/ 

Pesnikova beda

  
Jorgos Janopulos – nadrealizem – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

»…kritika ni strast glave, marveč glava strasti…«

Karl Marx i

  

Februarja 1948 je Odiseas Elitis sklenil pisanje kolumen o slikarstvu, ki jih je objavljal v časopisu Kathimerini, in se preselil v Pariz. Pred tem je dal odpoved kot programski direktor nacionalnega Radia; delovno mesto je prevzel, tako sam priznava, na priporočilo Jorgosa Seferisa, takratnega diplomatskega uslužbenca na Ministrstvu za zunanje zadeve. Elitis pojasnjuje svojo odločitev: »… to je od nas terjal čas: vsi, ki smo v tistih povojnih dneh sukali pero, smo menili, da je naša dolžnost, da stopimo pred javnost in ji odpremo oči, da jo seznanimo z žgočimi problemi, ki so se nanašali tudi nanjo…« ii

Daljno – tako se nam danes dozdeva – leto 1948 je bilo prav posebno obdobje. Tri leta po koncu druge svetovne vojne je grško družbo pretresal razdor, povezan z razrednim bojem. Po umiku Angležev je meščanski razred poklical na pomoč zmagovalko minulega svetovnega spopada, velesilo, ki se je v svetu vse bolj uveljavljala: ZDA so z vojaško in gospodarsko podporo državi poskrbele, da Grčija ni padla v roke komunistom in tako zaščitile svoje geostrateške interese… iii

To je bil čas, ko so v deželi delovala vojaška sodišča – »… vidim častnikevidim orožnike…« – je Elitis zapisal v svojem Aξιον εστί/Aksion esti/ (Hvaljeno bodi) – in so se na časopisnih naslovnicah novice o usmrtitvah političnih zapornikov bohotile, kot bi šlo za prvovrsten družbeni spektakel. V strahu pred izgubo oblasti je monarhistična vlada ob podpori sredinskih frakcij obsodila na smrt ali na izgnanstvo številne izobražence, ki so odtlej delovali v tujini. iv

Elitis ni odšel v Pariz kot izgnanec, temveč se je, kot je sam rekel, odpravil na pot, »… ki pelje k izviru moderne umetnosti …« »… Kot nor sem dirjal po mestu, z neoprijemljivim občutkom, da iščem nezvesto ljubico…« v

Po Parizu, ki je bil takrat center nadrealizma, prva Internacionala duha, kot se je sam izrazil. Seveda je bil med tistimi, s katerimi se je Elitis nadvse želel sestati, tudi André Breton. Elitisove beležke o njunem srečanju pa tudi o pogovorih, ki jih je imel s Paulom Eluardom – navaja jih v svojih Odprtih kartah – so pomembne predvsem zato, ker razkrivajo, kako sta se pod njunim vplivom, vsaj do določene mere, spremenili njegova poezija pa tudi grška poezija nasploh.

»Kar zadeva Andréa Bretona,« piše Elitis, » naj povem, da je, enkrat samkrat, ko je tako naneslo, da sem ga obiskal na domu, bruhal name ogenj in žveplo. Na njegovi pisalni mizi je ležala Eluardova zadnja pesniška zbirka, odprta na strani s pesmijo, posvečeno našemu Markosu, takratnemu vodji upornikov. Bila je slaba pesem in bilo je očitno, da me je nalašč pričakal z njo. ‘To ni ničemur podobno,’ je rohnel z roko na grešni strani. ‘To ni ničemur podobno. Smo se za to borili toliko let? Za to, da zdaj pišemo take otročarije?’ Medtem je nepremično upiral pogled vame, kot bi mu, jaz, Grk, čeprav to nisem po lastni izbiri, dolgoval pojasnilo. In kaj naj bi bil rekel? Eluard je bil zame pesnik zbirk Capitale de la Douleur in L’Amour la Poésie. Odtlej so bila njegova dejanja vprašljiva za vse nas, kaj šele za mojega slavnega sogovornika z izrazitimi vodstvenimi ambicijami

Bretonove jeze Elitis ne opiše ravno poetično. Breton je bil resda bolj od kogarkoli poklican, da oceni poezijo svojega prijatelja in tovariša Eluarda, toda to, zaradi česar se je znesel nad mladim pesnikom iz Grčije, ki je prišel v Pariz, da bi se srečal z ustvarjalci Internacionale duha, ni bilo Elitisovo poreklo, temveč grozljivo protislovje, ki ga je v tistem trenutku poosebljal veliki pesnik Eluard. Protislovje, kjer sta si nepomirljivo stali nasproti etika poezije in pesnikova življenjska drža. Breton je ustanovil Internacionalo duha – po predhodnem dogovoru z Internacionalo delavskega gibanja –, in v svoj program zapisal, da mora umetnost, revolucionarna, pristna umetnost, neposredno vplivati na človeško življenje, da mora človeka podpirati med izpolnjevanjem njegove prednostne naloge, katere cilj sta revolucija in sprememba družbenega reda. Eluarda seveda ne moremo primerjati z Dalijem, ki so mu nadrealisti nadeli vzdevek avida dollarsvi. Eluard, izmučen in zlomljen od tegob življenja, je v komunističnem gibanju, katerega član je bil uradno tudi sam, videl rešitev človeških problemov. Eluard pa ni bil izjema: tudi vpetost grškega komunističnega gibanja v kolesje stalinistične birokracije, ki je pripeljala do tragične državljanske vojne, pravzaprav pritrjuje Bretonu, ki je v svojem Manifestu nadrealizma trdil in s političnim delovanjem tudi dokazoval, da je umetnost neodvisna, osvobajajoča in revolucionarna samo takrat, ko je zvesta sama sebi. Zgodovina, udeležena v grozljivem nasilju, je sprožila lastno krizo. Ko je leta 1950 stalinistični sistem v Češkoslovaški obsodil Bretonove prijatelje nadrealiste, je kljub mrzličnim prošnjam, ki jih je Breton naslavljal na Eluarda in Aragona v upanju, da jim bosta stopila v bran, Eluard molčal; pesnik in filozof Záviš Kalandra, obtožen trockizma, Milada Horáková, za katero sta se zavzela Albert Einstein in Eleonor Roosevelt, Jan Buchal in Oldrich Pecl so bili usmrčeni.

»Vsekakor si zasluži pohvalo,« je o Bretonu zapisal Elitis, »ker ni nikoli izrazil želje, da bi, kot toliko drugih, v zameno za večjo popularnost, pogazil integriteto svoje osebnostivii

Leta 1945 je v Mehiki, kamor se je zatekel pred nacističnim preganjanjem, nadrealistični pesnik Benjamin Péret izdal slovito Le déshonnuer des poetes viii. Ta tenka brošura je v resnici odgovor na knjigo L’Honneur des poetes, ki je leta 1943 ilegalno izšla v okupirani Franciji in je vzpodbujala pesnike k domoljubni vznesenosti. V njej Péret obsoja patriotizem, nacionalizem, šovinizem in metafizične farške pridige; vse našteto je tuje, tako meni, duhu avtentične umetnosti in humanosti, za katerega so se strastno zavzemali Breton, sam Péret in njuni tovariši.

»… Kritika ni uničila imaginarnega cvetja na okovih zato, da bi človek nosil okove brez fantazije in tolažbe, marveč zato, da bi okove odvrgel in si utrgal živ cvet…« ix

Medtem ko razmišljamo o zaščiti teh vrednot v mračnem vzdušju krize kapitalizma, ki poteka pred našimi očmi, o čemer priča tudi nedavna volilna zmaga skrajne desnice v Avstriji, nas spričo sodelovanja mladih grških pesnikov na Mednarodnem knjižnem sejmu v Kijevu, v Ukrajini, kjer je prevzela oblast antisemitska, rasistična, zločinska vlada, v kateri sodelujejo politiki, ki se z nostalgijo spominjajo nacizma, obhaja žalost, nič manjša od tiste, ki nas navdaja ob pretresljivem sporočilu: »… Samo zgodovina nas lahko pouči o prihodnosti…« x

  

Besedilo je izšlo v reviji ENEKEN junija 2016.

  

    

  

Iz grščine prevedla Klarisa Jovanović

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

  

OPOMBE

i Karl Marx, H kritiki Heglove pravne filozofije, Uvod, Cankarjeva založba, 1969, I. zvezek, str. 194, prev. Marica Dekleva Modic

ii Odiseas Elitis, Kronika desetletja, Ανοιχτά χαρτιά (Odprte karte), Ikaros, Atene 1982, str. 31

iii12. marca 1947 je Truman v pozdravnem govoru v ameriškem kongresu predstavil Marshallov načrt in omenil vojaško pomoč Grčiji.

iv Za božič leta 1947 je kakih 200 Grkov, mladih znanstvenikov in umetnikov, ki so se samo nekaj let zatem že mednarodno uveljavili, odpotovalo v Pariz. Vsi so se vkrcali na novozelandsko ladjo Mataroa. Vodja skupine je bil arhitekt Panos Tzelepis.

v Odiseas Elitis, Odprte karte, str. 314

vi Odiseas Elitis, Odprte karte, str. 315

vii Odiseas Elitis, Odprte karte, str. 317

viii Benjamin Péret, Le Déshonneur des poetes (1945)

ix Karl Marx, H kritiki Heglove pravne filozofije, Uvod, Cankarjeva založba, 1971, I. zvezek, str. 192, prev. Marica Dekleva Modic

x Ian Kershaw, Hitler, 1889-1936, Hubris, London 1998

  

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

      
Jorgos Janopulos – nadrealizem – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

    

Jorgos Janopulos
O avtorju
Jorgos Janopulos, pesnik, pisatelj, esejist, kritik, založnik in glavni urednik revije ENEKEN se je rodil leta 1961 v Atenah. Izdal je tri pesniške zbirke: Διαδρομή/Pot*/ (2000), Το θέρος των βροτών/Pošast smrtnih/ (2010) in Λόγια θανάτου και αγάπης/Besede smrti in ljubezni/ (2015) ter roman Το μαύρο βιβλίο/Črna knjiga/ (2003). *pot, razdalja, vožnja, smer