrtjo … in tu, vmes, ob-staja, kar je, in v-staja, česar hip prej še ni bilo … pesem. Iz brez-dna.

Alenka Jovanovski: Tisoč osemdeset stopinj, Center za slovensko književnost, Aleph 186, Ljubljana 2018

     

(iz cikla Slovar obratnih, obranih, ubrisanih)

   

11. Ljudje-živali

   

Odhajam z ljudmi,
vračam se s taščicami.
Kaj poješ, taščica?

Ki sem, ki sem, ki sem.

Vejnata sled se topi
v odprto:
korak do objema.

   

   
Zbirka Alenke Jovanovski se mi zdi »dokument poti« (trikratnega obkroženja lastne osi – gole biti, bitja?), zato je za vsako pesem pomembno, kje se nahaja. Ta pesem je zadnja prvega (»družbenokritičnega«) razdelka in zadnja v ciklu Slovarja obratnih, obranih, ubrisanih, napoveduje »ljubezenski« razdelek (v naslednji pesmi zapiše: »Rada bi zapisala odo objemu, ker ti verjameš v objem« in »moj objem je, / ko se odpovem objetemu, / objem je, / ko mi odsekajo roke in objamem z nemogočim, / ranjenim telesom, ne glede na kar koli.«). Skratka – vse je pot in pomen in smisel se na poti spreminja, spreminja pomen tudi za nazaj. Ta pesem sledi pesmi Empatiki, kjer nastopa sinička: »S strahom morajo opraviti, / z izgubo lupinice pomena. // Tri vejice se vtisnejo v sneg. / Sinička: / abeceda brez besed.« Take pesmi so mi najlepše – na meji med govorico in ničem je prostor ne-govorice, je prostor negovorice živali in stvari (osvobojenih zgolj-človeškega u-pomenjanja). Ta pesem je prevod iz ne-govorice, se skoraj dotika nečesa, česar se jezik ne more dotakniti. Pa vendar: diha.

   

***

   

Izbor Domna Sloviniča:

Andreja Štepec: Edit Paf (LUD Šerpa, Klasična Šerpa, 2018)

   

Klet desetletja stran

   

Teci, so rekli, 
in sem tekla,
ampak noben ni rekel,
da bo to ciklično tekanje,
da bi vzela tablete proti
vrtoglavici,
da mi bo slabo, tako slabo,
da bom izbruhala vse zadnje večerje in vse
odvečne vsebinske floskule.
Včasih je slabost kar tu,
čeprav se mi že dolgo ne da več
ne leve ne desne, noge so zgolj hodulje,
telefon se oglaša, v njem je vsa
komunikacija.
Ta družina, ki te razčetverja,
ki ustvarja enosmerni tok.
Verjamem vsakemu,
ki bolj prepričljivo laže.
Vsakemu,
ki me skozi en klic pohvali in prekline.
Prekinem, dostikrat kar prekinem,
jok in vse te melanholične
agresije v glavi.
Dajmo, naj mi ta glava enkrat res odpade.
Brcnite jo vstran,
tja, kjer se bo vila v stene in
jo bodo lahko zibali pajki.
Ta veliki odjeb, ko ne veš,
ali se ti meša oz. ali se tebi
sploh dopusti, da se ti zmeša.
Ali moraš biti ta
ves čas prisotni stabilni katalizator
neuravnovešenega.
Verzi, da so norci zunaj,
so zdaj toliko bolj resnični, še bolj,
da so norci daleč največji glumci
v laganju:

Prišli iz nadstreškov,
prišli iz dimnikov,
prišli iz knjižnih polic,
iz glasnih zvočnikov,
rdečega mesa
kot svetilke brez sijaja
tja, kjer je nepretočna preteklost
nekoga, ki se nikoli ne prižge.
Tja, kjer je velik del nikogar,
ki vedno ugasne.
Odzdrav nohtom, ki padajo,
ko so se lomili,
vsem, ki popivajo pred deseto uro zjutraj.
Razvrstitev prečesanih las,
las na las, skupek,
in že se proda nekam v mesta.
Mesta problemov hiperventilacije,
oblek prejšnje zime,
pokvarjenih sušilnih strojev
in polnilcev.
V škatli se nabira krama z elektroniko,
padajo omare, polne
storžev, parfumastih epruvet, kamnov z Balkana,
sitno sitno,
knjige od Biblije do Tita,
nemški prototip kokakole,
pred pol leta nabrano, zdaj suho cvetje,
izklesane posode, steklo,
ki se drobi in pobira nadaljnje pol leta.
Dež zunaj ima aritmijo,
osrednjo vlogo, da
se lahko zjokaš.
To agregatno stanje za amaterje.
Lok brez pravega konja,
prav tako za amaterje.
Posoda brez pokrovk,
da šprica naokoli,
kako hudo je vse to.
In hujše talno gretje, ki
ti odžira absolutno ničelni dohodek.
Vse, da moraš iskat zadnje nitke tobaka,
jesti lanski krompir in sokove
zalivati z vodo.

Hudo jebeno hudo.

Samo dvoje spalnih vreč, samo povštrov
za 10 ljudi.
Odkar imam sokovnik,
tudi stiskam pomaranče.
Sočne so, vsaka ima več soka,
več soka, kot ga imaš ti, čeprav
te ljubim.
Kdaj se vprašaj,
zakaj si čutil potrebo kupiti kamen, ki
ga lahko sam pobereš, in kje je čar,
da ti nekdo napiše: biti tak, kot je treba.
Očitno moraš biti navaden jogurt,
zanj so vrste tako dolge,
da se vmes nabere vsa ignoranca,
vsa zgodovina svetske manipulacije.
Postavljajo šotore, da nastajajo brazgotine.
In…
zaribal je akumulator.
Še vedno ne razumeš –
Bog je akviziter za nevidne okvirje.

   

     

Pesem Klet desetletja stran s svojo slogovno ekspresivnostjo in ostrim ritmom zareže v krhka, ne-varna stanja človeškega bivanja. Bralcu spregovori o temeljnih občutkih odtujenosti, tesnobne osamljenosti ter norosti v moderni dobi. Klet predstavlja odmaknjen, morda abstrakten, a v pesmi otipljiv prostor (samo)izolacije, v katerega vdirajo nezaželjeni prišleki, lopovi, skratka drugi. Osebno eksistencialno izpoved, ki kriči po osvoboditvi, pesnica kombinira s kritičnim pesniškim spopadanjem z votlimi, novodobnimi, a družbeno vsiljenimi vzorci (sreča, normalnost, povprečnost, ipd.), kar pomembno nakaže na aktualnost prvenca Edit Paf.

Maja Miloševič: Oder za gluhe (Center za slovensko književnos, Aleph, 2018)

   

Pred jutrom

     

Ob robu odra stojiš ti.

Pogled je mrk, centriraš si sliko,
pobriješ pol glave
in zlorabiš barvico za oči.

Na eni strani odsev,
na drugi dialog.

Kdo ima (pre)moč?

Delci se združujejo.
Prikrito se pogovarjava.

Vdiram.
Vdiraš.

50 : 50, si rekla.

V jeziku.
V prisotnosti.
V razgrajevanju.
Tu se topijo konflikti.

Živiva v isti sobi,
nočeva se poznati.

Še vedno me je več.
Pridi.

   

     

V prvencu Maje Miloševič se nebinarnost pesniškega subjekta kaže skozi prepletenost dveh identitet znotraj subjekta samega. V izpostavljeni pesmi avtorica sproži zahtevo po izenačitvi obeh principov, obenem pa je to tudi tisti mejnik v zbirki, ko se zgodi preklop iz moškega na ženski glas. Pesnica s to konceptualizacijo, ki ključno zaznamuje pesniško zbirko, odpira vprašanja razmerij med identitetami, menjav vlog med njimi in zunanjega, družbenega odnosa do njih, pesem pa obenem simbolizira tudi osebno osvoboditev.

Esad Babačić: Odrezani od neba, Goga, 2018

   

Pesem, blato, svoboda

Liljani Dirjan

    

Telo pesmi je v meni in tebi. Ne skrbi – ne bo prestopilo mej, ki so začrtane. Samo igra je v smrtni tišini, ki še ne pove vsega. Preizkušanje neba, v jasnini dosegljivega in nedosegljivega. Lahko nadaljuješ brez mene kot resna kopija nekega tujega hotenja zaman napisanega, na telo, ob oknu, strto in zamaknjeno v bolezen ljubezni, ki se ne izda brez razloga. Razumem, da je spoštovanje do tuje krhkosti edina meja, vredna tihotapljenja nočnih ptic z najinih obrazov. Oprosti, kradel sem telesa drugih, da bi ohranil lastnega, in zdaj mi je žal, tako kot vsem zločincem, ki so pozabili govoriti o svobodi. Junak je tisti, ki se ugrezne v blato, po katerem je nekoč hodil zlahka, ker ni imel milosti do slabih. Dihaj, telo moje in jaz bom dihal tvoje, do zadnjega dna.

   

     

Izbrana pesem iz zbirke Odrezani od neba že samo s svojo prozno formo predstavlja določeno stopnjo odklonskosti pri poetiki Esada Babačića, v vsebinskem smislu pa gre za prevpraševanje mej telesnosti (telo je prikazano kot fizično – konkretno in pa kot pesem, torej kot abstraktnost) in reartikulacije ljubezni, hrepenenja, obžalovanja in smrtnosti, ki jo avtor v pesmi spretno naveže na ustvarjanje, poezijo. Z večpomenskostjo se pesem razpre in se skozi nagovorno obliko bere kot izjemno tankočutna izpoved osebne narave, ki terja svojo svobodo, a jo tudi daje.

    

   

Poezija drugih avtorjev in avtoric

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

     

Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

    

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Pranger
O avtorju
Pranger je festival refleksije in prevoda poezije. Usmeritev je dostojanstvo umetnosti in recepcije umetnosti. Povedati mnenje dobronamerno v obraz, po drugi strani pa neustrašno premisliti o slišani kritiki, ki mora biti dobro utemeljena, vljudna in nadosebna. Podobno velja za prevajalce iz slovenščine v tuje jezike (pesnikove soavtorje), ki se s pesnikom srečajo ob poskusu presajanja v drugo kulturo in stvarnost. Pranger izbere tri kritičarke in kritike, oni pa vsak svoje tri izbranke in izbrance, avtorje svežih pesniških zbirk. Politika festivala je taka, da kritikom in kritičarkam prepušča vso avtonomijo in vodstvo festivala v procesu izbire ni udeleženo. Vsako leto na festival povabijo tudi prevajalce izbranega ciljnega jezika.