Jurij Hudolin o romanu, ki ga pripravlja
***
Križevniška ulica je bila na začetku novega tisočletja ena najbolj eksotičnih ljubljanskih ulic, ni bila snobovska kakor je to danes, temveč je dajala vonj starodavne Ljubljane, v njej so stanovali boemi in emigranti, če temu lahko tako rečemo, saj so se po hodnikih govorili več ali manj južnoslovanski jeziki, ki so po genezi prek reke Kolpe, in mogoče sem zaradi tega po mračnih hišnih vogalih Križevniške ulice 5 pogosto srečeval ljudi, ki so namesto pozdrava trznili z glavo, kakor da so popolnoma razrvani in imajo tik ali pa kakšno hujšo mentalno razbitino za bregom.
Stanovanje v centru resda ni bilo poceni, vendar je bilo kakor naročeno zame, saj je obetalo živahno življenje in nemalo razburkanosti, bilo je dovolj veliko, da sem lahko sprejemal in prenočeval tudi take goste, ki niso končali v moji postelji. Najprej sem začel po starem in v stanovanje začel vabiti in vlačiti vse kar leze in gre, kmalu pa sem ploščo obrnil in vabil le redke prijatelje, saj sem se po že utečenem običaju spet vse bolj predajal študiju literature. Na novo sem začel viseti po antikvariatih, hoditi po založbah in pisati o knjigah, literatura me je dobila nazaj in to je bilo dobro, bil sem dobre volje, spet sem imel ljubezen, edino, na katero sem se lahko zanesel, ki sem se ji lahko zaupal in se ji scela predal. Leta 1999 sem uredil veliko antologijo sodobne srbske književnosti in v oči mi je padla poezija pesnice Ž. Dobil sem več njenih knjig in se naravnost zaljubil vanjo, sploh, ko sem jo videl tudi na fotografiji. Leta 1999 se je začel Natov napad na Srbijo in stopil sem v kontakt z Ž. ter jo povabil v Ljubljano, da lahko živi pri meni, dokler ne bo bombardiranja konec. Kmalu se je začel dolgotrajen proces urejanja dokumentov, kar sem prek zvez in znanstev uredil, treba je bilo samo še v Budimpešto po Ž., ki naj bi se tja pripeljala z avtobusom iz Beograda. Ne vem kakšen altruizem me je takrat popadel, vendar sem bil pripravljen storiti prav vse, da bi to neznano žensko, ki sem jo poznal le prek poezije, katero sem prevedel, in fotografije, ki mi jo je poslala za potrebe objave, ne vem, kaj me je zadelo, kakšna Amorjeva puščica namočena v strup iluzije, da bi podrl vse, da jo pripeljem naravnost na Križevniško ulico, jo tam nastanim, hranim in preživljam, samo da pride. Najbolj paradoksalno, morebiti celo smešno in hkrati žalostno pri vsem tem je, da sem pri svojem norem altruističnem početju požel veliko odobravanje vse okolice, vseh prijateljev in znancev in naposled celo staršev, ki so mi v tistem času precej pomagali. Res je lepo pomagati neznancu v nesrečnih okoliščinah, sploh, če živi v vojni in revščini, vendar naseliti nekoga, ki ga še nikoli nisi videl v svoje stanovanje, to je lahko past, zanka okrog vratu, to je lahko pekel, nikoli ne veš, kakšen je sočlovek, tudi če ga poznaš leta in leta, še zakonski partnerji se nikoli do konca ne spoznajo, saj, če bi se, verjetno nikoli ne bi živeli skupaj, kdo bi živel s kom, če bi vedel vse o njem in njegovem početju, njegovi zgodovini in mračnih plateh, odnos je težko graditi in ga lahko porušiti, to ve vsak malo bolj priseben človek, kar jaz v tistem trenutku zagotovo nisem bil, čeprav so me gnala resnično človekoljubna čustva, hotel sem biti dober in pomagati, hotel sem rešiti vsaj eno bedo eksistence, to čustvo me je dejansko prevevalo, a je več kot res, da sem komaj znal poskrbeti sam zase, kaj šele, da bi skrbel za koga drugega. Vendar se je tiste pomladi leta 1999 izkazalo, da je na svetu veliko ljudi, ki znajo prisluhniti človeški stiski, nemalo kolegov, znancev in prijateljev mi je pomagalo, tako ali drugače, najbolj pa M., lastnik manjšega podjetja, ki je ponudil tudi konkretno, finančno pomoč in prevoz do Budimpešte in nazaj. Tako sva se z M. nekega majskega jutra odpeljala v Budimpešto, kjer naj bi naju naslednjega dne čakala Ž. na dogovorjenem mestu. Vožnja ob Balatonu me je spomnila na srednješolski izlet, ko sem že obiskoval srednjo šolo v Ljubljani, skozme so šle vse tegobe in sranja, ki sem jih doživljal, a tudi uprizarjal za časa svojega šolanja, sploh na tistem fatalnem izletu v Budimpešto leta 1992, ko sem se najprej hotel pretepati s profesorjem slovenskega jezika, kasneje pa sem pristal v postelji s sošolko, ki so jo želeli imeti vsi v neki zanemarjeni diskoteki na Balatonu, in za ta seks sem si nakopal sovraštvo večine sošolcev. Oboje sem počel močno vinjen. Počutil sem se, kakor da bi jaz potreboval pomoč in da nisem tisti, ki jo nudi in jo gre dajati. Ž. je evocirala več mentalnih vprašanj in predvsem tistega, najbolj pomembnega in vročega, ki sem se ga ovedel šele leta kasneje, nisem znal odgonetniti. Kakor da bi si vse skupaj razlagal takole: do najbližjih je bil pizdun, hinavec in ignorant, do tujcev pa največji človekoljub. Kakor da bi skušal vse neuspehe in padce in svinjarije preteklosti izbrisati iz zavesti in še bolj iz podzavesti z gesto, ki v bistvu ni imela zveze z resnim človekoljubjem, temveč zgolj s tešenjem ranjenega ega in dokazovanjem drugim, kako je treba delati z ljudmi, kako je treba biti dober, usmiljen in nič bogaboječ, ko je vojna, in da dobroto in naklonjenost vitalnemu življenju dokazujemo le s tem, da pomagamo neznancem, ki jih nikoli prej v življenju nismo videli ne slišali, čeprav sem poznal njeno pisanje, ki pa navkljub temu, da je v mojem življenju na prvem mestu v oziru na eksistenco in preživetje, v tem primeru ne pomeni nič, niente, ne obstajaš. Kadar se viziram v ogledalu in se spomnim na ta dogodek, se zdrznem, kakor da bi videl endemičnega kajmana, ki bo vsak hip skočil vame in mi zaželel srečno pot v nadaljnje življenje.
Ko sva po hedonistični noči z M. le našla zahojen hotel na robu Budimpešte, kjer naj bi se sestali in kjer naj bi pobrala Ž., me je v želodcu začelo zbadati, takrat sem še vedno mislil, da je to od palinke ali še bolj od nestrpnega pričakovanja, ko bom uzrl ubogo dekle, ki ji rešitev in odrešitev prihaja in je na poti. Najprej ni bilo o nobenem človeku ne duha ne sluha, vendar je receptor povedal, da je okrog dvanajste ure napovedan nov avtobus z begunci iz Beograda, ki so imeli hotel Grand za tranzitno srečevališče. Z M. sva potem čakala in jaz sem nervozno stopicljal gor in dol, kakor da bi slutil nekaj slabega, grdega, bolečega, zato sem začel piti pivo, čeprav vemo, kako je alkohol slab in ubijalski tolažnik, alkohol za ljudi v stiski bi moral biti kaznivo dejanje. Ko se je prikazala Ž., je bilo takoj vse jasno: bila je pijana in razrvana, sicer ne zanemarjena, spodobnega videza, visoka črnolaska, vitke postave, na ošvrk ženska višjega srednjega razreda, kakor ljudi radi ocenjujemo po oblačilih in gestikulaciji, fina beograjska dama. Takoj, ko smo vstopili v M. – jevo terensko vozilo, si je zaželela, da se ustavimo v trgovini, saj bi rada počastila svoje slovenske odrešitelje. Kasneje se je izkazalo, da je bilo tistih petdeset mark njeno edino premoženje, vendar to niti ni bil problem, sploh ne. Hrano sem vedno imel in stanovanje plačano leto dni vnaprej.
Ko se je Ž. razkomodila na Križevniški ulici številka 5, se je sranje začelo že drugi dan. Naredil sem napako, da sem že prvo noč spal z njo, kar je ona imela za normalno. Nenormalno se mi je zdelo že to, da se obnaša popolnoma podrejeno, kakor sužnja, kakor da sem jo kupil, jo uvozil za spolno izživljanje, za družinsko življenje popolnoma patriarhalnega vzorca in čeprav je trdila, da so Kosovarji pleme brez kulture, Američani pa brezjajčne smeti, ki se izživljajo na račun šibkejših z njihovimi sredstvi, in kar je še bilo podobnih slaboumnih dovtipov, ni bila neumna. Izobraženo dekle, ki vseh koleščkov zagotovo ni imelo normalno nastavljenih v glavi, predstavljala si je, da bo v Ljubljani pisala poezijo, rodila otroke neznanemu Slovencu in tako preživela svoj vek. Vse se ji je zdelo samoumevno, dopoldansko pitje piva, lakiranje nohtov, ležanje na kavču, vse lepo in prav, plačal pa naj bi bil jaz, saj sem si jo uvozil in lahko z njo telesno počnem karkoli, mentalno pa se ni dala zlomiti, vsaj v smislu pogovorov o velikosrbski politiki in književnosti ne. Že po enem tednu sva se začela prepirati, nisem si mogel predstavljati, kako si lahko ljudje tako zamišljajo življenje, uredil sem ji tudi nekakšno službico, vendar ni hotela slišati, rekla je, da je prišla v Slovenijo, da bo moja žena in da mi bo rodila otroka, kaj otroka, več njih in zadeve so se začele rapidno slabšati. Kmalu sem spoznal, da gre za mentalno nestabilno, bolno osebo z obsesivno – posesivno motnjo in že po desetih dneh začel razmišljati, kako naj se je otresem. Plaz samoobtožb, zakaj sem privlekel to pošast v Ljubljano, kaj me je zapajčevinilo, da se grem to igro, je bila slaba vest preteklih let in neusmiljenega ravnanja z ženskami, ki so me ljubile, jaz pa ignorant, ki je z njimi samo prespal, čustva pa španska vas – kakor da bi bil kamen?
Stanje na Križevniški ulici 5 je kmalu postalo nevzdržno, zato sem začel prenočevati pri prijateljih in znancih, jasno je, da so bili obeh spolov. Po hudih žaljivkah in konfliktih sem se Ž. le otresel, mislim, da mi je v treh tednih boja z njo odšlo kar nekaj let, da sem prišel k sebi, čeprav bi tudi sam zase trdil, da si z racionalnimi dejanji nisem bil preveč na ti, kaj še, bil sem popolnoma nor, nisem vedel, kako delati dobro, verjetno sem bil tako vzgojen, mentalni in čustveni invalid, beda eksistence. Potem sem iz Srbije od nje začel dobivati pisma, raznorazne pošiljke, da sem uničil idilično ljubezensko zgodbo, da sem to in ono, da tega ne bo pozabila, da se mi bo maščevala in podobno sranje, to je zagotovo trajalo še kako leto, ko me ni bilo več na Križevniški. Zakaj ljudje počnemo take neumnosti? Navsezadnje sploh nisem bil več tako mlad, bližal sem se tridesetim, moji sošolci so že imeli družine in varne službe, jaz pa ahasver, zanikovalec urejenosti, čeprav urejen in v obleki in podkleteno nadut pav, tudi to sem počel, vendar to zagotovo ni katastrofa, kakor je bila dogodba z Ž. Vse skupaj sem si kasneje razlagal, da sem si dejansko želel storiti nekaj dobrega za druge ljudi, nekaj, kar bi nekoga osrečilo in to sem tudi delal, vendar nespametno, kakor da ne bi vedel, da ni vsak za vsakega, da delati dobro ni samo naseliti nekoga v svoje stanovanje in ga hraniti, mu dati toplo posteljo in ga nemara spraviti v podrejen položaj, ta pa si je želela prav to, čeprav intelektualka, izobražena, to je treba priznati, vendar nora in brez vsakega smisla za običajne človeške opravke, tako to jaz vidim, mogoče pa sem sam toliko usekan, da je vse drugače?
Na svetu zagotovo nisem zaradi tega, da bi drugim nanašal bolečino, kmalu po tistem spodrsljaju z Ž. sem se ovedel, da je treba delati dobro, vendar tudi najti uravnilovko, kako biti dober. V poeziji je lahko zapisati: bodi dober, reven ne boš nikoli, v realnem življenju pa je to drugače, dober biti včasih pomeni tudi biti neizprosen, kar je veliko težje, kakor pa prosjaku frcati drobtine iz spodobno založene mize. Čeprav sem dejansko in resnično hotel dobro, na ambasadi izvojeval vizo, kar je bilo tiste časa za državljane Jugoslavije, kolikor je je še ostalo, zelo težko, dejansko nemogoča misija, izvojeval sem tudi službo za Ž., vse sem naredil, kakor je treba, vendar sem si v lastno stanovanje pripeljal človeka, ki mi ne ustreza po nobenem parametru, sploh pa je bila neumnost, da sem pripeljal neznanko. Čeprav sem hotel sočloveku dobro, sem v bistvu naredil veliko škodo, kaj škodo, nakuhal sem celo pizdarijo in v njo vpletel cel niz ljudi, ki so na koncu z nasmeškom pospremili mojo polomijo, požegnano s pijačo in njenimi zablodami, da tiste velike srbske antologije, ki sem jo pripravljal dve leti, kar nekaj časa nisem hotel vzeti v roke, čeprav sem bil sam generator in pobudnik vsega. Letala so bombardirala Beograd, jaz pa sem sedel na Križevniški ulici in naj bi bil zadovoljen, da sem se rešil človeka, ki mi je zmečkal živce in pojedel kar nekaj zaupanja v ljudi, čeprav sem želel dobro in tako tudi delal: biti dober je dejansko čudna zadeva, lažje je biti slab, tukaj ni problemov, če si slab, si slab in bo vojna, če si dober pa nikoli ne veš, ali bo dobro z dobrim trčilo ali pa bo spet vojna, pa nisem nihilist, daleč od tega. Genezo vsega sem kasneje videl v dejstvu, da me v otroštvu niso naučili kako biti dober, sploh očim ne, ki se je pečal z mafijskimi posli in je pomen biti dober jemal zgolj kot manipulacijo kako prelisičiti koga, ga vreči na finto, da nasede kakor barka v oseki, potem pa se mu smejati v brk, kako naiven bedak je. Dolga leta, ko sem že zdavnaj odšel s Križevniške, sem še premišljeval o tem dogodku z Ž. in o svoji neumnosti in naivnosti, kar je na koncu tako ali tako eno in isto, čeprav se bom še naprej trudil biti dober, vendar jo to lahko reči, težje pa v tem uspeti, usmiljenje se mi je doslej vedno vrnilo z veliko brco, ne samo v rit, temveč predvsem v glavo. Nobene težave se pač ne rešiš, če greš kar mimo nje ali se je ogibaš. Treba jo je poteptati, sesekati, uničiti, zdrobiti in šele potem lahko gremo naprej. Težava ne sme živeti več. A vendar: mar ni Shakespeare že pred stoletji v Ukročeni trmoglavki napisal, kako se ženska hitro spremeni in prilagodi, kako se iz svojeglave in živahne dekline v kratkem času spreobrne v prijazno in zvesto dekle, nemara celo krotko podložnico? Napisal je, pozabil pa na dejstvo, da velikodušnost vodi do ženskega srca, ne pa nujno do razumevanja ali vsaj kompromisa, ki je generator vsakega normalnega odnosa, čeprav v položaju, ko so vsi ranjeni, izgine vsako sočutje.
Leta 2001 sem odšel iz Križevniške ulice, saj se je P. zaljubil v drugo žensko in je odslovljena hotela stanovanje nazaj, moral sem pakirati. Ker nisem vedel kam naj grem, sem si prek B., ki je bil visok študentski funkcionar, izposloval študentsko sobo na Topniški ulici, vendar samo za en mesec, saj je bil mnenja, da za človeka, ki ni več študent, lahko preveč tvega, da ga naseljuje na črno. Vendar sem bil v sobi sam, to sem zahteval ali pa nič, kakor da jaz delim streho nad glavo, on pa mi je, humanist po izobrazbi, v smehu zabrusil: egoisti tako ali tako ostanejo sami in se ne glede na inteligenco lahko pripravijo do sočutja le iz koristi. Čeprav se je šalil, je povedal resnico, sam pa sem iz tega zaključil, da se premalokratov zavemo, da nam nihče nič ne dolguje, še najmanj pa življenje samo.
