/ 

Izbrisani palestinski domovi

O izgnanstvu je nenavadno očarljivo razmišljati, toda strašno ga je izkusiti. Je nezaceljena rana, ki se vsili med človeka in njegov rojstni kraj, med subjekt in njegov pravi dom: prave esencialne žalosti izgnanstva ni mogoče nikoli preboleti. In četudi je res, da književnost in zgodovina govorita o junaških, romantičnih, veličastnih, celo zmagovitih doživljajih iz življenja v izgnanstvu, pa so to zgolj prizadevanja, ki hočejo preseči hromečo bolečino odtujitve. Dosežke izgnanca nenehno ogroža izguba nečesa, kar je za vedno ostalo za njim.

Edward W. Said, Oblasti povedati resnico (Založba *cf., 2005, str. 75)

     

Vetrc je pihal s sredozemske obale, ko sem taval med romantiko zgodovine in krutostjo modernosti. Kot bi bil v mestu dveh časovnih dimenzij. Otomanske stavbe iz okrušenega belega kamna, ki izgublja čistočo. Prah, črna umazanija se je zažrla v zidove hiš, hiš, po katerih se je nekoč vil vonj po kavi s kardamomom in maklubeju, pa svežem arabskem kruhu, ki so ga spekle mame, otroci pa so ga pomakali v labne, humus, baba ganuš … Danes v teh hišah živijo duhovi. Nekatere so napol porušene, nekatere so brez strehe ali sten, ponekod so ostali le še temelji, iz katerih raste šavje ali drevesca s tankimi debli. Kmalu niti teh ostankov življenja ne bo več.

Okoli njih so posejane moderne stavbe. Izstopa steklena pošast s koničastim vrhom. Spominja me na vesoljsko ladjo. Motrim jo od dna proti vrhu in uvidim, da je spodaj ozka, nato se nekoliko razširi in se pri vrhu spet zoži, da zigleda kot ošiljen svinčnik. Njen vrh gospodovalno sili proti nebu, od koder nadzira Wadi Salib, del Hajfe, kjer so nekoč večinoma živeli Palestinci, danes pa na njihova nekdanja življenja spominjajo le še peščica hiš, ruševine, kamenje in loki ob vznožjih stopnišč, ki vodijo proti vrhu hriba Carmel.

Ustavim se pred eno od hiš z zazidanimi vrati in okni. Pogled v notranjost zapirajo trije kvadri, na spodnjem vidim napis v arabščini in prepoznam le dve številki: 21 in 1948. To je dovolj, da razumem. Številki simbolizirata nakbo, katastrofo 1. Enaindvajsetega aprila 1948 se je začel pogrom nad Palestinci v Hajfi. Hagana 2 jih je napadla s hriba Carmel, ki se dviga nad obmorskim naseljem Wadi Salib. Nekateri so umrli, drugi so se vkrcali na čolne in postali begunci. Prek 70.000 prebivalcev Hajfe je izgubilo domove, v mestu jih je ostalo le okrog 3000. V palestinske hiše so se vselili judovski naseljenci pretežno iz evropskih in arabskih držav, medtem ko so Palestince, ki so ostali v mestu, predstavniki nastajajoče izraelske države strpali v sosesko Wadi Nisnas, kjer so jih imeli pod nadzorom.

Etnično čiščenje se je nadaljevalo v naslednjih letih, sionisti niso preganjali le ljudi, ampak so brisali tudi palestinske hiše, arhitekturo, kulturo. Potekal je proces uničevanja arabskih sosesk in ustanavljanja judovskih na istih mestih. Spremenili so imena okrog 80 odstotkov ulic, ki niso več nosila arabskih, ampak hebrejska imena. Skušali so in skušajo zbrisati spomin. A ta je močnejši od nasilja. Morda ga je vse manj v izginjajočih hišah, toda ostaja v pripovedih ljudi, v knjigah, v življenju, ki ga je milijone palestinskih beguncev primorano živeti drugje.

In spomin se včasih prikrade tudi na mesto zločina. V napis na zazidanem oknu. Koliko neizpovedanih zgodb, usod je v teh hišah? Predstavljam si, da je vsaka drugačna od druge, a so obenem enake. Predvsem pa imajo vsi, ki so živeli tu, in z njimi njihovi potomci isto željo. Vrniti se, ne biti pozabljeni. Tisti, ki je na zazidanem oknu pustil odtis, ima prav to željo in z njim njegova družina ali kdorkoli, za kogar je prišel v Hajfo popisat kvader. Prav takšno željo ima moj prijatelj Mohamad, ki mu Izrael, tako kot milijonom drugih palestinskih beguncev, v nasprotju z mednarodnim pravom ne dovoli vrniti se na zemljo svojega izvora. V Hajfo sem prišel, da bi našel hišo 3, v kateri je do desetega leta odraščal njegov oče Sulejman in v kateri sta živela še njegova stara starša Daud in Bagdad ter teta Labiba. Da bi Mohamad izvedel, ali svet, ki si ga je lahko prek pripovedi staršev, starih staršev in domišljije risal v mislih, še obstaja ali ne.

Hodil sem po dveh polih zgodovine, med katera je z lesketajočim mečem zarezala nakba, in iskal še Daudovo brivnico, prav tako v naselju Wadi Salib. Približeval sem se najdbi, po kateri sva hrepenela s prijateljem, ki je novice pričakoval v svojem novem domu v Črnučah, obenem pa so me pritegnile druge zgodbe, na katere sem nenadejano naletel. V resnici sem si lahko le domišljal, kaj se je zgodilo z razlaščeno družino, ki je nekoč živela v hiši z letnico začetka nakbe na zazidanem oknu. Prav tako kot nisem vedel ničesar o človeku, ki je nekaj sto metrov stran, na obrobju parka, ki obeležuje izraelsko neodvisnost, na palmo s svetlo modrim trakom privezal ogrlico z biseri in modrim kamnom. Ali je na tem mestu stala hiša njegove ali njene družine?

Koliko je še podobnih (ne)znanih zgodb? Koliko ljudi ni nikoli več videlo svoje rodne hiše? Ikona palestinske revolucije Leila Khaled jo je, a le iz ptičje perspektive. Živela je na ulici Stanton, v bližini ene najbolj znanih in največjih stavb časa pred nakbo, kamor je Mohamadov ded hodil k zdravniku. Želja po vrnitvi ali vsaj po tem, da bi izgnanec ali izgnanka videl(a) svojo hišo, ne usahne niti v skrajno stresnih trenutkih.

Leila Khaled je leta 1969 skupaj s Salimom Issawijem ugrabila letalo, ki je iz Rima letelo v Tel Aviv, ter ga preusmerila v Damask. Želela sta zajeti Jicaka Rabina, tedanjega izraelskega ambasadorja v ZDA. Toda Rabin je zamudil letalo, ki je vseeno odletelo proti Damasku, a pred tem je Leila Khaled želela videti svojo hišo. Pilotu je ukazala, naj letalo spusti na 12.000 čevljev. Da bi preprečili nadaljnje spuščanje, je Izrael potniškemu letalu ob bok poslal dve vojaški. A to Leile ni ustavilo. Pilotu je naročila, naj se še bolj spusti in zavije proti severu. Letalo je naredilo dva kroga okoli Hajfe, da je videla hišo, ki jo je morala zapustiti kot štiriletna deklica 4.

Kaj se je zgodilo s hišo Leile Khaled, ne vem. Morda so jo porušili, morda v njej živi izraelska družina, podobno kot na primer na ulici Lod Street 1. Le nekaj sto metrov od obale navzgor po hribu Carmel je treba iti, na območje, kjer je za časa nakbe potekala nevidna razmejitvena črta med palestinskim in judovskim delom mesta. Zgodbo družine Shiblak, ki je bila pred nakbo lastnica hiše na Lod Street 1, je v knjigi Haifa before & after 1948 popisal zgodovinar Mahmoud Yazbak.

Ko mi je Mohamad pripovedoval zgodb svoje družine, je razlagal tudi, kako so pred arabsko-izraelsko vojno prijateljevali z Judoma, ki sta bivala v isti stavbi kot Baghdad, Daud, Sulejman in Labiba. Rahel je bilo ime sosedi, ki je malega Sulejmana vozila na sprehod na promenado ob morju, njen mož Samuel pa mu je zastonj sešil šolsko uniformo. Po drugi strani je Mohmadova babica Baghdad na šabat hodila k Rahel in Samuelu, da jima je ugasnila luči in poskrbela za najbolj nujna opravila v njunem stanovanju. Potem ko je moral tedaj desetletni Sulejman skupaj z mamo, očetom in sestro zapustiti dom ter oditi begunskemu življenju naproti v Sirijo, se je Rahel borila za njihovo imetje.

Skozi Mohamadovo pripoved sem uvidel, da med judovskim in palestinskim prebivalstvom niso nastajali le konflikti, ampak še marsikaj drugega, lepšega. Ta občutek se je okrepil ob branju zgodbe, ki jo je z vsebinami hajfskih arhivov razložil Mahmoud Yazbak. Množično priseljevanje Judov prvega konflikta seveda ni prineslo šele leto 1948 z nakbo, ampak so se ti dogajali že prej. Nenazadnje je v tridesetih letih (1936–1939) potekal veliki arabski upor proti britanski upravi v mandatni Palestini in masovnem naseljevanju Judov, katerega cilj je bila ustanovitev judovske države. Toda mnogi Judje in Palestinci so kljub temu precej let sobivali brez večjih težav, o čemer je med drugim pisal Yazbak.

Trinadstropno hišo na Lod Street 1, v kateri je bilo več stanovanj, je družina Shiblak zgradila sredi tridesetih let prejšnjega stoletja (torej v času velikega arabskega upora), ko je bilo preseljevanje tako Arabcev kot Judov v Hajfo veliko, poleg tega so gradili novo pristanišče in naftovod iz Iraka, zato je bilo povpraševanja po stanovanjih vse več, cene pa so naraščale. Fadil Shiblak je uvidel poslovno priložnost. Zgradil je hišo iz belega kamna z več stanovanji, da bi jih oddajal v najem. Tako je leta 1942 v hiši živelo devet družin, 47 ljudi. Arabci in Judje so najemali sobe v istih stanovanjih, si delili kuhinje in kopalnice.

Fadilova žena Zahiyyah Shiblak je Yazbaku povedala, da so v hiši živeli tudi arabski Judje in romunska judovska družina. Še posebno dobro se je sin romunske družine z imenom Re’uven razumel z Shubhijem al-Qazaqom, bratom gospe Shiblak, bila sta tesna prijatelja. Yazbak je našel zapis Khalila Shiblaka, starejšega sina Zahiyyah Shiblak in njenega moža Fadila Shiblaka, ki razkriva, da je mladenič Re’uven, ki ga sprva ni motilo palestinsko poreklo njegovega prijatelja, potem verjetno pod vplivom sionistične propagande začel stopati v povsem drugo smer, vse do tragičnega konca. »Naša soseda v nadstropju, v katerem smo živeli, je bila romunska Judinja, ki je imela dva mlada sinova, enemu je bilo ime Re’uven in drugi, mlajši je bil Otto. S to družino smo imeli zelo dobre odnose. Pozneje sem izvedel, da se je Re’uven pridružil Hagani in da je bil ubit v spopadih v Hajfi,« je zapisal Khalil Shiblak.

V štiridesetih letih je bila stiska zaradi premajhnega števila stanovanj v mestu še večja. Najemodajalci so začeli preurejati stanovanja tako, da so iz enega prostora naredili dva ali tri. V letih pred nakbo je v hiši družine Shiblak živelo od devet do dvanajst družin, med njimi so bili Arabci, arabski Judje in aškenaški Judje. Živeli so v težkih razmerah na majhnem prostoru. Ob napadih letal sil osi med drugo svetovno vojno so skupaj trepetali pred bombniki. Kot je zapisal Yazbak, se je podoben način življenja dogajal v mnogih palestinskih hišah (a ne tudi judovskih), še posebno v tistih, ki so stale na meji med palestinskim in judovski delom mesta. V mesecih pred nakbo so se začeli vrstiti nasilni dogodki, večina Judov pa se je pomaknila za nevidno mejo više proti vrhu gore Carmel. Po 21. novembru 1947, ko so Združeni narodi sprejeli resolucijo, ki je predvidevala razdelitev Palestine, se je že začela državljanska vojna v mandatni Palestini. Na začetku leta 1948 – v tistem času je Palestino zapustilo že več deset tisoč arabskih beguncev – je Hagana začela krepiti svoje položaje na območju okoli hiše družine Shiblak. Strategija te izraelske paravojaške organizacije je bila, da so s pobočja hriba Carmel obkolili del mesta, kjer je živelo palestinsko prebivalstvo.

Fadil Shiblak je presodil, da je za njegovo družino najbolje, če za nekaj časa zapusti Hajfo. Z mislijo, da se bodo kmalu vrnili, so odšli sredi februarja 1948, dva meseca pred nakbo. S seboj so vzeli ključe hiše, kakor so jih vzeli tisoči drugih Palestincev, ker so mislili, da se bodo kmalu vrnili v svoje domove, a jih potem niso videli nikoli več. Shiblakovi so se izselili v Nablus na Zahodni breg, kjer so imeli nemalo poznanstev, kajti tja so se zatekli že v času letalskih napadov na Hajfo med drugo svetovno vojno. Postali so begunci, ki jim Izrael nikoli ni dovolil vrniti se v svoje domove.

Prav tako kot so begunci, ki so mislili, da se bodo kmalu vrnili, a potem nikoli niso več videli mesta ob sredozemski obali, postali Mohamadovi stari starši in starši. Enaindvajsetega ali 22. aprila 1948 so se skupaj s tisoči drugih Palestincev, ki so jih do pristanišča gnali pripadniki Hagane, vkrcali na ladje, ki so odplule na drugo stran manjšega zaliva proti Aki. Od tam je družina Mohamadovega očeta najprej odšla v Libanon, kjer v begunskem taborišču ni bilo dovolj prostora, potem pa naprej v Sirijo. Najprej so živeli v Hami, nato v Alepu, kjer se je v barakarskem taborišču Nayreb kot begunec rodil tudi moj prijatelj.

Ko sem v Hajfi iskal Mohamdovo hišo, mi je pomagal Mahmoud Yazbak. Spotoma sva se odpravila še na Lod Street 1. Postala sva na klančini pred hišo, s katere je plapolala izraelska zastava. Yazbak je le odkimal, ko sem ga vprašal, ali je mogoče pozvoniti, se pogovoriti s stanovalci, morda vstopiti. Menda se je zastava na hiši pojavila po tem, ko je Yazbak objavil članek o družini Shiblak in njihovem nekdanjem imetju.

V izraelskih evidencah Fadila Shiblaka ni več mogoče najti kot lastnika hiše. Ko je Yazbak službi izraelskega ministrstva za pravosodje, ki skrbi za »zapuščene posesti«, poslal uradno poizvedbo o hiši na Lod Street 1, je dobil odgovor, da niso našli nobenega posestva, katerega lastnik bi bil Fadil Shiblak. Yazbak je še naprej raziskoval in ugotovil, da je 24. avgusta 1957 lastništvo prešlo na »razvojni organ«, ki je za upravljanje posestva pooblastil izraelsko državno stanovanjsko podjetje Amidar. To je bilo po nakbi zadolženo za naseljevanje judovskih priseljencev v stanovanja palestinskih beguncev. Yazbak je v registru izbrskal, da je leta 1995 v hiši živelo osem judovskih in ena arabska družina. Leta 1999 je podjetje Amidar eno od stanovanj prodalo nekemu najemniku, ki je tako postal lastnik enega od stanovanj družine Shiblak, kar je, kot je zapisal Yazbak, v nasprotju z zakonom o »skrbništvu lastnine odsotnih«.

Usoda velike večina palestinskih stavb na ozemlju izraelske države je bila podobna. Okrog 3000 Palestincev, ki so jih po nakbi naselili v sosesko Wadi Nisnas, je svoje hiše še lahko videlo (razen če niso bile porušene), a niso mogli vstopiti vanje, kajti tudi te so naselili judovski priseljenci. Med številnimi zgodbami in tragičnimi usodami, ki so se pisale v palestinskih hišah, sem v Hajfi naletel tudi na hišo palestinskega političnega zgodovinarja Emila Toume, ki še vedno stoji na južnem robu starega dela mesta. Hiša je bila zgrajena leta 1914. Ob nakbi so jo zasedle izraelske oblasti. Ulica, na kateri stoji hiša, je bila predvidena za rušenje, vendar je s pomočjo javnega pritiska palestinskih in judovskih intelektualcev ostala. Mesto Hajfa je hišo razglasilo za zgodovinsko znamenitost, z njo pa zdaj upravlja Inštitut Emila Touma, ustanovljen leta 1986, leto po mislečevi smrti.

Touma je napisal na stotine političnih in zgodovinskih člankov, izdal je tudi 15 knjig. Bil je prijatelj in neke vrste politični učitelj največjega palestinskega pesnika Mahmuda Darviša, ki ga je Touma več let gostil ravno v tej hiši. Darviš se je k njemu zatekel v šestdesetih letih in tam ostal vse do leta 1970, ko je odšel na študij v Moskvo, v Palestino pa se je lahko vrnili šele v devetdesetih zavoljo oselskega sporazuma. Oba sta se zavzemala za svobodo Palestincev in življenje v miru skupaj z judovskimi prebivalci. Darviš je bil primoran zapustiti svojo rodno vas Al Birwa, ki so jo ob nakbi zravnali z zemljo. Pozneje je na območju poetove domače vasi, ki je stala nedaleč stran od Hajfe, izraelska oblast zgradila dve naselbini – Kibbutz Yas’ur in Achihud.

Enako kot je Izrael v mestih rušil palestinske hiše ali vanje naseljeval Jude, je počel s celotnimi vasmi. Številne so bile porušene ali naseljene, ena pa je doživela nekoliko drugačno usodo. Lifta naj bi bila edina palestinska vas, ki ni porušena ali zasedena. Še danes v gričevnatem svetu zahodno od Jeruzalema stoji nekaj praznih hiš, zgrajenih pred letom 1948. Izraelci želijo to vas gentrificirati – zgraditi luksuzno naselje. Načrtovali naj bi celo podzemni rov, ki bi bil povezan s knesetom v Jeruzalemu. Neprofitna organizacija World Monuments Fund (WMF) je Lifto lani uvrstila na seznam najbolj ogrožene kulturne dediščine. Zavzema se proti gradnji novega naselja in za zaščito Lifte kot redkega kraja kulturne dediščine in spomina v korist vseh prebivalcev Jeruzalema.

Medtem ko je usoda palestinskih hiš podobna, so zgodbe ljudi, ki so jih morali zapustiti, različne. Skupno jim je, da so se želeli vrniti, a se v veliki večini niso mogli. Zanje je spomin na izgubljeni dom spomin na izgubljeni raj. To je mogoče videti v begunskih taboriščih na Zahodnem bregu, kjer mnoge zidove krasijo optimistični motivi – sonce, morje, modro nebo, cvetje. Tako si begunci zamišljajo dom, ki ga nimajo več. Tudi Mohamad je imel predstavo, ki si jo je prek pripovedi staršev in starih staršev izrisal v glavi. Ko sem hodil po Hajfi, sem se vprašal, ali je dobro, če mu to predstavo z novicami, ki mu jih bom prinesel v Ljubljano, razblinim. Toda po drugi strani sem ob pogovoru s Palestinci večkrat dobil občutek, da je zanje vsaka informacija o domu, ki ga nikoli več ne bodo videli, dragocena.

Potem ko sem v tednu dni prečesal sosesko Wadi Salib in se mi je zdelo, da sem prehodil pol Hajfe, sem dobil odgovora na ključni vprašanji. Ali hiša Mohamadove družine še stoji? Ne, na tem mestu so, ko sem bil tam, gradili poslopje s skoraj 200 stanovanji. Ali pa še stoji brivnica Mohamadovega deda Dauda? Ta hiša še stoji, a v njej seveda ni več brivnice. Mohamadu sem prinese fotografiji obeh hiš in videoposnetek soseske Wadi Salib.

Preden sem se odpravil na Sredozemsko obalo, mi je dal Mohamad šal svoje pokojne mame. Prosil me je, naj ga pustim v hiši njegove družine, da bo v Hajfi ostalo nekaj njegovega, njihovega. Šala nisem želel odvreči na gradbišče, kjer so rasla nova stanovanja. Ni se mi zdelo prav. Raje sem izbral eno od sosednjih palestinskih hiš, ki niso naseljene in jih verjetno čaka rušenje, a bodo vsaj še nekaj časa stale. Šal sem odvrgel, užil morski vetrc, se obrnil in – z mislimi na zgodbe palestinskih beguncev – naslednji dan zapustil Hajfo.

  

  

OPOMBE

Nakba oziroma katastrofa simbolizira razselitev Palestincev z ozemlja, na katerem je bila 15. maja 1948 ustanovljena država Izrael. Zaradi izraelske okupacije je moralo tedaj domove zapustiti okoli 750.000 Palestincev.

Sionistična paravojaška skupina, ki je po ustanovitvi Izraela postala del obrambnih sil.

Zgodbo hiše, njenega iskanja in Mohamadove družine sem podrobneje opisal v knjigi Trije spomini – med Hajfo, Alepom in Ljubljano.

Podrobnosti o tem, kako je Leila Khaled ugrabila letalo in ga usmerila proti Hajfi ter nato Damasku, sem prebral na spletni strani Adonis Diaries. Da je letalo res preusmerila proti Hajfi, ker je želela videti rojstno hišo, je Leila Khaled potrdila, ko se je prek Skypa javila na enega od dogodkov Kulturne ambasade Palestine, ki vsako leto poteka v Ljubljani.

   

   

    

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

Andraž Rožman
O avtorju
Andraž Rožman se je rodil leta 1983 v Novem mestu, nato pa večino življenja preživel v Mengšu. Skoraj 15 let je povezan z novinarstvom, v katerem sta ga od nekdaj najbolj privlačila reportaža in intervju, predvsem pa zgodbe ljudi, katerih glas ni slišan. Od leta 2005 dela na Dnevniku, kjer je bil zaposlen v športni in ljubljanski redakciji. Objavljal je tudi v drugih rubrikah in Dnevnikovem Objektivu ter ob delu končal študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede. V zadnjih letih se ukvarja tudi z literarnim novinarstvom, pri čemer je literarni del vse bolj izrazit in si ga želi razvijati še naprej. Nanj je imel velik vpliv prihod beguncev, ki so mu odprli nova prostranstva, in delovanje migrantske skupnosti v tovarni Rog. Njegov knjižni prvenec Trije spomini – med Hajfo, Alepom in Ljubljano je izšel leta 2019 pri založbi Goga.