/ 

Azilni sistem ustvarja brezdomne in mrtve

Andraž Rožman – migranti brezdomci  Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Članek je izšel tudi v prilogi Vrabca Anarhista v oktobrski številki Kraljev ulice.

Pred leti sem poznal fanta iz Iraka. Pripovedoval mi je svojo zgodbo.

Že nekaj let je taval po Evropi. Potem ko je pobegnil pred gotovo smrtjo, ga je begunska pot vodila prek Grčije do Italije, kjer je zaprosil za azil. Takrat na balkanski poti še ni bilo rezilnih žic in nasilnih policistov, a je bila pot s tihotapci vseeno nevarna. Oddahnil si je, ker jo je prestal in mislil, da je najhuje za njim. Težko bi se bolj motil.

Medtem ko je v Italiji čakal, ali bo dobil mednarodno zaščito, je skušal pomiriti prepir med sostanovalcema in varnostnikom. Vodstvo azilnega doma je odločilo, da se je vedel nasilno in ga vrglo na cesto. Leto in pol je spal na ulici. Policisti so ga vztrajno spraševali po dokumentih, on jim je odgovarjal, da jih nima, oni pa so ga vedno znova odpeljali na policijsko postajo, od koder so ga spustili nazaj v brezdomstvo.

Pravice do dela ni imel, denarja tudi ne. In seveda je začel prodajati marihuano. Ker so ga zasačili s 75 grami, je moral dva meseca odsedeti. Vstopil je v cikel cesta-zapor. Rešil se ga je po tem, ko mu je prijatelj svetoval, naj odide v Slovenijo. Imel je srečo. A ne zaradi bolj humanega azilnega sistema. Nikakor ne, kajti takšnega azilnega sistema v Sloveniji ni. V Ljubljani je naletel na skupnost migrantov in aktivistov. Dobil je občutek, da v to skupnost pripada in si počasi začel urejati življenje. Čeprav ga je slovenska vlada želela vrniti v Italijo po nesmiselnem dublinskem postopku, ki pravi, da mora o azilni prošnji odločiti država, v katero človek najprej vstopi, je lahko ostal med novimi prijatelji v ljubljanski migrantski skupnosti. Kolo sreče, ki ga vrti birokratski postopek, mu je bilo naklonjeno. Izmotal se je iz vseh pravnih zank in po več letih čakanja prišel do papirja, ki mu je zagotovil bivanje v Sloveniji, v Evropi. Ceste se je rešil.

V tistem času sem se šele vključeval v migrantsko skupnost in še nisem vedel, da azilna politika kot po tekočem traku ustvarja brezdomne ljudi. Kasneje sem slišal mnoge begunce pripovedovati, kako so pristali na cesti. Vse več zgodb je potrjevalo, da je pri ustvarjanju brezdomstva še kako aktivna slovenska vlada, pa naj je bila Cerarjeva, Šarčeva ali Janševa. Vse so ljudi na različne načine metale na cesto.

Nikoli ne bom pozabil Tanija iz Afganistana.

Dveh stvari mu ni moglo zmanjkati – besed in idej. Na glas je sanjaril o lepšem življenju. O restavraciji z afganistansko hrano, hitrem avtu, lepem domu, ljubezni z dekletom… Rad je pripovedoval, da je bil v Afganistanu pevec in natanko razložil, zakaj in kako so ga zaradi petja preganjali talibani. Še raje je vihtel čopič. Slike je nizal eno za drugo, imel več razstav, priljubljene so bile tudi njegov poslikave rok s kano. Spletel je številna prijateljstva in zdelo se je, da je Trubarjeva ulica postala njegov kvart. Prepričan je bil, da bo zdaj zdaj zaživel polno življenje z lastnim domom in službo. Le še azil je moral dobiti in lahko bo začel bliskovito stopati proti svojim sanjam. Nak, so rekli uradniki ministrstva za notranje zadeve. Taniju niso verjeli, da so talibani resnično ogrožali njegovo življenje in mu enako kot veliki večini drugih Afganistancev zavrnili prošnjo za azil.

Vse Tanijeve pritožbe so bile zavrnjene, grozila mu je deportacija v Afganistan, ki je na njegovo srečo uradniki v tistih časih niso bili najbolj vešči, a so se trudili. Nekako mu je uspelo priti do tako imenovanega milejšega ukrepa, kar je pomenilo, da mu na deportacijo ni bilo potrebno čakati v centru za tujce (de facto zaporu) v Postojni, ampak je lahko trepetal na prostosti. A brez kakršnih koli pravic. Delati ni smel, do socialnih prejemkov ni bil upravičen, kaj šele do stanovanja. Pristal je v šotoru na betonu. Nadejal se je, da se bo ob pomoči aktivistov in nevladnikov le kaj spremenilo z njegovimi papirji. Vendar je upanje počasi umiralo, vreme je postajalo vse hladnejše in Tani ni bil neumen, da bi čakal na ne ravno hitre, a prizadevne uradnike. Odšel je na zahod.

Medtem ko sem v prvih letih udejstvovanja v migrantski skupnosti do begunsko-brezdomnih zgodb prišel, kadar sem delal intervjuje z ljudmi ali se zapletel v pogovore z njimi, zdaj to ni več potrebno. Splošno znano je, da od leta 2018 za utrjevanje brezdomstva skrbi slovenska policija, ko ljudem v nasprotju z mednarodnim pravom ne omogoči zaprositi za azil in jih protizakonito vrne na Hrvaško. Tam jih policija pretepe, se včasih nad njimi še kako drugače fizično izživlja, jih okrade in nažene čez mejo v Bosno in Hercegovino. Eni končajo v nehumanih begunskih taboriščih, drugi spijo na cesti ali v zapuščenih stavbah.

V poročilih nevladnikov je mogoče prebrati, da v Bosni in Hercegovini živi več tisoč brezdomnih beguncev. Od tam vedno znova skušajo priti vsaj do Slovenije. Večino, tudi nosečnice, dojenčke in otroke, slovenska in hrvaška policija vedno znova ujemata in odvržeta na bosansko-hercegovsko ulico. Manjšini se uspe prebiti prek vseh gozdov, rek, rezilnih žic in policistov proti Avstriji ali Italiji, nekateri pa na poti umrejo. Raziskovalka smrti na balkanski poti Uršula Lipovec Čebron je ugotovila, da je le v porečju Kolpe v občini Črnomelj od leta 2018 naprej umrlo najmanj osem beguncev. Kot je zapisala na portalu Mešanec, so te smrti v uradnih statistikah zabeležene kot nesreče, čeprav so posledica protizakonitih vračanj slovenske policije. Torej so v resnici zločin nosilcev oblasti. Koliko je bilo vseh smrti v Kolpi in slovenskih gozdovih, ni znano, ker uradne evidence ni. So pa o nekaterih poročali mediji, tudi o smrti novorojenčka. Uroš Škerl Kramberger je v Dnevniku zapisal, da so na božični jutro leta 2020 policisti pred kamnolomom v Črnotičah pri Črnem Kalu prijeli tudi rojevajočo žensko in jo odpeljali v izolsko bolnišnico, kjer je rodila mrtvega otroka.

Zgodbe beguncev, ki postanejo brezdomci ali mrliči, je mogoče slišati po vsej Evropi. Če boste šli v Milano, Pariz, Madrid ali kakšno drugo veliko mesto, boste na ulicah lahko našli tisoče ljudi brez ustreznih dokumentov. Begunce, ki so Evropi postali še brezdomni, in to v času, ko poslušamo, da leta 2030 brezdomstva ne bo več. Brezdomstvo bi vsekakor morali izkoreniniti, ne leta 2030, ampak danes. A ko o takšnih ciljih govorijo evropske oblasti, ki brezdomstvo v resnici ustvarjajo, je to cinizem.

 

Andraž Rožman – migranti brezdomci  Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Andraž Rožman se je rodil leta 1983 v Novem mestu, nato pa večino življenja preživel v Mengšu. Skoraj 15 let je povezan z novinarstvom, v katerem sta ga od nekdaj najbolj privlačila reportaža in intervju, predvsem pa zgodbe ljudi, katerih glas ni slišan. Od leta 2005 dela na Dnevniku, kjer je bil zaposlen v športni in ljubljanski redakciji. Objavljal je tudi v drugih rubrikah in Dnevnikovem Objektivu ter ob delu končal študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede. V zadnjih letih se ukvarja tudi z literarnim novinarstvom, pri čemer je literarni del vse bolj izrazit in si ga želi razvijati še naprej. Nanj je imel velik vpliv prihod beguncev, ki so mu odprli nova prostranstva, in delovanje migrantske skupnosti v tovarni Rog. Njegov knjižni prvenec Trije spomini – med Hajfo, Alepom in Ljubljano je izšel leta 2019 pri založbi Goga.