/ 

Lepi pot

   

Jurij Hudolin o poslani zgodbi

Zgodba je koncipirana po vatlu meni pečatenega literarnega empirizma: govori o ljubljanski ulici, ki je bila nekaj časa moj dom. Ulica pa ni bila samo dom, temveč temelj in vzgib za gradnjo neke nove ljubezni, ki pelje v drugo ulico …

 

***

 

Moja mati se je iz Pulja vrnila generalno mentalno razkoščičena, vendar še toliko pri močeh, da si je našla službo učiteljice po vatlu svoje izobrazbe in kmalu po čarovniških vragolijah in srečnih okoliščinah kupila stanovanje v hiši na Lepem potu na Mirju. Zdelo se mi je, da je zdaj najbrž že osvojila lekcijo, da se človek nikoli ne sme na sveto zaklinjati, da nikoli ne more biti slabše, saj je zdaj za seboj imela že dovolj izkušenj za dejstvo, da v duši ne smeš pustiti cveteti čudoviti češnji, ki te kasneje hrani s strupenimi plodovi. V življenju namreč – na ošvrk, prvi otip in vonj – veliko krasnih stvari človeku tlakuje pot v pogubo.

Mirje je zagotovo eden lepših in mirnejših predelov Ljubljane, skoraj brez gostinskih objektov in beznic, trgovin in masovnih zbirališč, ki bi netila vik in krik ter človeku drobila spanec in mečkala živčevje. Da je človek po ločitvi, sploh če so vmes otroci, tako uničen, si nisem mogel predstavljati, dokler se kasneje v življenju podobno ni dogajalo meni, čeprav je treba biti pošten in povedati, da mi zlo eksistence ni namenilo tako okrutne usode in se me je korobač nasilja v odrasli dobi zaenkrat ognil. Mati je bila namreč senca, še nikoli tako napihnjena, zabuhla, a mi je bilo kmalu jasno, da gre za koktelj tablet in alkohola, ki ga je v nekaj mesecih na Lepem potu premagala in ga do zadnje kapljice popila vse do današnjih dni. Otroka, mojega polbrata, je kasneje videla le še dvakrat v življenju, ostal je v Pulju z očetom in se kmalu, sploh v odraščajoči dobi, začel delati tujca, kasneje pa le še prevaranta in izterjevalca denarja. Ko je dosegel tudi to, ko je bilo očitno, da ne more več izžemati, je mater odslovil. Danes živi v Moskvi in to je vse, kar vem jaz, in kdor se dela, da take stvari ne bolijo, tudi če vlada med ljudmi popolna tujost, zagotovo laže ali pa je senzitivna ničla in bedak ter je njegov moto nonsens, ki ni vreden omembe življenje. Za mater se je kasneje izkazalo, da je močnejša, veliko močnejša, kakor sem predvideval, saj je dejansko prišla iz popolnega dna in si izvojevala lepo starost, ki jo živi danes na Lepem potu, lahko rečemo, da celo zelo lagodno starost. V slabem letu po vselitvi je prišlo z materine strani vabilo, naj se preselim v njeno stanovanje, saj bi imela skupaj več kot dovolj prostora, poletja pa ona tako ali tako preživlja na Debelem rtiču s socialno ogroženimi otroci, kar dela z veliko vneme in skoraj zastonj, to zelo spoštujem, sploh odkar sem nekoč na obisku videl, kakšne sirote so dejansko nekateri otroci, ko ponoči lulajo od strahu v posteljo in imajo že pri desetih letih nepopravljive družinske travme, zaradi tega pa jih začnejo izločati tudi vrstniki in vemo, kako se to konča v odrasli dobi: ali v zaporu ali pa na pokopališki parceli. Nekateri ljudje so v resnici deviantne pošasti, zakaj delajo otroke in živijo v skupnostih, kjer se cedita kri in sovraštvo? Veliko jih je namreč takih, ki hodijo po zemlji polni gneva in prezira do sebe in bližnjih, da si zaslužijo le poemo o deževnem pljusku, ki vse izbriše, saj bi včasih morali človeška življenja močneje zaščititi pred takimi, ki svoj čas na svetu preživljajo v hrepeneči molitvi po smrti drugega. Verjetno sem v tem smislu klasičen človek, saj bi kanaljo in prašiča in prevaranta napadel, šibkejšega pa nikoli, še vzgojnih prijemov se izogibam, čeprav je kakšnemu sitnemu podležu in klošarju in drobnemu zmikavtu, ki se spravlja nad otroka, občasno treba nameniti vsaj vzgojno lekcijo, ki gre žal kmalu v pozabo, saj nekaterih ljudi ne moremo več spremeniti, sploh pa ne na bolje.

Vedel sem, da slabše kakor na Velebitski ulici težko doleti človeka, zato sem po kratkem premisleku pristal, saj mi je mati obljubila veliko sobo, v kateri si lahko uredim tudi knjižnico, in nemara je bilo prav to odločilno; soba je imela skoraj štirideset kvadratov in lahko bi jo spremenil v pravi knjižni raj. Poleti leta 1996 sem se torej iz Velebitske ulice preselil kak kilometer proti centru na Lepi pot, zagotovo eno bolj ljubkih ljubljanskih uličic, prav je, da se ta pot imenuje Lepi. In okno moje sobe je gledalo na vrt, kjer je potem nekaj visokih pomladi pred mojimi očmi cvetela češnja, čeprav sem bil iz Pulja navajen, da je cvetela že sredi marca in so se konec maja, nekje okrog mojega rojstnega dne, plodovi že topili v ustih, čeprav se tudi sam dolgo let nisem zavedal, da so lahko strupeni in da je drevo negovano s hudičevo roko.

Ker je bila mati ves dan zdoma zaradi službenih obveznosti pedagoške delavke, sem sprva živel v raju in se dejansko ukvarjal le s knjižnico. Na Lepi pot sem privlekel in znosil prav vse, od literarnih revij, fanzinov, biltenov pa vse do zbirk klasikov, ki sem jih dotlej nabral več; od sto romanov, do rdeče zbirke izbranih del slovenske književnosti pa do srbskih, Nolitovih izdaj izbranih del svetovne književnosti, T. pa me je v nekaj letih založil s spodobno bero še neprevedenih, a nujno potrebnih del za vsako knjižnico, kakor je rad govoril, in verjel sem mu, saj je imel eno največjih in najbolj urejenih zasebnih knjižnic v Ljubljani. Zlaganje, prelaganje, sortiranje in listanje knjig me je odvračalo od zmedenih in melanholičnih misli, hkrati pa me je odvračalo tudi od študija, čeprav me mati ni nikoli silila v študij kakor oče, za moje privatnosti in šolanje ji je bilo malo mar in tudi denar mi je dajala, ne da bi me vpraševala zakaj in kako, imela je neko zaupanje vame, da si bom sam lahko izbral pravo pot, vero, da sem jo sposoben najti brez oblanja v sistemskih primežih in prilagoditvah. V kratkem času sem na Lepem potu dejansko izgradil zavidanja vredno knjižnico z okrog štiri tisoč petsto deli, in ko je bila naposled zložena, pomislil, da je to morebiti celo moj smisel življenja. Knjiga. Knjiga. Knjiga. Ko sem delal knjižnico, mi nikoli ni padlo na pamet, da čas lahko vse uniči.

Čeprav se nisem veliko zmotil glede smisla svojega življenja pred dvajsetimi leti, no vsaj doslej si še nisem premislil, pa je ta smisel povsem drugih dimenzij, vrednot in fokusa, kakršen je moj odnos do knjige danes, ko se z njo preživljam. Kot ponosni lastnik zgledne knjižnice, ki sem jo že dal v nasledstvo sinu O., sem takrat knjige bral in jih gledal, težkal, njuhal, jih nemara celo objemal, s povsem drugačno strastjo in percepcijo kakršna je danes. Če smo ljudje že po naravi špiclji, sem bil jaz takrat na Lepem potu, s prvo svojo resno knjižnico, dejansko špicelj in ovaduh med vsemi temi romani in pesniškimi zbirkami, besede so se iz ene prelivale v drugo in nazaj, vse se je gnetlo med seboj, branje je bilo brez vsakršne kritike, negativnosti, nobene jeze nad nesimpatičnostjo in drugačno vizijo, prepričanji, to je bilo goltanje vsega povprek in počez, prav vsaka knjiga me je na nek način zadovoljila, tako ali drugače, in skoraj nobene nisem odložil pred zadnjo stranjo. Na Lepem potu sem postal strašen avtodidakt, začela se je fakulteta samoizobraževanja in tako sem vse preveč začel pozabljati na uradno fakulteto, čeprav ji nisem bil ničesar dolžan, ona pa meni še manj. V tistem času sem osvojil lekcijo, da je prava ljubezen vedno čista, globoka in jasna ter da lahko zdrži take in drugačne napore, prepreke in turbulence, krize in pogrome, knjige so bile tiste, ki so znale spregovoriti, kakor nemara v popolni tišini včasih spregovori morje, da ljubezen je.

Bila je pomlad 1998, ko sem nekoliko bolje spoznal Č., fanta, ki mi je bil po vedenjskih vzorcih, pritaknjenih v razpuščenem otroštvu, precej podoben in je študiral filmsko režijo na AGRFTV na Nazorjevi ulici, bolj v beznici Kava, kakor pa v učilnicah vis a vis, pod njo. Beseda je dala besedo in ta se vedno ne vzdiguje v dim, in v svoji objestnosti sva se hitro strinjala, da je treba podarjenemu konju nemudoma razbiti zobe, zato sva se maja, ko bi se morala pripravljati na izpite, z dvesto nemškimi markami in kitaro odpravila na potep po Evropi. V kakem mesecu sva prekolovratila vso Nizozemsko in Belgijo, kjer sem prvič videl rojstni kraj svojega očeta ,Hasselt, majhno rudarsko ruino, kjer je ded dobil raka na pljučih in umrl, ko je imel oče štirinajst let. Preživljala sva se večinoma z majhnimi tatvinami v velikih trgovinskih središčih, prosjačenjem, igranjem na ulici, spala po parkih in pod mostovi, na bencinskih črpalkah in mestnih klopeh. Č. je za razliko od mene veliko vedel o drogah in z njimi eksperimentiral, vendar ni bil džanki, pazil je, da ga ne potegne, čeprav vemo, kako je s tem in kako lahko človeka popade strast po razpadanju in uničenju, nemara celo radovednosti, da moramo hišo lastnega eksistencialnega bivanja podreti, če hočemo izvedeti karkoli o obstoju.

Po vrnitvi, ko so bili izpiti že mimo in sva jih mirno ignorirala, sva se naselila kar pri meni na Lepem potu, saj matere poletje v Ljubljani tudi zaradi delovnih obveznosti ni zanimalo, čeprav je Č. stanoval le nekaj ulic naprej na Teslovi ulici, vendar se z očetom nista kaj prida razumela, po samomoru Č.- jeve matere sta si bila vse bolj odtujena in z leti postala prava, resnična sovražnika, kakor lahko postanejo le sprti roditelji in njihovi potomci. Večino poletja sva brala in študirala, predvsem pa lamentirala o Sartru in Camusu, o gledališču Grotowskega in ruski gledališki šoli, kradla zelenjavo z vrtov in konzerve v trgovinah, za priboljšek pa sva šla do centra, kjer sva si s tatvino privoščila tudi kakšno knjigo in steklenico viskija. Občasno se je oglasil B., ljubljanski diler ter nama podaril nekaj trave in drobiža za cigarete, čeprav je bil založen z vsemi mogočimi drogami in je nekaj let kasneje končal z debelo zaporno kaznijo na Dobu. Fantje smo se odločili, da bomo nekaj dni pred prihodom matere organizirali zaključno zabavo in nanjo povabili tudi dekleta lahke provenience, take, kakršne smo bili tudi sami, ki brez truda in osladnosti in prošenj same zlezejo pod ponjavo, kaj, še silijo te, da fukaj, in to sva znala spoštovati, zato tiste lahke vzamemo, da je bila brez stroškov in moledovanja in laži, osladnosti in barvite lirike, zabava kot se šika ali pa tudi ne: alkohol, trava, glasba. Ko so se že začeli oglašati ptiči in so dekleta napol gola že spala po hiši, je B. potegnil folijo in vprašal, če bova. Potem je na mizo postavil še pribor, pogrel na žlički in si vbrizgal. Na tisti mizi je še danes ožganina vroče žličke, čeprav je v zavesti večine obiskovalcev zapisano, da je ožganina sled ogorka. Vbrizgal si je tudi Č., ki me je nagovoril naj poizkusim: če sem že filozofsko tako zagrizen empirist, je treba pač probati vse. Č. mi je pritisnil iglo, heroin je šel v telo in nastal je mrk. Kaj se je dogajalo kasneje, mi je šele čez nekaj časa, ko je prišel k sebi od travme, pripovedoval prav Č., saj je bil edini, ki se je boril za moje življenje. Telo, bilo je prepojeno z alkoholom in travo, ni vzdržalo in srce mi je nehalo biti. B. je zaradi strahu pred policijo pobegnil, Č. pa se je pogumno in brez klicanja rešilca lotil zadeve. Vrgel me je v kad in polival s hladno vodo, mi izmenjaje dajal umetno dihanje in masažo srca, dokler nisem spet zahlastal za zrakom. Naslednjega dne sem se zbudil v bruhanju in takoj stekel kozlat na stranišče. Svojo prvo in zaenkrat zadnjo smrt sem preživel ter s heroinom opravil prvič in zadnjič: smrt je votla in strah pred njo prav tako. Nič ni. Tema. Mir, spokoj, vsaj tistih nekaj trenutkov, ko nisem dihal. Mogoče prav zaradi tega danes nisem prevejan paranoik ali mentalna razbitina, ki bi veliko časa namenjala nesmiselni kontemplaciji o smrti, to je nemara delo za neizkušene in duhovne raziskovalce začetnike, ni res?

 

 

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Jurij Hudolin
O avtorju
(fotografija Milovan Milenković) Jurij Hudolin se je rodil leta 1973 v Ljubljani, kjer je tudi maturiral in na Filozofski fakulteti študiral primerjalno jezikoslovje. Od leta 1995 je svobodni književnik. piše poezijo, prozo, scenarije in kolumne v različne slovenske časopise. Deluje tudi kot prevajalec in urednik. Živi v Ljubljani. Prejel je nagrado Slavka Gruma (1991), bil nominiran za za Čašo nesmrtnosti, Veronikino nagrado (2013) in nagrado kresnik (2014).