Andraž Rožman – rušenje skvota AT Rog – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Bilo je obdobje, ko sem pogosto hodil po Trubarjevi. Skoraj vsak dan, vse od križišča z Resljevo do Rozmanove. Hodil sem mimo zidu, porisanega z grafiti in se spraševal, kako naj vstopim. Pretirano zloščene ulice, vse dražje cene v lokalih in vse bolj kamniti obrazi v mestu so mi že sporočali, da se sprehajam skozi Molovo praznino in da bi bilo dobro odkriti kaj novega. Slišal sem, da se tam čez ukvarjajo z umetnostjo in socialo, a do so to večinoma nergavi, nemara celo nevarni čudaki. Toda čudake imam rad. Hotel sem jih spoznati, nisem pa vedel, kako naj pristopim. Potem sem na internetu zasledil, da bodo naslednji ponedeljek v Socialnem centru Avtonomne tovarne Rog prvič organizirali dogodek z imenom Coffee International. Tako naj bi se spoznavali begunci in lokalci. Vznemirjen zaradi dogodkov na balkanski begunski poti in protibegunskega razpoloženja v delu javnosti sem bil takoj za.
Prišel je ponedeljek, 7. marca 2016. Deževen dan. Pristopil sem k varnostniku v »kapiji« in ga vprašal, kje je Coffee International. Pogledal me je, kot bi ga vprašal, kako naj pridem na konec sveta. Potem sem ga prosil, naj mi pokaže, kje je Socialni center. Roko je mlahavo premaknil proti desni strani dvorišča, da nisem vedel, ali resnično ve, kam me pošilja. Z negotovim korakom sem se skozi sivo svetlobo in redke dežne kaplje odpravil na prazno dvorišče. Zdelo se mi je, da sem vstopil med duhove. Vsa vrata so bila zaprta, nisem vedel, kaj naj storim. Še malo sem postal in razmišljal, da bi jo ucvrl nazaj v mestno praznino, ko je skozi vhod Socialnega centra pokukala majhna postava. Aigul. Nekoliko nejeverno me je pogledala, potem pa povabila noter.
Medtem ko je prasketalo v gašperčku, so ljudje sedeli v krogu. Safi, Payman, Mohamad, Misham, Zana… Začeli smo se pogovarjati, počasi odkrivati vsak svojo zgodbo. Hitro sem vedel, da bom še prišel. In sem. Na piknik, partijo nogometa ali košarke, literarni večer, filozofsko razpravo, zabavo, kavo… Najraje sem se usedel v črn usnjen kavč, si včasih prižgal cigareto in odprl pločevinko piva, ter skozi bel dim opazoval ljudi. Nisem imel občutka, da bi od mene kdorkoli karkoli pričakoval ali zahteval. Najlepše je bilo, da sem bil lahko le tam. Nič drugega mi ni bilo potrebno početi kot zgolj biti.
Vse bolj sem spoznaval, da nisem vstopil le v prostor, kjer se imaš lahko lepo, ampak da je tu mnogo več. Ne le umetnost, sociala, filozofija, šport, upor in politična organiziranost. Ne le spoznavanje, nato pa prakticiranje pojmov, kot so političnost, delovanje, razredni boj, skupnost, solidarnost… Videl sem še več. Videl sem heterogen prostor, kjer je človek lahko kreativen, ne glede na to, kaj želi početi in kako dober je v tem. Idealno zame, kajti želel sem se znebiti okov niča, ki me je stiskal v zloščenem mestu. Veliko kreacije je bilo v vzpostavljanju odnosov z ljudmi, izmenjavanju zgodb, skupnem urejanju vsakodnevnih ali birokratskih opravil, boju za različne pravice, raznih kriznih akcijah, kuhanju kosil… Sam sem jo nenadejano našel še v pisanju. Dolgo sem čutil grozno potrebo po tem, da bi pisal besedila, ki ne bi bila le novinarska, a nisem vedel, kaj naj bi to bilo in kako naj bi se zadeve lotil. V Rogu je nekaj zaškrtalo v meni, da se je klobčič začel odvijati, toliko časa se je odvijal, da je bilo vsebine za celo knjigo. Seveda se je to zgodilo zaradi ljudi, ki so se povezali v skupnost.
Čeprav se mi je sprva, ko sem pogreznjen v kavč opazoval ljudi, zdelo nasprotno, Rog ni noben rajski otoček sredi neoliberalizma. Daleč od tega. Rog je tudi krut. V Rogu so tudi grozni prepiri, boj za prostor in oblast, zavist, ljubosumje, sovraštvo… Takšen je, ker je človeški. Molov nič ni človeški, zato se z njim ne moreš kregati. Lahko ga le preziraš. Ko s polnim korakom vstopiš v tak prostor in v njem preživiš dovolj časa, zaradi pristnosti izkušnje ne moreš biti več isti. Rog človeka spremeni in ostane v njem. Zato je danes, ko se pred našimi nemočnimi očmi podirajo opeke, kot bi se podiral svet, neznosno težko.
Tako prekleto težko je, da prvi in drugi dan rušenja nisem občutil skoraj ničesar, kot bi mi varnostniki v telo vstavili blokado. Potem sem si vzel čas za ogled fotografije otrok, ki pred Cirkusarno gledajo lutkovno predstavo in skupinsko fotografijo ljudi, s katerimi sem preživel največ časa. Spomnil sem se še na objokano tovarišico in se je usulo. Nobena varnostnikova blokada ne bi mogla več ustaviti solz, noben pendrek ukrotiti silovite žalosti. Žal mi je za ljudi, živali, slike, kiparske izdelke, glasbila, delavnice, ateljeje, neopisljive skulpture, grafite, knjige v blatu, košarkarsko igrišče, generatorje, cirkuške rekvizite, za vse kolektive, pa za nepreštevne ure, ki so jih ljudje vložili v obnovo in vzdrževanje prostorov… Žal mi je za tiste, ki so pristali na cesti. Mojemu prijatelju so ostala le oblačila, ki jih je imel v času deložacije na sebi, denarnica, telefon in računalnik. In žal mi je, da nisem storil več za to, da bi se zmanjšal visok odstotek ljudi, ki Roga ne poznajo in ga zato ne morejo razumeti. Tako bi več ljudi dobilo rogovsko izkušnjo. Brez izkušnje namreč ostane le predsodek, o Rogu pa je predsodkov veliko.
Ko se zdi, da se je porušilo vse in da nikoli ničesar več ne bo, je potrebno govoriti o žalosti. Tako se bo ta lahko transformirala v nekaj, kar bo ljudi pripeljalo do spoznanja, da je za ruševinami nekaj novega. Preden odkrijemo, kaj to je, je potrebno rušiteljema skupnega dobrega povedati, kar jima gre. Obema J-jema. Ta dva imata veliko več skupnega, kot se morda zdi. Oba ljubita biznis, oba svoj interes ščitita z represijo, oba sta ljudomrzna in oba danes simbolizirata tisto, zaradi česar je Ljubljana morala postati mesto heroj.
Preostali prispevki in literatura na portalu
