
Humanistični manifest
Ključni argument Bei Daove poezije je, da navkljub lokalnosti njegove stiske, sama pesniška izpoved ne izgubi stika z osvobajajočimi in arhetipskimi izkustvi, dostopnimi in razumljivimi vsem generacijam in socialnim slojem.
Ključni argument Bei Daove poezije je, da navkljub lokalnosti njegove stiske, sama pesniška izpoved ne izgubi stika z osvobajajočimi in arhetipskimi izkustvi, dostopnimi in razumljivimi vsem generacijam in socialnim slojem.
Ni namreč težko utemeljiti, da je fašizem vsaj toliko blizu modernosti, kot je tradiciji, zato je samozavesten pristop, ki trdi nasprotno, lahko precej neupravičen.
Še ena rdeča luč gori in sirena zavija, ko se začno »katoliški pravniki« boriti proti ustavni pravici do splava; to je njihov klerikalizem, ki seveda ni ljubezen do Kristusa.
Komelj tako v svojih zgodbah prevzame badioujevsko načelo zvestega sledenja implikacijam neke pozicije do njihovega konca.
Mathias Enard je s pomočjo “demokratizacije” jezika, pa tudi “demokratizacije” junakov, ki prihajajo praktično iz vseh delov sveta, osvetlil senčni pol sveta, Homerjev Had, v katerem sta za človeško življenje značilni njegova bežnost in njegova izjemna krhkost.
Katoliki – in mo(note)isti – ne razumejo, da se politična svoboda ne nahaja v »hočem – moraš«, ampak v »zmorem – lahko, če hočem«.
V spomin na Simone Veil, borko za pravice žensk, predsednico Evropskega parlamenta in francosko ministrico za zdravje, ki je omogočila legalizacijo pravice do splava.
Komunizem nagovarja povprečnega Ikarijca, kot nagovarja neoliberalizem povprečnega borznika na Wall Sreetu.
V taborišču propadejo tisti, ki ližejo sklede, ki se zanašajo na ambulanto in hodijo h kumu ovajat.
Dogme so fantomi zla, ki delijo človeštvo ne samo teritorialno, temveč tudi v njegovi biti.
Sarajevo je mesto iracionalnosti, toda iracionalnosti, podane z notranjim očesom nekoga, ki je moral mesto zaradi vojne norije zapustiti in ga popisuje z dobršno mero empatije.
S svojo visoko humanistično držo ne sprevidi, da se je država Slovenija, »svetli cilj, za katerega smo zastavili dobršen del svojih življenj,« spremenila v periferno kolonijo centralistične Evrope.
Kajti homo sacer biva v vsakem državljanu, le da mora vednost o njem biti potlačena in preprojicirana v sovražnike države, naroda, skupnosti – tiste skratka, ki so izločeni iz družbe.