Ko razmišljam o dogajanju na področju avdiovizualnega (AV) prevajanja v zadnjih letih, pomislim na z več oskarjev nagrajeni film Whiplash (Ritem norosti, 2014). Toda če v filmu stopnjevanje tempa pomeni vrhunskost, v prevajanju avdiovizualnih vsebin pomeni vročično hitenje, da bi zadostili zahtevam naročnikov in si zagotovili vsaj približno dostojno preživetje. Pri tem pa naj bi seveda iz rok dali tudi brezhiben prevod.
Lahko bi se na dolgo in široko razpisala o tem, kako podcenjeno in slabo ovrednoteno je naše delo, in o tem, da smo prikrajšani za male in sorodne avtorske pravice, vendar se s tem ukvarja Bela knjiga o prevajanju. Raje se bom posvetila dogajanju na nedavni konferenci Media4All v Stockholmu (nekaj utrinkov je na voljo tukaj https://www.tolk.su.se/english/media-for-all-8/programme/live-streaming) in prihodnosti poklica.
Konferenca se je začela z ugotovitvijo predstavnikov industrije (agencij), da panoga cveti. Prav tako so nad raziskovanjem različnih vidikov avdiovizualnega prevajanja in dojemanja gledalcev navdušeni tudi strokovnjaki z univerz, saj smo v zadnjih letih priča številnim raziskavam (čeprav z majhnim številom sodelujočih, zelo omejeno starostno strukturo in kratkimi odlomki) bralne hitrosti in spremljanja dogajanja na zaslonu (eyetracking), subkulture ljubiteljskih podnaslovnih prevajalcev (fansubbing) ter možnostim, ki jih ponujajo strojno prevajanje in digitalni mediji. Le redko kdo pa ob tem (še) omenja kakovost prevodov. Kot da bi bila vsebina in prevod nekaj obstranskega, ne pa nekaj, kar bi moralo biti v ospredju. Navsezadnje so avdiovizualne vsebine namenjene javnemu predvajanju, gledalcem, ki te vsebine plačujejo in ki bi morali biti v središču pozornosti vseh ponudnikov. Dober AV-prevod je neopazen in gledalcu omogoča, da nemoteno spremlja dogajanje na zaslonu, da se posveti vsebini.
Praktiki smo na konferenci dobili občutek, da smo nekakšni nebodijihtreba, ki jih je treba odstraniti oziroma takoj spremeniti v redaktorje strojnih prevodov (machine translation post-editor oziroma MTPE); kljub temu, da so strojni prevodi AV-vsebin prav zaradi posebnih zahtev, ki jih moramo upoštevati (priredba, zgoščevanje, omejeno število znakov v vrstici, bralna hitrost) najzahtevnejši, da so – kot priznavajo sami razvijalci – še nedodelani, in čeprav nihče ne ve, kaj vse naj bi tak redaktor sploh znal.
Prevajalci AV-vsebin se zavedamo, da se bo naš poklic z napredovanjem tehnike in tehnologije spremenil, in napredek tudi pozdravljamo, kadar nam olajša delo in omogoči boljši prevod. Vendar se žal vse prepogosto izkaže, da je industriji mar zgolj za dobiček in storilnost ter da t. i. napredek v tehniki prevajalcu delo lahko celo oteži. Tak primer so prepisi besedil, s katerimi se srečujemo vse pogosteje. Tudi ti prepisi so vse bolj avtomatizirani, ponudniki uporabljajo samodejno prepoznavo govora (automated speech recognition ali ASR), njena natančnost pa je odvisna od več dejavnikov, predvsem od razločnosti govora, naglasa in vsebine. Tak prepis naj bi v teoriji sicer pregledal človek, vendar ponudniki v praksi ta korak pogosto preskočijo. Prevajalec dobi predlogo besedila, ki ji ne more zaupati in ki zataji ravno tam, kjer bi mu najbolj koristila – verjetnost napak je zato večja, prevajanje pa zamudnejše in zahtevnejše.
Slovenija je zaradi majhnosti trga in zapletenosti jezika tudi pri razvijalcih programov za strojno prevajanje potisnjena ob rob, kar je morda celo dobro, saj se v nekaterih državah že pojavljajo strojni prevodi AV-vsebin, pri katerih v imenu zaslužka in učinkovitosti preskočijo zadnji korak, strokovni pregled, ki naj bi ga opravila usposobljen prevajalec in lektor. Oziroma to poskušajo v upanju, da gledalci teh stvari ne bodo opazili ali da jim ne bo mar. Dogaja se celo, da ponudniki AV-vsebin predvajajo podnapise v drugem jeziku, češ da ga gledalci tako ali tako razumejo (tak primer so bili češki podnapisi na Slovaškem).
Na njihovo smolo tamkajšnjim gledalcem ni vseeno in se pritožujejo.
Tiste, ki svoj poklic jemljemo resno, povezuje spoštljivost do filmskih ustvarjalcev ter njihovih del, do jezika in gledalcev. Svoje delo hočemo opravljati dobro in zato smo pripravljeni vložiti čas v dodatno izobraževanje ter raziskovanje tematike in terminologije, ki jo prevajamo. Še več, to se nam zdi nujno. Toda za to potrebujemo ustrezne razmere za delo.
Tu nam lahko pomagajo ustvarjalci AV-vsebin z zahtevami po kakovostnem prevodu njihovih del in gledalci, tudi tako, da s pritožbami ponudnikov storitev povedo, da niso zadovoljni s tem, kar berejo in poslušajo na velikih, malih in še manjših zaslonih, kadar prevod ni ustrezen. Pridobili bomo vsi, za industrijo, ki pravi, da cveti, pa to ne bo pomenilo pretiranih stroškov.
Morda je čas, da se vsi za hip ustavimo in razmislimo, v kakšen krasni novi svet se nam pravzaprav tako mudi.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
