Anastazija Komljenović – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Neža Vilhelm o kratki zgodbi Emavs Anastazije Komljenović
Zdi se mi, da bi moral ves svet biti kot Emavs, prostor, kjer bi lahko spoznavali tiste, ki se jih bojimo, jim ne zaupamo, jih ne poznamo … Le s sobivanjem in spoznavanjem lahko premagamo tabuje in stereotipe in obogatimo svoj svet in svet drugih.
Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala.
Lk, 24,16
Krožno križišče
Pred nekaj leti se je Katja odpravila na dopust v Avstrijo. Proti Gradcu se je vozila po simpatičnih hribovitih pokrajinah. Cesta je zavijala zdaj desno, zdaj levo kot pisani fraktal. Kar naenkrat se pred njo pojavi krožno križišče. Ta zavita struktura jo preseneti prav zato, ker niti na enem izvozu ni smerokaza. Katja upočasni in še enkrat zapelje naokrog. Krožno križišče se spremeni v vozlišče. Kam naj gre? Desno, levo, naravnost? Naj gre nazaj? Bela zanka se je počasi začela stiskati. Neodločno je še tretjič krenila po krožnem križišču in se razgledovala v vsako smer. Zaman, vsi izvozi so popolnoma identični. Katja pomisli, da se je znašla v pasti, kot junak v kakšni raziskovalni računalniški igrici. Odloči se, ne izgubljaj časa z vožnjo v krogu, zavpije v sebi, kam bi rada šla v življenju? Samo naravnost? Potem pa naprej. Hitro obrne volan proti prvemu izhodu. Po nekaj minutah vožnje izza ovinka skoči mestece, obdano z obronki. Nad njimi sonce, valovi zelenja na vseh straneh kot na Rabuzinovih slikah. V nedrih hriba na pobočju se je ugnezdil majhen frančiškanski samostan, nad katerim se visoko dviga zvonik. Haus der Stille. Ni se izgubila.
Pri vhodu jo pričaka nasmejana Francozinja Collette, ki ji srčno pomoli roko. Collette je upraviteljica hiše. »Veš, stanovala boš z mano v hiši, ker je samostan poln gostov.«Ujela je Katjin začudeni pogled in dodala: »Verjemi, to je privilegij.« Veselo ji pomigne. Odpravili sta se proti hiši, ki je bila od samostana oddaljena kakšnih dvesto metrov. Na bližnjem bregu nad samostanom stoji ogromna bela hiša. Na njenem pročelju je bil nameščen preprost napis: Emavs. Ob dvoriščnih vratih sta srečali dva nasmejana Arabca, s katerima sta se na hitro pozdravili in malo poklepetali. Veliki bernardinec je ležal ob vratih in jih je pospremil s pogledom. Pred hišo je veranda, vsa v cvetju, izza katere pa je vrt z ležalniki. Na enem je ležala temnopolta mladenka, očitno visoko noseča, izza vrtne hišice pa je odmevala pesem. »Ah, to poje Austine,« – reče simpatična Francozinja, ko opazi, da se Katja ozira za glasom. »Prišli sva, dobrodošla,« – se nasmeje Collette – »Videla boš … V pritličju sta velika dnevna soba in kuhinja. V prvem nadstropju živijo azilanti, tvoja soba pa je v drugem nadstropju na podstrešju.« … »Azilanti?!?!«– Katja glasno ponovi, saj se ji je zdelo, da ni dobro razumela. »Ja, azilanti”… – Collette mirno nadaljuje, kot da ni slišala njenega vznemirjenega tona. –»Frančiškani so odprli svojo hišo nekaj azilantom … Trenutno imamo štiri čudovite mlade ljudi tvojih let. Spoznala jih boš …« Katja je obmolknila. Tega na dopustu ni pričakovala. Francozinja jo je prijela za roko in jo odpeljala v hišo.
Soba na podstrešju
Prvi večer v Emavsu je Katja zapisala: Ko sem se umivala v svoji veliki sobi, sem se pogledala v ogledalo. Po obrazu sta se cedila puder in šminka, črnilo je prekrilo očesne dupline, rdečilo pa je zakrivilo klovnova usta. Bila sem podobna domorodcu, ki je bil ves porisan pred nekim mističnim obhajilom. Moja podoba me je zbegala. Kdo si ti? Oči se mi nenadoma napolnijo z bistrimi solzami, zenice so se posvetlile in odkrile globoko zelenilo. V Emavsu, hiši ubežnikov, pred migranti, ki se smejejo, pojejo in rojevajo, je neki migrant ogolil sebe, barve je odstranil z obraza, ki se je žalostno izrisoval na majhnem ogledalu nad umivalnikom. Kje je tvoja pesem, ko si svoje krvaveče življenjske rane celiš v tišini? S stisnjenimi ustnicami sem opazovala razmazan obraz, na katerem nisem več ničesar prepoznala. Točno takrat iz notranjosti zavrisne vprašanje, utripa v vsaki pori kože, se odbija od nemih zidov. Kdo sem jaz?… Kdo sem jaz? …
Svet na enem mestu
Katja ji je rekla Črna metuljčica. Christella, ta prelepa temna ženska iz Burundija, suha in nežna, je preprosta mlada dama. Brez kakršnihkoli težav govori nekaj svetovnih jezikov. Sčasoma sta se začeli pogovarjati in se družiti med sprehodi po valovitih gozdnatih jasah. Christellina eksotična lepota žari še močneje, saj je sredi nosečnosti, pa njene oči živo sijejo nenavadno polne upanja. Na sprehodih je vedno rada govorila o otroku: fantek je in zaradi tega dejstva je bila še posebej ponosna. O svoji preteklosti ni nikoli govorila. Katja je pozneje izvedela, da je iz bogate industrijske družine. Postali sta dobri prijateljici, kljub temu da jo je Katja, nevajena komunikacije z azilanti, prvi dan ob skupnem kosilu nepremišljeno vprašala po starših in možu. Christella je spustila pogled, njene velike, temne oči pa so zalile velike solze. Za mizo je zavladala tišina. Collette jo je močno brcnila z nogo, Austin pa jo je besno pogledal. Takrat se je naučila prvo lekcijo o migrantih: nikoli jih ne sprašuj po družini.
Dobrodušni Austin ji je hitro oprostil. Ta ogromni štiridesetletnik iz Nigerije se je ves čas smejal. Kadarkoli ga vprašaš, kako si, enostavno odgovori – fine. V rokah vedno drži mobitel, predstavlja se kot posloven človek, ki prek interneta vodi svoj business v Nigeriji. Iskreno mu je bilo žal za domom. Pobegnil je čez noč. Vrniti se ni mogel, saj je na njegovo glavo razpisana nagrada. Dvakrat so mu zavrnili azil, on pa se je še naprej obnašal, kot da drži svet v pesti. Nekega dne ga je Katja slučajno videla v mračni sobici za meditacijo in bila presenečena. Sedel je na nizkem stolčku, vzravnano in z rokami v naročju. Miže je tiho premikal ustnice, po temnem licu pa so mu tekle velike, lesketajoče se solze. Toliko skrite bolečine je v teh ljudeh. Tega večera so ga prosili, naj zapoje pesem v svojem maternem afriškem jeziku. Oklevaje je privolil. Spustil je pogled in zapel. Čeprav ni nihče razumel besedila, so se naenkrat znašli v afriški zori, nekje na reki, kjer vse živi svoje izvirno življenje. Močno jih je ganilo: tako pesem kot njegov globoki, otožni črnski glas in vse je zajela neka neopisljiva blagost.
In vendar se je Katja najlažje spoprijateljila z Azizom in Mohammedom, odprtima in srčnima mladima Arabcema. Oba že več let v Emavsu čakata na papirje. Zaradi tega jima je zelo težko, zato se držita skupaj kot prava brata. Julij je, mesec ramazana in s prihodom mraka so se po hiši širile vonjave. Fanta sta izvrstno kuhala, vsaka njuna jed je prava poslastica za oči in brbončice. Vse stanovalce sta povabila, da poskusijo arabsko kuhinjo. In zares, to je resnično nekaj nenavadnega. Tedaj so vsi posedli za veliko skupno mizo v kuhinji, kjer je bilo prostora za petnajst ljudi. Katji se ni niti sanjalo, kako okusna je arabska kuhinja. No, kot v njihovi hrani se je tudi v njihovih besedah zarisoval nekakšen bogat in pisan okus. Mohammeda odlikuje arabska prefinjenost, vsak njegov gib je podoben molitveni gesti. Nikoli ne govori o veri, a se jasno vidi, da neguje finost in duhovnost. Miren je in resen. Katja ga med svojim bivanjem tam nikoli ni videla nervoznega ali prestrašenega, razen ob eni priložnosti. V dnevni sobi je sedela za veliko mizo. Pred njo je bil prenosni računalnik, na katerega je bil priključen zunanji disk, črna ploščata škatlica z modro lučko, ki je ves čas utripala. Ko je delala, je Mohammed šel mimo mize in za trenutek postal. Nadaljevala je delo, saj ga ni videla. Nato je šel okoli nje po drugi strani in se spet ustavil. Tedaj je jasno začutila, da je vznemirjen. Dvignila je pogled. Stal je poleg nje, v očeh sta se mu jasno odražala nezaupanje in sum. »Kaj je to? ” – je strogo vprašal in pokazal na to črno škatlico. Začudeno ga je pogledala. On je vendar izmed vseh azilantov zaključil fakulteto. Katja mu je počasi pojasnila, da je to zunanji disk, kamor dodatno shranjuje vse svoje dokumente. Odprla je ikonico in mu pokazala nekaj slik. »Aha, oprosti” – je zbegano zajecljal, kakor da ga je sram, da je odkrito izrazil svoje sume in s tem pokazal svojo slabost pred žensko. »Je že v redu” – se je nasmejala in spremljala njegovo vitko arabsko postavo, ki se je odpravila proti izhodu. Od takrat se je je izogibal.
Za razliko od njega se je Aziz pogosto družil z vsemi stanovalci, tudi s Katjo. Več ur so lahko sedeli, se pogovarjali in kadili ob kavi, medtem ko so se griči okoli njih kopali v soncu. Pogosto je k njemu prišel bernardinec in ga pogledal, kot bi mu hotel reči: Razumem te. Aziz je imel cilj in je o njem govoril iz vsega srca. Ko je živel v Avstriji, se je odlično naučil nemščino in zaključeval šolo za kuharja. Ni se bal pokazati strahu za prihodnost. Hrepenel je po delovnem dovoljenju, ki so mu ga dvakrat zavrnili. Razjedala ga je negotovost. Njegova želja po življenju na svobodi je bila močna in ni je skrival. No, njegov nemir je postajal čedalje močnejši zaradi skorajšnjega obiska starejšega brata Karrara, ki živi na Nizozemskem. Iz otroštva se ga je slabo spomnil. Karrar je zgodaj zapustil Jemen in od takrat Azizova družina ni prejela niti ene novice o njem. Ko je Aziz prišel v Avstrijo, ga je našel na internetu. Katji ni uspelo videti srečanja bratov po dobrem desetletju, a po njem je bil Aziz mirnejši in poln upanja.
Skupna miza
Na koncu svojega bivanja v Emavsu je Katja v svoj mali šolski zvezek zabeležila: Ko sem opazovala ta svet, me je fasciniralo, kako močno zavest o sebi in življenju imajo tu tujci. Njihova moč, njihova koncentracija, njihove sanje po izgradnji novih življenj so bili močnejši od naših blodenj. Mesec dni življenja z njimi me je naučil več od vseh knjig o pacifizmu in duhovnem razvoju. Z njimi je bilo tako lahko razumeti, da je človeštvo eno telo, ki hlepi po prepoznavanju in izpolnjevanju v tem trenutku. Srečanje z njimi mi je prineslo čas za lupljenje lastne maske in iskanje tistega prvobitnega življenja, ki je nekje zaklenjen vrel. Stotina papirjev – državljanstvo, diploma, potrdila o lastništvu, zavarovalna polica – nam ne more ozavestiti identitete ljubljenega Božjega otroka, identiteto katerega lahko najdemo samo v enosti z drugim, ko prestopamo imaginarne meje, bele jermene egoizma, ki nas uporno želijo zaustaviti na poti združevanja … Čas je za obed za skupno mizo. Čas je za spoznavanje.
Kratke zgodbe drugih avtorjev in avtoric
prevedla Neža Vilhelm
Neža Vilhelm je profesorica latinskega in grškega jezika. Kot svobodna prevajalka največ časa posveča prevajanju filmov, knjig pa tudi pesmi.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Anastazija Komljenović – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
