/ 

Eden je bil pravi

Mojca Fo – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

Mojca Fo o poslani zgodbi

Zgodba je nastala pod vplivom dveh tokov. Filma Orlando, ki sem ga gledala davno nekoč ter situacij, ki so mi v življenje v nekem trenutku prinesle kup zanimivih ljudi izjemno različnih karakterjev. Morala sem, ni šlo drugače, pretresti vse skupaj skozi nekakšno sito nenavadnosti in iz čistega užitka nad opaženim, pa malce samozabave in vaj v slogu je nastala zgodba.

  

*** 

  

Eden je bil pravi 

Hrepenenje po ideji je kot vaba. Ko ribarite, morate biti potrpežljivi.
Vržete vabo in potem čakate. Hrepenenje je vaba, ki privablja ribe – ideje.
David Linch

  

Mreža

  
Ideja o tem, da bi nastavila mrežo, se je porodila sama od sebe. Pravzaprav niti ni bilo potrebnega veliko napora, saj je mreža, net, brezizhodno vpisana v genetski kod vsega živega.

Prvo zanko je najbrž vzpostavil veliki pok, kasneje so mrežo pletli enocelični, pa večcelični organizmi, dvoživke in mnogo kasneje horde praljudi, ki so divjale po neskončnih stepah.

Mreža se je rodila z dvojno vijačnico in prišla do mojega, natanko tega trenutka, ko jaz, Mala, z vso zgodovino za seboj, sedim in pišem in se v meni dviguje nekaj zverinsko besnega ter hkrati popolnoma mirnega. Freh.

Freh poteza mi narekuje misel in sposobnost, da v tem svetu lahko preživim s čudovito ljubkogledim – morskim prašičkom.

Otroci seveda nastanejo iz spolnega stika med dvema osebkoma, toda moški, ne, moških danes ni več. Morda en in edini. Ime mu je Alvin. Njega moja panterska narava, moja podivjana ženskost še nekako sprejema in priznava.

Oh, toda, da, omislila sem si prašička. Ker je Alvin nekje na poti – padel in pozabil, katera smer je prava.

  

Species. Vrsta.

  
Species. Nepregledna truma živečih, ljubečih se in sovražečih se – ljudi. Homo Sapiens.
Ženske in moški. Dva spola. Dva pola. Jin jang, če se zvezde sestavijo in te celote ne razbije kaj tako bizarnega kakor je petka.
Ženske.
Vedno je obstajala neka Eva, Evridika, Julija, Marija, neka deklica, katere srce je bilo in je prebodeno z mečem bolečin. Zaradi ljubezni do moškega, do ljubimca, do sina, do očeta. Žrtvovanje mlade srne v gozdu.

Moški.

In je vedno obstajal nek Adam, Orfej, Romeo, Bog, nek deček, katerega bolečina, ujetega v past ega, lovskega nagona, nagona po tem, da trdno in neomajno ohranja vrsto, ga je klala huje kot drevo v gozdu in ga hkrati utrjevala in naredila brezbrižnega. Lovec na srno.
Pih!

  

(Orlando sem)

Aamu

  
In tako se je zgodilo, da sem se rodila daljnega leta 1369. Moje ime je bilo Aamu, Jutro, živela sem na severu Laponske, ljubila sinova, edina moška, ki sta mi ostala. Onadva sta me ljubila in me spoštovala, naša družina se je razcvetela in razrastla kakor raste luna, dokler ne doseže svoje polne oblike. Ljubila sem žene svojih sinov, sinove in hčere njihovih sinov in hčera in umrla srečna. Moža, edinega najljubšega in vso prvotno družino – vse, razen sinov je pokopal vihar. Mojemu možu je bilo ime Aapeli, Dih. Spoznala sva se ob iskanju hrane med fjordi, najina ljubezen je bila tako ognjevita, da so se podirali šotori. Klicali so naju »Ognjeni zubelj«. Čudovita sva bila, čutila sem, kako preprosto morava biti skupaj. Najina ljubezen je bila dolga le sedemnajstkrat dvanajst lun in vendar, vendar dovolj dolga, da vem, da je bila najpopolnejša. Od njega sem dobila moč, ki sem jo podarjala svojim otrokom in otrok otrokom.

  

Helma

  
Usi moški so svine pa prou nč vs ne briga kdaj sem se rudila. Umrla sm pa kt zgarana cuna, nesrečna in ponižana. Nuben ni vredn, da žvi. Zastrupila sm ga, prasca, svojga muža, a ne, pa mulce tud. Zaprl so me, mučl, umrla sm kt čarovnca. Svinje. Trpela sm tko d je un ta križan al kua je že un ena reva prot men. Ja, ja, lubezn du enga moškega? Hahaha! Kdo je še to slišou? Usi, du zadnga, s kerimi sm mela upravka, so bli svinje. Od fotra, prasca, do sinov, ki sta itak nastala kt pankrta do useh, k sm jih kdaj puznala. Usi, ampak kumplet usi so me sam izkoristl. A sm kdaj komu hotla kej slabga? A sm? In se mi tako maščuje? Svinjarija zajebana. Če b mogla, bi vs svet razrušla, du konca, jebemti! Upam, d ujo moški propadl, kurbe, sej se jim bo maščval. Use bi jh pubila č me neb prej zaprl. Pa mučl, ja. Tolk souz kt sm jih jest pretučila, jih ni na svetu še nihče. Kok sm bla nesrečna.

   

Hildegard

   
Rojena leta 1856. Moje ime je Hildegard. Ime svetnice. Krstili so me tako, ker so želeli, da bi bila lepa in poštena. Pa nisem. Sem, morda malo po svoje. Moji starši so bili uborni, delavci. Delali so v predmestju Pariza, v neki tovarni. Doma je bilo pet otrok, jaz sem bila srednja. Oče je pil (pih, poštenje!), mati trpela skrito in pohlevno. Ko sem bila stara 10 let, mi je oče umrl, mama je sprejela pod streho Pierra, delavca iz iste tovarne, kjer je delala sama. Mama se je nenadoma spremenila. Na bruhanje mi je šlo, kako jo je Pierre gledal, kako sta se hihitala, na bruhanje so mi šli njuni skrivni poljubi in škripanje postelje ponoči. Ušla sem, ko mi je bilo 13 let in me je Pierre začel gledati z enakimi očmi kakor mamo. Nihče me ni pogrešal, še opazili niso, da me ni. Zaposlila sem se v beznici kot točajka. Tam se mi je svet zopet spremenil. Tokrat na bolje. Postala sem putana. In sčasoma zagazila do vrha svojih čudovitih stegen v drek pariškega podzemlja. Izobražena, o, da. Hildegard. In bila so čudovita leta, če odmislim nekaj bolezni, težke noči in naveličanost in – zlomljeno srce, enkrat samkrat, o, enkrat samkrat zares. Bil je Nicholas. Slkar. Slikar in pisatelj. Njegovo umetniško ime je bilo Beauteon. Lahko bi vedela, že po imenu, da je v resnici samo moški. Narcis, zaljubljen vase in malo manj vame. Ljubila sem ga strastno in ljubeče, podarila sem mu srce, denarnico, posteljo, igro in smeh. In vračilo? Vračilo je bilo tako, da me ni motilo do trenutka, ko sem nekje okoli 30-ega leta spoznala, da v meni neko hrepenenje zahteva uresničitev. Imela bi otroka. Samo z njim, samo z njim. Ni me motilo to, da se včasih zatakne pri prijatelju Špancu ali pri prijateljici Sofiji. Ne, motilo me je, ker je bil tako neulovljiv ob meni. Oh, bila sem putana in kako bi lahko pričakovala od moškega poštenje in zvestobo? Ni bilo to in vendar, vendar. Preveč, mnogo preveč je bilo nenadoma vsega. Umaknila sem se, rahlo postarana, rahlo oropana občutka ljubezni, s spoznanjem, da sem v resnici iskala samo to, ljubezen. Pravo, lepo. In nenadoma so se na pariških ulicah pokazali otroci, starši ob njih, stare gospodinje in varuške, vse tisto polno uresničeno življenje je vzvalovalo mimo mene kakor neulovljiva koprena.

In nekega dne, ko sem tako sedela in opazovala otroški vrvež in smeh na igrišču, je mimo ograje prišel moj Beauteon. Moj. Kako sarkastično. Sofijin? Špančev? Ne, moj. V objemu mlade deklice, krčevito se stiskajoč k njej z vso moškostjo divje objemajoč jo in poljubljajoč na rahlo upadel, bled obrazek. V objemu premlade deklice. In spet, spet se je v meni prebudil spomin na Pierra, maminega ljubčka. In to naj bo ljubezen? Do tega moškega gojim nora in nezmotljivo nedojemljiva čustva, ki me spravljajo na rob zavesti in mi skorajda brez dovoljenja telo zvijajo v krč strasti? Ne, tako ni moglo iti naprej.

In veste, kako se je končala moja zgodba? Nisem šla v samostan, o, ne. Poročila sem se in imela tri otroke. Ane, Amelie in Nicholasa. Moj mož je bil prijazen in delaven, odpustil mi je noro mladost, udomačila sem se in privadila družinskemu življenju.
Toda Beauteon, ljubljeni Beauteon si je priboril nepravično mesto v mojem srcu. Moja zadnja misel ob smrti je bila misel nanj, ne na otroke, še najmanj na moža.
In, da, prišel je na grob, nekaj let po moji smrti. Po licu mu je stekla solza. Bil je strt in osamljen, razjedala ga je neuresničena, edina ljubezen, ki si jo je toliko prepozno priznal. Takrat sem spoznala, da me ni nikoli pozabil. Nikoli.

Beauteon. Mon amour.

  

Matej

  
Moje ime je Matej. Rojen sem v Ljubljani leta 1972, po poklicu modni oblikovalec. Izhajam iz popolnoma normalne družine, toda odločil sem se, da se ne grem več. Čisto preveč so zakomplicirane zame te ženske. Hočem samo seksat zato, ker se pač s samico dobro ujameva intelektualno in seveda fizično, ona pa že cvili, kako bi imela otroke. To je res čisto preveč. Preprosto nočem imeti otrok, pa tega nobena ne zašteka. In ena res neverjetna zadeva. Kako veliko kokoši je nenadoma na cestah. Ne najdem več sebi primerne ženske. OK, libido mi dvigne skoraj vsaka, samo, da ima dolge noge. Pa dobro mora biti namazana. Predvsem pa mora imeti neko pozo, nek karakter, nekaj posebnega mora biti, pa ne preveč preprosta in ne prevelika intelektualka. Take so še sploh občutljive. Njihovi pogledi so nekam resni, zatemnjeni, so neulovljive in ja, preveč intelektualistične. Kakor kak star italijanski ali francoski film. Včasih se ob takih počutim kot lulček in to res ni dober filing. Spremenijo te v nerabljen kondom. Ženska mora biti vedno malo pohlevna, ljubim dominacijo, to, da pokažem, da sem moški. Saj tako je itak. Moralo bi biti tako. Res je postalo malo zajebano, če že moram uporabiti ta izraz. Največji štos je pa to, da imam, tako skrito, globoko notri v srcu zasidrano eno samo bejbo. In ne me jebat. Že 13 let. Bila je popolnoma normalna punca, malo odpuljena, zelo inetligentna, dolgih nog ni imela in pravzaprav ni bila nič posebnega. Ne vem, kakšna je sedaj. Toda kadar jo srečam takole na cesti, se v meni še vedno dvigne vihar. Zakaj ona? Tudi z drugimi se imam lahko tako fino, damo se dol, malo debatiramo. Tega res ne razumem. Ali je bila res samo ena, tista najbolj navadna – Edina? Naj si to za hudiča že enkrat priznam? Najini dotiki so bili spust elektrike v vesolje. To sploh ni bil seks, pač pa magija, tantrika, nora modna kreacija, ples, nekaj takega, da te preprosto vrže dol in postane vse ostalo brez zveze.

In kaj sedaj? Hodi s tipom, pravzaprav je poročena, imata dva otroka. V njenih očeh, kadar me pogleda, pršijo iskre. Kaj naj naredim? Jo grem ulovit? Jo dam dol? Vsaj poskušam? Ne, ne upam si.

Tako je.

Odločil sem se, da se ne grem več. Ženske so čisto preveč zakomplicirane.

No more fucking vagina.

In preklinjam dejstvo, zakaj se nisem rodil gej. Bilo bi mnogo lažje. Moški res razumemo moške.

  

Alvin ali tudi moški si zlomijo petko

  
In sedaj jaz, tukaj, končno, na tem mestu, v svoji osebi, taka, kot me je izmesila dvojna vijačnica. V Ljubljani, pred skoraj štiridesetimi leti.

Moje ime je Mala. Imam otroka, prijateljico in – morskega prašička.

Do zadnje kaplje krvi sem predihala svoj obstoj skozi obstoj Mateja, Hildegarde, Helme in Aaamu in postala – freh.

V malem mezincu imam stok, krik in beg moškega, ki se zvija v svoji samozadostno mogočno mačistični pozi.

Edini je bil, seve, med vsemi, njega priznavam kot napako narave. Morda je ta v njem pozabila del mene ali v meni del njega, ne vem.

Položila sem nekaj ploščic, saj veste, mladost, tlakovati sem želela življenje v dvojino, toda ploščice so odpadale. Ah, preslabo lepilo je bilo, ali – premalo ljubezni.

Pa je prišel – tisti Edini, kakor se rado zgodi, en sam pač, pravi.

Ime mu je Alvin. Hecno, v kinih vrtijo nek otroški film o Alvinu in veveričkih. Ne, ta moj Alvin je bil popoln moški, daleč od plešoče veverice.

Z nežnostjo goloba in potenco bika.

Noro sva se zaljubila. Saj veste, tisti občutek, ki te navda ob primernem samcu.

Intelektualno ter čustveno te tako izriše, da skoraj pozabiš na to, da si v svojem bistvu ednina ne glede na okolico.

Obstajala sva, takrat sem zares čutila, da sva.

Obstajala.

Namig kamasutri, naj se nauči česa novega, je plamenel skozi naju, Visoko pesem je zvijalo od objemov, humor, jasen in hiter, je plamenel v čistem jin jangu.

EAlvninova erupcija je bila erupcija mogočnega bika, ki stresa svoje seme v vsemirje, polno zvezd.

Bila je ljubezen. Kakor pri Aamu, sem pomislila. Končno.

Potem se je zgodilo, nenadoma.

Nenadoma je odpadla še ena ploščica. Nič posebno, nič drugače.

Odšel je, kar odšel v smeri, za katero je mislil, da je prava.

Padli angel si zlomi dušo in postane hudič, padli človek postane – nekdo pač. Tujec.

Na srečo sem bila nekoč Matej.

Omislila sem si morskega prašička. Ta je topel in mehak, njegov genetski kod ne more prestopiti zidov mojega koda.

Doživela sem popolnost brezmadežnosti v čistem madeževanju, telesnem in duhovnem. Dovolj je bilo in ravno prav.

V rokah držim Alvinovo sliko. Tudi ta ploščica ni imela dovolj lepila.

Aamu, Helma, Hildegard in Matej sem. Tudi Alvin.

In imam otroka, prijateljico ter – morskega prašička.

»Buci, buc, pridi že, no. Tukaj je hrana.

A ne vidiš?«

   

   

   

 

Preostali prispevki in literatura na portalu 

   

Mojca Fo – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

Mojca Fo
O avtorju
Mojca Fo je arhitektka in pripovedovalka vizualnih zgodb. Njen glavni medij izražanja je slikarstvo, skozenj plete cikle arhetipskih in surrealističnih podob in zen zgodb ter podzgodb, kakor jim pravi. Opazuje življenje, težke situacije večkrat na humoren način pretaplja v kratko prozo in poezijo. Lahkotno pogosto, na prvi pogled. In močno navznoter.