Marko Matičetov o novem ciklusu
Po zbirki Na tleh je nastalo morje, ki je bila izredno zgoščena v pesniškem izrazu, me je razsvetlilo sonce in mi podarilo novih besed. Začel sem tudi balinati, kjer sem v poletnih mesecih našel največ sonca in pesniškega navdiha. Zanimivo mi je pisati o stvareh, o katerih ni še nobeden ali pa o že znanih stvareh na svoj način.
***
Kurjo polt imam, ko hodim po mestu.
Kurjo polt od pet do glave.
Ker: sonce, ki zahaja nad Mexico cityjem,
je sonce, ki vzhaja nad Piranom.
Ker: mesto, po katerem hodim,
je mesto, po katerem hodi 20 milijonov parov človeških nog.
V paru z drugimi ali – tako kot jaz – sam s sabo.
Čim manjši sem, tem večjega se počutim.
Čim starejši postajam,
tem dlje od smrti – ko me še ni bilo na svetu – sem.
Vem, da me ne bo,
a imam jezik, s katerim povem,
da imam kurjo polt, ko hodim po mestu,
kar je trajnejše od trenutka,
ko imam kurjo polt, ko hodim po mestu.
Ker je jezik edina stvar,
s katero puščam eno in edino sled za sabo – pesem.
***
Vsi živi ljudje.
Ki sem jih spoznal v življenju.
So živi?
(Obsedajo me ljudje, ki sem jih spoznal v življenju.)
Ki sem jih spoznal po imenu – več kot spoznati nekoga po imenu
se ne da – zato imamo ljudje svoja imena
(Ponavljam imena ljudi, ki sem jih spoznal po imenu.)
Za njih ne vem, če se spomnijo mojega imena,
če se spomnijo name, kot se spomnim nanje.
Ko ponavljam, ko ponavljam, ko ponavljam
– samo imena smo –
ki jih samo ponavljam.
***
Poleti si ne predstavljam.
Da bo vroča bala, ki jo primem v roke
in vržem proti balinčku, pozimi mrzla.
Da bo sonce, ki ob devetih zvečer zahaja
nad lucijskim baliniščem,
že ob petih zašlo.
Da bom balinal v temi in mrazu, kako?
Poleti si ne predstavljam,
kot si pozimi ne bom,
da bo mrzla bala, ki jo bom prijel v roke
in vrgel proti balinčku, poleti vroča.
Da bo sonce, ki bo ob petih popoldne zahajalo
Nad lucijskim baliniščem,
šele ob devetih zašlo.
Da bom balinal na vročem soncu, kot je to.
***
Zapisana poezija.
Je samo opis čiste poezije, ki je v žogi,
ki leti proti košu – kolikokrat sem v svojem življenju
vrgel na koš pa se tega nisem niti za hip naveličal –;
v žogi, ki leti proti golu – kolikokrat sem v svojem življenju
videl strel na gol in v gol pa se tega nisem in ne bom naveličal –;
v bali, ki se približuje balinčku – še kolikokrat bom v svojem življenju
vrgel balo proti balinčku pa se tega ne bom in ne bom naveličal
(na tone jih bom vrgel, še koliko ton življenja je pred mano?)
Zapisana poezija je samo približek čiste poezije,
ki je v zraku.
***
Planeti krožijo okrog zemlje.
Bale okrog balinčka.
Na balinišču, ki je ravna ploskev kot zemlja.
(Za nas, ki nismo brali Galileja.
Ki nismo potovali s Kolumbom.
Ki nismo odkrili ničesar.)
Ker živimo v času pred velikimi odkritji.
Kot stari Rimljani v starorimski provinci.
Za njimi tukaj ni ostal noben kamen.
(Samo ta igra.)
Ki jo igramo po naše.
