Pesnenje je zame morda celo način preživetja – ni mi vedno lahko s sabo, in ni (mi) (nam) lahko danes biti – je iskanje pravih vprašanj in prisluškovanje odgovorom, je potreba po pogovoru.
Dom je zame kraj, kjer lahko počivam, berem, pišem in razmišljam. Nekakšen heideggerjanski pogled. Dom je, kjer imam knjige, zvezek in pisalo, kamero, posteljo, obleke, ki so mi všeč, in čevlje, v katerih lahko hodim.
Mladostnike iz mojih zgodb imena izločujejo iz družbe, jih mečejo v isti koš z vsemi drugimi tujci, zgolj zaradi tega, ker je njihovo ime »čudno«, »neizgovorljivo«, »arabsko« …
Kratke zgodbe ali roman. Karkoli že pride izpod tipkovnice Veronike Simoniti, smo lahko prepričani, da je zapisano v izbrušenem stilu, prefinjeno, z občutkom za detajle,
Nekaj pa se ne spreminja: njene pesmi in pripovedi se bralca močno dotaknejo in še dolgo odzvanjajo v mislih in v tišini. V njenih besedah se razpre in napravi vidno vse.
A tisto naše smrtno, nevirtualno telo je tu, ko je treba pomagati, demonstrirati, kričati, govoriti, peti, izpisovati transparente, delati lutke, plesati, štrikati, kuhati, obiskati
pozabljene … pobožati, poljubljati, zjokati se skupaj.
Delegat iz mojega centra je nekoč rekel, da ko je na dnevni red prišlo poročilo Odbora za pisateljice, so šli vsi moški na stranišče ali pa telefonirat. Rekel je, da bi morali poročilo dostaviti v moško stranišče.
Velike upe polagam na libanonsko mladino. Gotovo ste slišali za vstajo 17. oktobra 2019. Tri mesece so mladi vztrajali na cestah in zahtevali, da vsi politiki odidejo.
Videla sem, da v številnih državah ženske v literaturi niso zastopane primerno, saj so jim bodisi zavračali izdajo del, niso jim podeljevali nagrad ali jim niso priznavali kakovosti.
